Če lahko iz dogajanja v zahodnem političnem prostoru izpostavimo eno osrednjo tematiko, okoli katere se prepletajo glavna ekonomska in ideološka trenja našega časa, se skoraj neizbežno ustavimo pri vprašanju migracij. Predvsem lani smo bili priča številnim političnim razvojem, v katerih se je diskurz o migracijah izkazal za ključni dejavnik v izidu mnogo nacionalnih in mednarodnih političnih procesov. Med njimi seveda izstopajo ponoven vzpon Donalda Trumpa na oblast in valovi mejnih ukrepov, s katerimi ameriški predsednik izpolnjuje predvolilne obljube o temeljiti preusmeritvi migrantske politike Združenih držav. Podoben razvoj si obetamo na evropskih tleh, kjer je zgodovinska zmaga desnopopulističnih opcij na parlamentarnih volitvah EU odločno potrdila porast negativnih sentimentov, ki jih evropsko volilno telo goji v zvezi z obstoječimi migrantskimi praksami. Naj je naš pogled uperjen na domači teren ali onkraj morja, zdi se, da se desetletja dolga strateška dominanca liberalnega centra nepovratno krha pod pritiskom starih in novih desnopopulističnih alternativ, ki s protimigrantsko retoriko žanjejo podporo čedalje večjega deleža volivcev.

Četudi Evropski parlament kljub historičnemu volilnemu rezultatu za zdaj še ostaja v primežu levo- in desnosredinskih strank, je porast protimigrantskih frakcij po drugi strani bistveno bolj občuten na nacionalnem nivoju. To lahko opazimo tako v državah, v katerih nove desnopopulistične opozicije izvajajo pritisk na vladajočo garnituro, kot tudi v državah, v katerih je ravno takšnim strankam uspelo razstoličiti tradicionalno liberalno vodstvo. Tu najbolj izstopa primer Švedske: če je država ob povečanem prihodu migrantov leta 2015 sprejela največje število beguncev na prebivalca od vseh članic Unije in je na področju migrantske politike dolgo veljala za najbolj »odprtosrčno« od nordijskih držav, aktualne statistike pričajo o koncu takšnega slovesa. Vladajoča desnosredinska koalicija v državi je namreč od svojega vzpona na oblast sprejela številne ukrepe – deloma pod pritiski skrajno desnih Švedskih demokratov – s katerimi je omejila možnosti družinskega združevanja in močno sprostila kriterije za deportacijo priseljencev. Število sprejetih oseb v državo je lani padlo na najnižji nivo v skoraj tridesetih letih, Švedska pa po več kot pol stoletja prvič doživlja negativni selitveni prirast.

Podobno restriktivne ukrepe so sprejele mnoge druge članice Evropske unije: omenimo Italijo, Poljsko, Belgijo, Madžarsko in Nizozemsko, ki je z lanskim vzponom nove desne koalicije doživela najizrazitejši zasuk zunanje politike, prej bolj naklonjene imigracijam in multikulturalizmu. V Franciji vladajoči liberalni vladi dalje grozi bliskovita popularizacija Nacionalnega zbora, medtem ko je semaforska koalicija v sosednji Nemčiji že zgubila elektoralni boj z desnosredinskimi strankami, predvsem pa z AfD, ki se je na parlamentarnih volitvah pretekli mesec uvrstila na drugo mesto. Do podobnega razvoja je prišlo v Kanadi, ko je premier in vodja liberalne stranke Justin Trudeau tik pred naznanitvijo svojega odstopa napovedal močno omejitev števila dovoljenj za vstop v državo za naslednji dve leti oziroma, kot je argumentiral sam, dokler se kanadski socialni infrastrukturi in nepremičninskemu trgu ne uspe prilagoditi demografskemu prilivu.

Zahodne države torej sledijo sorodnemu trendu: liberalni center, ki je desetletja v rokah držal škarje in platno migracijske politike, je soočen z naraščajočimi ekonomskimi in družbenimi pritiski k strožji zakonodaji na področju migracij. Skrajna desnica, kot je v liberalni demokraciji imenovana in karakterizirana, pa z margin političnega dogajanja vstopa v samo ospredje, se uspešno organizira okoli tematike migracij in aktivno ogroža stabilnost dosedanje liberalne hegemonije. Odzivi na takšen razvoj so pričakovani: poslušamo svarila o porastu sovražnih ideologij, rasizma in diskriminacije. Sama institucija demokracije je, kot kaže, spet postavljena v defenziven položaj pred večno grožnjo fašističnega zla, na katero liberalne institucije odgovarjajo s klici k strpnosti, z bojem proti dezinformacijam in drugimi, podobno impotentnimi strategijami, ki nikakor ne obetajo ustavitve novega desnega vala.

Ker postaja jasno, da ta napreduje brez večjih ovir, se zdi koristno vrniti k jedru problema: kako lahko na novo osmislimo vprašanje migracij kot problematike v centru trenutnih političnih in ekonomskih razvojev in presežemo omejitve dominantnega diskurza? V današnjem Odprtem političnem terminu se bomo z različnih vidikov poglabljali v vprašanje migracij, s poudarkom na njihovih gospodarskih zakonitostih. Posebej se bomo osredotočili na politike ekonomskih migracij, preučili njihova protislovja ter vrgli kritično oko na njihove diskurzivne paradigme.

***

Četudi se migracije kažejo kot ključno politično vprašanje našega časa, se zdi, da so prevladujoči načini, kako jih obravnavamo in se z njimi soočamo v družbenem življenju, še vedno zamejeni na dokaj trdovratno ideološko os, razpeti med dve navidezno diametralno nasprotni strani. Prva, liberalna pozicija v grobem zagovarja multikulturalizem, pomen človekovih pravic in pozitiven ekonomski doprinos imigracij. Druga, konservativna stran svoja protimigrantska stališča večinoma utemeljuje s kulturno ali celo civilizacijsko nekompatibilnostjo ter posebno pozornost namenja kriminalu in specifičnim ekonomskim posledicam ilegalnih migracij. Kot dva glavna zorna kota, ki uživata demokratično reprezentacijo, določata liberalni in konservativni pol ideološki horizont te problematike. Ob vsem tem si tabora delita samo formo političnega diskurza, ki izhaja iz zakonitosti institucije buržoazne demokracije – ta fokus usmeri v človeški simptom, ne more pa nasloviti njegove strukturne umeščenosti. Izpostavimo za začetek nekaj temeljnih značilnosti politične retorike, kot je navadno uporabljena v zvezi z migracijami.

Prvič, politični diskurz v zahodnih demokracijah v prvi vrsti obravnava migrante kot subjekte, ne nanaša pa se na migracije kot take oziroma na mehanizme, ki jih v prvi vrsti ženejo. Sentimenti glede migracij se enačijo s sentimenti glede migrantov. To pomeni, da v takšnem diskurzivnem režimu ne more obstajati nekaj takega kot antimigracijska politika, zgolj antimigrantska. Drugič, navadno ne pride do posebnega razlikovanja med različnimi vrstami migrantov, torej med begunci in ekonomskimi migranti ter med migranti z urejenim pravnim statusom in tistimi, ki v države prihoda prispejo po nelegalnih poteh. Namesto tega prevladuje abstraktna in totalizirajoča kategorija »migranta«, ki lahko po potrebi prevzame značilnosti katerekoli specifične skupine. Tretjič, migrante se obravnava v prvi vrsti kot kulturne subjekte, s čimer se pomen migracij zameji na vprašanje kulturne kompatibilnosti – denimo, ali multikulturalizem prinaša inherentno družbeno vrednost ali pa deluje kot pretežno rušilni dejavnik. Četrtič, v kolikor pride do diskusije o ekonomskih implikacijah migrantstva, je ta načeloma osredotočena na migrante z neurejenim pravnim statusom, prosilce za azil in begunce, ne pa tudi na ekonomske migrante z legalnim statusom, ki na Zahodu dejansko predstavljajo večinski del migracij.

Takšne diskurzivne značilnosti, z redkimi izjemami, najdemo na vseh zahodnih parlamentarnih koncih. Od tega pravila nekoliko odstopajo nominalno leve stranke – te sicer opozarjajo na imperialistične vojne, ki implicirajo soodgovornost zahodnih sil v povečanju migracijskih prihodov, a ker se načeloma omejujejo zgolj na vprašanje begunstva ter azilstva in ne ekonomskega migrantstva, pogosto delujejo kot le bolj pacifističen, »moralni« odvod liberalnega centra. Pravzaprav danes težko govorimo o obstoju unikatno »leve« ali celo socialistične perspektive glede migracij, ki bi si napram prevladujočima taboroma zastavljala lastno pot – če obstaja, še ni doživela popularne artikulacije.

Levo politično opcijo v Sloveniji in širše sicer razumemo kot nekaj, kar naj bi se bistveno, torej po določenih kvalitativnih kriterijih, razlikovalo od liberalnega centra. Četudi naj bi si leva in liberalna pozicija delili nekatera osrednja kulturno-humanistična načela, naj bi levica še vedno delovala kot distinktivna politična sfera z lastnimi, z liberalizmom nezdružljivimi prioritetami. Kritik glede dejanske relevantnosti takšne distinkcije je mnogo in nič novega ni v tezi, da so leva gibanja po porazu realno obstoječih socializmov v večji meri zatajila svoj ekonomski program ter se ob integraciji v buržoazni demokratični red tako ali drugače odpovedala ambicijam po sistemskih spremembah. Gotovo pa se še vedno precenjuje stopnja, po kateri naj bi levica kot političen projekt še naprej pomenljivo odstopala od liberalnega centra, kar postane še posebej očitno pri vprašanju migracij.

Kako se levičarska perspektiva tu namreč razlikuje od liberalne? Prizadevanja levih strank ter raznih nevladnih in civilnih iniciativ, ki se uvrščajo v neko skupno, nominalno levo politično sceno, lahko na področju migracij povzamemo kot boj proti kršenju pravic migrantov, proti nasilju, rasizmu, ksenofobiji in diskriminaciji. Cilj takšne politične prakse je migrantskim populacijam zagotoviti enako pravno in socialno zaščito ter enake možnosti za integracijo na trg dela, kot sicer velja tudi za domačo populacijo. V praksi takšna pozicija nikakor ne nasprotuje liberalni logiki, temveč problematiko zastavi in rešuje ravno na podlagi univerzalističnih idej liberalizma, kot so človekove pravice in formalna enakopravnost ekonomskih subjektov. Glavna razlika leži v tem, da je levica bolj kritična do praktičnih vrzeli teh idej, do njihovih nedoslednosti in hipokrizije. Ne gre za preseganje ali kljubovanje ideološkim temeljem liberalizma – nasprotno, »levi pol« jih kvečjemu jemlje bolj resno kot liberalci sami, jih teoretsko dopolnjuje in opozarja na diskrepance med njihovim idealom in resničnostjo.

Da levica danes primarno nosi funkcijo optimizacije kapitalističnih procesov in omiljevanja, ne pa stopnjevanja njihovih protislovij, je razvidno tudi iz slovenskega primera. Memorandum o uvozu filipinskih delavcev v državo, ki ga je minister za delo Luka Mesec s filipinskimi oblastmi sklenil pred približno letom dni, je parlamentarna stranka Levica racionalizirala, češ da imamo v državi primanjkljaj delovne sile in da v njegovem krpanju ne vidi nič problematičnega, dokler so ti delavci deležni istih pravic kot domači. Moč strpnosti in ostro inšpektoralno oko naj bi zagotavljala, da ne pride do diskriminatornih praks ali dodatnega izkoriščanja. Stranka Levica torej razume svoje poslanstvo oziroma poslanstvo levega političnega krila, s katerim se opredeljuje, da čim bolj enakomerno zgladi socialni ter pravni teren različnih sfer delavstva, ki se znajdejo v njenem varstvu, ter da prav vsakemu omogoči enake pogoje dela ter integracije. Gre za preprečevanje in reševanje nepravilnosti na trgu dela – ker se politični boj odvija v sferi distribucije, ne pa produkcije, in ker slovenski primer ni zgolj izolirana instanca, temveč je indikativen primer širšega trenda, si levi politični pol danes upravičeno prisluži reformističen značaj.

Takšen projekt, navadno povezan z demokratičnim socializmom in tako imenovano progresivno levico, podeduje vse značilnosti liberalne ideologije. Gre za krpanje nepravilnosti znotraj sistema, četudi jih spremljajo občasni vpoklici bojda protisistemske retorike. A cilj takšne prakse je inherentno nezadovoljiv in sistemsko nekonflikten zaradi njene preproste interne logike: več pravic ko dobijo migrantski delavci, bolj ko se njihova plača uskladi z družbenim povprečjem, manjši postane ekonomski privlak njihove delovne sile, s čimer je efekt boja za njihove pravice proporcionalno manjši. Prav ta paradoks bi moral gnati premislek o strukturni reviziji premislekov o migracijah, osrediščeni na njihovi ekonomski podstati ter njihovi umeščenosti v sodobni kapitalistični red. Vsakršen poskus takšne analize pa mora biti utemeljen na obravnavi konkretnih družbenih situacij. Priročno je, da najbolj edukativen primer kontradikcij sodobne migrantske politike najdemo ravno tam, kjer ta danes doživlja najbolj fundamentalne preobrate.

***
 

Postavimo se na ameriška tla, kakšna dva meseca v preteklost, ko se je med sledilstvom Donalda Trumpa vnel prvi večji interni spor pred nastopom predsednikovega drugega mandata. Gre za debato o uvažanju visokokvalificirane delovne sile iz Indije, Kitajske in drugih azijskih držav v ameriški tehnološki sektor s posebno vizo z oznako H-1B. Vizumski program, do katerega je bil Trump nekoč kritičen, a ga danes sam koristi in zagovarja, je postal tarča očitkov, češ da je najem tujih delavcev, četudi začasen, v nasprotju z osnovnimi zavezami Trumpove predsedniške kampanje in duhom politike »America First«. Trumpova politika ekonomskega protekcionizma, katere cilj naj bi bila revitalizacija domačih produkcijskih kapacitet, je tako naletela na prvo večjo ideološko oviro.

Vizi v bran sta se postavila vodja Trumpovega novega urada za vladno učinkovitost, Elon Musk, in Vivek Ramaswamy. Slednji, nekdanji Trumpov tekmec v predsedniški dirki, je antagoniziral protivizumski sentiment znotraj frakcij Trumpovega gibanja MAGA in program zagovarjal z dikcijo, da je »ameriška kultura predolgo častila povprečnost nad odličnostjo« ter da ameriška tehnološka podjetja preferirajo indijske delavce, ker naj bi bili bolj delavni in hvaležni kot domači. Ramaswamy je torej stvar zastavil kot vprašanje delovne kulture in namignil, da ameriško delavstvo tujcem ni sposobno konkurirati v lastni državi.

V reakciji na izjave Trumpovih višjih podanikov je tako znotraj določenih segmentov gibanja MAGA vzniknil močan antikorporativni moment, ki problematizira polnjenje tehnoloških delovnih mest s tujo delovno silo, pri čemer se je magovcem v kritiki pridružil tudi demokratski senator Bernie Sanders. Priča smo torej dozorevanju enega izmed osrednjih protislovij politične ideologije MAGA: nasprotovanje razrednih interesov njenih delavskih in kapitalističnih frakcij, izraženo kot nesoglasje, ali naj bodo iz ameriške ekonomije izključeni le migranti, ki so v Ameriko prišli po nelegalnih poteh, ali tudi migranti z urejenim pravnim statusom.

Ramaswamy je po vizumskem debaklu izginil s socialnih omrežij in kmalu zatem napovedal izstop iz Trumpovega kabineta. Od začetka Trumpovega drugega mandata je tako vizumska debata občutno zamrla, a je vsekakor pustila posledice na enotnosti gibanja MAGA in nakazala obstoj pomembnega internega protislovja. Po eni strani Trumpova politika obljublja vrnitev dobrih ameriških služb ter zaščito interesov domačega delavstva, po drugi strani pa nanj pozabi, ko zagovarja uvoz tuje, legalne delovne sile. Revitalizacija ameriških delovnih mest pač ne pomeni nujno, da bodo ta delovna mesta zasedli Američani, le to, da se bodo nahajala znotraj ZDA.

Doslej je to protislovje ostalo v večji meri neobravnavano, saj je ena glavnih vrlin Trumpove politične signalizacije njena ohlapnost: s slogani, kot je »America First«, se lahko poistovetijo pripadniki različnih družbenih slojev, četudi imajo kontradiktorne razredne interese. Abstraktni klici k oživitvi ameriške ekonomije lahko nosijo več pomenov in so odvisni od interpretacije: ali gre za emancipacijo ameriškega delavstva ali pa za utrditev moči ameriških podjetij kot takih in s tem lastniškega razreda. Slednji sicer pogosto zagovarja omejitev ilegalnih migracij v državo, a je hkrati odvisen od visokokvalificiranih, legalnih migracij. Če je Trumpovi politiki doslej uspelo združiti ali vsaj suspendirati raznosmerne interese svoje volilne baze, je zdaj jasno, da prav ti stopajo v čedalje intenzivnejši konflikt.

Četudi je nastrojenost proti ilegalnim migracijam argumentirana z različnih vidikov – med drugim tudi z vprašanjem kriminala in kulture – je osrednja obtožba, ki jo ideologija MAGA uperja proti migrantom, osrediščena okoli vprašanj ekonomske narave. Politika globalizma, kot je imenovana v desničarskih krogih, je po njihovem mnenju odgovorna za razpad ameriške proizvodnje in za masoven priliv tuje delovne sile, ki naj bi pobrala in degradirala dobra ameriška delovna mesta. Takšna pozicija je vsaj deloma utemeljena v realnih ekonomskih razmerah, saj so ameriški industrijski in manufakturni sektorji že desetletja podvrženi intenzivnemu offshoringu – selitvi kapitala in industrijskih delovnih mest na globalni jug – ter postopni menjavi domačega delavstva s cenejšo, tujo delovno silo.

A to, kar se dogaja na področju industrijskih in ročnih oziroma tako imenovanih »blue-collar« služb, ki so v velikem delu zapolnjene z nizkokvalificirano, tujo delovno silo, danes čedalje bolj velja tudi za »white-collar« oziroma pisarniške službe, med njimi tudi visokotehnološki in informacijski sektor. Ekonomska logika obeh procesov je podobna, s tem da se uvoženi delavci razlikujejo v svojem pravnem statusu, kvalificiranosti in trajanju naselitve v državi prihoda. A problematizacijo doživljajo le ilegalne migracije, torej tiste, ki v glavnem potekajo v agrikulturnih, gradbeniških, industrijskih in manufakturnih sektorjih.

Jasno je torej, da Trumpova protekcionistična retorika zadeva samo en specifičen stratum ameriškega gospodarstva. Ne gre za vprašanje grajenja nacionalne ekonomske suverenosti ali kakršnihkoli nativističnih usmeritev, ki bi ščitile interes domačega delavstva. Pomanjkljivost ideologije MAGA potemtakem ni to, da v ilegalnih migracijah prepozna lažnega sovražnika, temveč to, da kritik, ki jih uperja proti ekonomskim posledicam ilegalnih migracij, ne usmeri tudi v legalne, s čimer spregleda veliko širši mehanizem, ki stoji za degradacijo ameriških delovnih mest.

Trumpovi migracijski ukrepi se s politikami njegovih predhodnikov resnično razhajajo v utrditvi mejnega nadzora Združenih držav in v ambicijah po zajezitvi južnega migrantskega toka. Če naj bi ta resnično ustavila ali vsaj občutno omejila dotok poceni delovne sile iz Latinske Amerike, bi to gotovo vodilo do upada profitabilnosti mnogo gospodarskih sektorjev, ki se za ustvarjanje dobička zanašajo na delovno silo nizkokvalificiranih, navadno ilegalno prispelih migrantov. Zdi se, da želi Trump ta upad nacionalnega bogastva pokrpati s prihodki od carin, s katerimi danes vsepovprek širi gospodarsko vojno. Če se takšna strategija izkaže za dolgoročno nevzdržno, se lahko tok migrantske delovne sile kadarkoli nadaljuje, saj Trumpova vlada kljub vsemu protekcionističnemu govoričenju ni pripravljena sankcionirati podjetij, glede katerih ve, da najemajo ilegalno priseljene delavce, ter s tem odločno požgati mostu s takšnim načinom obratovanja. Stopnjo profitabilnosti morajo ZDA tako ali drugače ohranjati; če žrtvujejo svoj dostop do cenejše delovne sile, bodo stavile na carinsko izžemanje tujih gospodarstev. Trumpova politika tako ne obide zgolj vprašanja legalnih migracij, temveč se izogne tudi negativnim ekonomskim posledicam, ki jih implicira izključitev ilegalno priseljenih delavcev iz ameriškega gospodarstva.

***

Odmaknimo se od dogajanja v Ameriki in se preusmerimo na ideološke utemeljitve protimigrantskih gibanj v širšem. Te se, kot smo že nakazali, pogosto vrtijo okoli globalizma – politik, ki naj bi z mehanizmi globalizacije ogrožale suverenost nacionalnih držav in obstoj tradicionalnih kultur. Vodile naj bi jih nekakšne transnacionalne elite, ki promovirajo odprte meje, prosti trg, multikulturnost ter mednarodne institucije, kot so Združeni narodi in Svetovni gospodarski forum. Kot koncept, ki je najpogosteje  izražen in propagiran v desnih krogih in v skupnostih teorij zarot, se pravzaprav na več koncih stika s klasičnimi levičarskimi obsodbami globalizacije, neoliberalizma in svetovnega kapitalističnega reda v splošnem. Glavno razliko med tema dvema pristopoma najdemo v njunem kritičnem fokusu: globalistične kritike so navadno uperjene proti finančnim institucijam, mednarodnih ekonomskih trendov pa privrženci takšnih kritik ne obravnavajo kot posledico strukturnih danosti globalnega kapitalizma, temveč kot odraz volje nekakšnih elitističnih klik ali moralno koruptivnih stricev iz ozadja, ki z nevidno taktirko usmerjajo svetovne finančne mehanizme.

Bolj sistematično elaboracijo sorodnih procesov lahko prepoznamo v levičarski teoretski tradiciji. Marksistične in postkolonialne teorije imperializma koncipirajo globalno kapitalistično produkcijo kot sistem neenake izmenjave, utemeljen na neuravnovešenosti gospodarske moči različnih delov sveta, ki jih z vojaškimi in finančnimi mehanizmi izkorišča ter poglablja neka hegemonska sila. Imperialni center in periferija – ali, v sodobnejših koncepcijah, globalni sever in jug – predstavljata temeljna pola ekonomske moči, njun odnos pogojujejo zakonitosti globalnega kapitala. Ko neka država v imperialnem centru, torej v središču svetovne ekonomske in vojaške moči, doseže določeno raven gospodarskega razvoja, začne doživljati tendenčni upad stopnje profitabilnosti znotraj lastnih meja.

Takšna država nato začne izvažati kapital na cenejše in manj razvite trge, na imperialno periferijo – tam izkoristi ekonomske razlike med obema trgoma v svoj prid in tako ohrani stopnjo profitabilnosti. Države globalnega severa svojo industrijo preselijo tja, kjer je cena delovne sile manjša, hkrati pa za delovna mesta, ki jih ne morejo enostavno izvoziti v tujino, zagotovijo konsistenten dotok poceni delovne sile s periferije. Ta ekonomska zanka, ki se kaže kot konstanten proces kapitalistične samooptimizacije, neizbežno vodi do padca oziroma tlačenja vrednosti delovne sile v imperialnem centru, saj so tamkajšnji delavci postavljeni v konkurenco s tistimi s periferije, katerih delovna sila je praviloma cenejša.

Razliko v vrednosti domače in tuje delovne sile lahko razlagamo kot razliko v vrednosti njene reprodukcije, torej povprečne količine sredstev, ki jih delavec potrebuje, da je voljan in sposoben konsistentno pojavljati se na delovnem mestu. Ker migrantski delavci načeloma izhajajo iz držav z nižjimi življenjskimi standardi in imajo v državah prihoda vsaj v prvi generaciji manjše materialne zahteve, kot velja za domačega delavca, je cena reprodukcije njihove delovne sile nižja. Mnogo ekonomskih migrantov prav tako v državo prihoda ne pripelje svojih družin, temveč jim domov pošilja denarna nakazila, ki pa imajo v državah izvora večjo kupno moč. Cena vzdrževanja družine je v tem primeru manjša kot pri domačem delavcu, ki živi skupaj s svojo družino. Prav tako so države izvora tiste, ki krijejo izobrazbo in usposabljanje migrantskih delavcev, kar pomeni, da države prihoda profitirajo od dejstva, da jim ni treba vlagati v razvoj znanja in kvalifikacij, kot bi sicer morale pri domači delovni sili. Migrantski delavci so v luči vseh teh faktorjev torej podvrženi nadizkoriščanju, saj svojo delovno silo prodajajo pod njeno družbenopovprečno vrednostjo, ki ji hkrati na dolgi rok omejujejo rast.

Poleg vidika gole ekonomske profitabilnosti ima migrantska delovna sila tudi druge vidike, zaradi katerih je privlačna za ekonomije imperialnega centra. Migrantski delavci uživajo manj zaposlitvene varnosti in so podvrženi bolj prekarnim delovnim pogojem. Prav tako ima delodajalec načeloma veliko večji nadzor nad tujim delavcem kot domačim, saj je delovna viza pogosto edina stvar, ki prvega legalno ohranja v državi. Ker migrantski delavec v večini primerov ne govori jezika države prihoda in ima manj kulturnega kapitala, se velikokrat ne zaveda vseh svojih pravic in se v splošnem težje znajde v družbi, da bi denimo našel novo zaposlitev.

Predvsem migranti z neurejenim pravnim statusom so na milost in nemilost prepuščeni delodajalcu – predstavljajo rezervno zalogo poceni delovne sile, ki jo lahko kapitalistični razred po potrebi aktivira in brez pravnih posledic tudi zavrže. Nad takšnimi migranti tako visi stalna grožnja aretacije in prisilne izselitve v primeru, da se uprejo prekomernemu izkoriščanju. Vsi ti dejavniki migrantskega delavca vodijo k veliko bolj individualizirani in prekarni eksistenci, iz česar sledi, da je možnost, da bi se v prizadevanju za boljše delovne pogoje in plačo organiziral v sindikalni boj, bistveno manjša kot pri delavcu, ki živi in dela v domači državi. Neprestan tok migrantske delovne sile tako vodi k fragmentaciji delavstva in posledično k nižanju plač, prekarizaciji delovnih mest in končno k upadu razredne moči.

Ne gre samo za to, da migrantski delavci opravljajo tista dela, ki naj jih domači ne bi hoteli ali za katera se enostavno ne najde dovolj delovno sposobnih ljudi. Dejstvo je, da ekonomske zakonitosti globalnega kapitalizma vodijo do situacij, v katerih so domači delavci izrinjeni z lastnega trga dela, saj jih lahko delodajalec preprosto nadomesti s tujimi, ki naposled povzročijo slabšanje delovnih pogojev v danem sektorju. Domači in tuji delavec tako stopata v neposredno konkurenco in v praksi ne delujeta kot enoten ekonomski razred, četudi sta oba eksistencialno odvisna od prodajanja svoje delovne sile. Njun odnos je v bistvu analogen odnosu med stavkajočim delavcem in stavkokazom, tj. delavcem, ki kljub stavki nadaljuje delo oziroma ki ga delodajalec v času stavke najame, da zbije pogajalsko moč stavkajočih zaposlenih. Takšen antagonizem neizbežno vodi do konflikta med domačimi in tujimi delavci, ki se lahko izrazi tudi fetišistično, kot konflikt kulturnega, rasnega in etničnega značaja.

***
 

Vrnimo se k vprašanju levičarske politike. Da levica v praksi sledi reformistični logiki in družbene problematike obravnava skozi zrklo liberalne moralnosti, je jasno predvsem v načinu, kako se sooča z reakcionarnimi sentimenti v delavskem razredu. Četudi naj bi bila leva in specifično socialistična tradicija utemeljena na analitičnem prehodu s simptoma na strukturo, je takšen strukturalni pristop velikokrat omejen samo na binarno koncepcijo razredne moči, na hierarhijo kapitalist – delavec, ne pa tudi na odnos med domačim in tujim delavcem. Kar zadeva vprašanje antimigrantskih stališč med domačo populacijo, so v levih krogih ta navadno zanemarjena kot odraz rasizma, nacionalizma in ksenofobije – škodljivih ideologij, ki naj bi jih promoviral in instrumentaliziral prav kapitalistični razred ter tako delavstvo držal v medsebojnem konfliktu, stran od resničnega vira izkoriščanja in resnične oblike družbenega parazitizma.

V takšni analizi je delavec zreduciran na zgolj pasivni subjekt propagandne vojne in mora biti zvabljen nazaj na »pravo« stran ter z gojenjem solidarnosti odkriti, da si z vsemi delavci deli skupen interes – padec oziroma preseganje kapitalizma. Njegova reakcionarna prepričanja v tem procesu nimajo konstitutivne vloge, saj naj ne bi bila utemeljena v kakršnihkoli realnih družbenih razmerah, temveč zgolj v njihovi iluzorni, popačeni reprezentaciji. Antimigrantski sentimenti so torej v levici predhodno zavrženi kot lažna zavest in označeni kot ovira solidarnosti ter tako ovira delavskemu gibanju nasploh. Izključena je možnost, da lahko stališča, ki so sicer izražena v reakcionarni formi, nosijo kakršnokoli materialno oziroma ekonomsko izvornost. Potrjene so zgolj tiste frustracije delavstva, ki se že tako ali tako nekonfliktno skladajo z ekonomskimi in ideološkimi temelji levičarske ideologije, ki konfliktom med različnimi skupinami delavcev ne priznava legitimnosti, saj naj bi bili ovira v procesu grajenja skupne delavske zavesti.

Izhodiščno točko takšnega mišljenja lahko prepoznamo v sodobni levičarski koncepciji solidarnosti, ki se za razliko od specifične razredne solidarnosti kaže kot podaljšek liberalne morale. Sodobni pojem solidarnosti je razvodenela, vseobsegajoča moralna kategorija, ki ne pomeni zgolj prednjačenja razrednega interesa pred osebnim ekonomskim, temveč isti termin vključuje tudi toleranco do različnih identitetnih skupin, socialno podporo države, razne inkluzivistične politike ter podobne dejavnike, ki naj bi prispevali k splošni družbeni koheziji. Ker pa je solidarnost v takšnem kontekstu obravnavana kot cilj, ne kot ekonomsko orodje, in ker ta solidarnost deluje kot abstraktno merilo sočustvovanja, so konflikti med različnimi skupinami obravnavani kot posledica primanjkljaja medosebne povezanosti in razumevanja. Antagonizmi med domačo in tujo populacijo se dojemajo kot posledica rasnih in kulturnih predsodkov, kot odraz raznoraznih fobij, ne pa kot ekonomska posledica. Razlikovati moramo torej med solidarnostjo kot liberalnim konceptom in kot orodjem razrednega boja.

Klasična, socialistična koncepcija solidarnosti namreč ni humanistična v liberalnem pomenu besede. Očetje znanstvene socialistične misli se niso zavzemali za univerzalno solidarnost, temveč za solidarnost, ki je osredinjena v skupnih ekonomskih interesih, ne pa v sentimentalnih, moralističnih pozivih k enotnosti. Razredna solidarnost ni univerzalna, niti ni moralna ali kulturna kategorija, temveč je pogojena z razrednim bojem. Če ponovno omenimo primer stavkokazov: delavci, ki kljub stavki nadaljujejo delo, v praksi služijo kapitalu tako, da spodkopavajo pogajalsko moč stavkajočega delavstva, zaradi česar so obravnavani kot nasprotniki razrednega boja, četudi si delijo podrejen položaj znotraj kapitalistične produkcije.

Prav zato so socialistična gibanja v preteklosti aktivno ukrepala proti stavkokazom in obsojala njihovo rekrutiranje v kriznih časih, ne pa križem rok objokovala manka skupne zavesti med različnimi skupinami delavcev. Odnos stavkokazov do proizvajalnih sredstev je sicer enak kot pri stavkajočih delavcih, a v tem razmerju prvi zasledujejo zgolj svoj osebni interes ter aktivno delujejo proti svojemu razrednemu interesu. Ekonomski razred namreč v prvi vrsti ni identitetna kategorija ali nekaj, kar naj bi določalo posameznikovo esenco, temveč je pozicija v kapitalistični produkciji in posledično pozicija v razrednem boju.

Četudi je stavkokaz podvržen isti eksploataciji, se s svojim delovanjem izkaže za nasprotnika razredne solidarnosti – ta ni avtomatska, temveč mora biti aktivno izbrana in zasledovana. Liberalna, obča solidarnost je po drugi strani utemeljena na moralnem imperativu, in četudi lahko sovpada z razredno solidarnostjo, z njo ni vedno zvezna. Ti obliki solidarnosti nista nujno nezdružljivi, gotovo pa nista soizmerljivi – ena poteka na kulturnem, druga na ekonomskem nivoju. Imata različne cilje in posledično različne oblike političnega boja, ki se lahko med seboj dopolnjujejo, lahko pa tudi stopijo v konflikt. Solidarnost med pripadniki različnih etnij lahko denimo dopolnjuje razredni boj, če delavci izhajajo iz istega ekonomskega konteksta in realizirajo skupni interes, hkrati pa je lahko ovira razrednemu boju, če integracija neke etnije, ki je uvožena zaradi cene svoje delovne sile, pomeni upad pogajalske moči domačega delavca.

To seveda ne pomeni, da se na migrantske delavce, ki zgolj sledijo prevladujočim ekonomskim iniciativam, prelaga moralna teža kapitalistične eksploatacije. A boj proti lastniškemu razredu ne more enostavno zaobiti ekonomskih razlik med delavci iz različnih družb, saj njihov prosti pretok onemogoča dolgotrajno koncentracijo razredne moči v sleherni državi. Razredna solidarnost torej nujno implicira izključujoč odnos do nekaterih sfer delavstva, če te s svojim delovanjem aktivno spodkopavajo razredni boj. Ker pa je sodobna levica – pa naj bo to izpostavljati že kliše – v večji meri opustila ekonomsko analizo družbene produkcije, takšne konflikte obravnava skozi prizmo identitete, češ, ne gre za ekonomski, temveč za etnični ali kulturni antagonizem.

Domači delavec naj bi tako sprejel in toleriral tujega, četudi ta aktivno ogroža materialne razmere v njegovi državi. Da pa so protimigrantski sentimenti primarno utemeljeni v ekonomskih razlikah, podpira tudi dejstvo, da imigranti v drugi ali tretji generaciji pogosto sami prevzamejo konservativnejše težnje in podprejo politične opcije, ki drugim priseljencem otežujejo vstop v državo. O fenomenu tako imenovanega »umikanja lestve«, ki opisuje na videz protislovno težnjo, govorimo, ko se določena skupina migrantov po svojem vzponu v ekonomski in socialni hierarhiji v državi prihoda začne distancirati od novejših prišlekov, saj jih dojema kot grožnjo svojemu novemu statusu.

Vidik ekonomskega neravnovesja različnih skupin delavcev je torej ključen faktor pri razrastu protimigrantskih sentimentov. Tega dejstva levici, kljub temu da nominalno izhaja z materialističnega vidika družbe, še vedno ne uspe obravnavati in je kot taka obtičala v predglobalni kritiki kapitalizma. Ta prepozna le totalizirajoči konflikt med delavstvom in kapitalom ter v svojem razumevanju internacionalizma onemogoča razvoj kakršnekoli realne protiuteži globalni izkoriščevalski zanki.

Če levica po eni strani zasleduje bitke za človekove pravice in sorodne buržoazne idealizme, ki stopajo v direkten konflikt z njenimi materialističnimi temelji, se po drugi strani dogmatično drži starih koncepcij imperializma in razrednega boja. Teh konceptov ne premisli na novo v kontekstu sodobnega, globalnega kapitalizma – ne uporablja jih kot orodja teoretske analize, temveč jih obravnava kot statične zakonitosti, katerih edina vloga je, da služijo kot nosilci pomena razsežnosti kapitalističnega izkoriščanja. Več kot je glav, v katere vstopijo, bolj naj bi se gradila razredna zavest. Da pa so realne ekonomske akcije, ki naj bi se navezovale na grajenje te zavesti, omejene zgolj na medlo podporo sindikalnim bojem in branjenje javnih institucij, priča o tem, da leva gibanja solidarnosti ne gradijo z akcijo, temveč retoriko. Levica danes v prvi vrsti deluje kot projekt urbane kulture in s tem, ironično, opravičuje dikcije o kulturnem marksizmu – če pa ta ne obstaja in kategorično ne more obstajati, vsekakor ne moremo istega trditi o kulturnih marksistih.

***
 

Na tej točki je smiselno reflektirati: ali niso ekonomske migracije same zgolj strukturni simptom kapitalističnih procesov? Ali ne bi z njihovo problematizacijo spet pljunili mimo pravega problema in bi samo preložili strukturno breme izkoriščanja na najbolj utrujena pleča? Četudi drži, da je kapitalistična proizvodnja tista, ki ustvarja ekonomsko iniciativo migracij, slednje ne samo stopnjujejo proces eksploatacije za vse vključene, temveč tudi onemogočajo nasprotno akcijo. Podrobneje si oglejmo, kako migracije kot mehanizem ekonomskega imperializma otežujejo emancipacijo delavstva na periferiji ter hkrati degradirajo socialne okoliščine v imperialnem centru.

Pretežna, institucionalna teza o funkcijah ekonomskih migracij poteka nekako v tej maniri: gospodarsko razvitejše države tujim delavcem omogočajo, da se zaposlijo na njihovem trgu dela, kjer jih čakajo boljši delovni pogoji in višje plače kot doma. Korist naj bi bila obojestranska: države prihoda zapolnijo primanjkljaj v delovni sili, hkrati pa se bogatijo tudi države izvora, saj nakazila migrantskih delavcev, ki jih ti pošiljajo svojim družinam, vzpodbujajo ekonomsko rast doma.

Četudi drži, da nakazila izdatno pripomorejo k vzdrževanju družin in skupnosti v državah izvora, ta proces ne vzpodbuja rasti njihovih gospodarstev, temveč nasprotno – postavi jih v še večjo podrejenost Zahodu. Države izvora v takšnem razmerju namreč postanejo čedalje bolj odvisne od izvažanja delovne sile, namesto da bi se zanašale na razvoj lastnih gospodarskih kapacitet. Njihova gospodarstva so še dodatno ranljiva, saj so odvisna od globalnih migracijskih trendov, od stanja tujih trgov dela in od zakonodajnih sprememb v državah prihoda. V primeru, da tam pride do recesije ali zamrznitve migracijskih kvot, lahko to pusti uničujoče posledice na ekonomijah držav izvora. Ta strukturna odvisnost ustvari neskončno ponudbo poceni delovne sile za imperialni center, a hkrati onemogoča dolgotrajni razvoj periferije. Ker zaradi prevladujoče ekonomske iniciative delavci migrirajo v tujino, se ne morejo organizirati in boriti za boljše pogoje doma. Gre za razširjen fenomen bega možganov, ki obsega praktično vse sfere delovne aktivnosti, ne zgolj visokokvalificiranih.

Posledice tega procesa lahko prepoznamo na mnogih političnih frontah na globalnem severu. Zanašanje na tujo delovno silo denimo prinaša manjši pritisk na državo, da poskrbi za izobrazbo lastnega kadra in za razvoj lastnih produkcijskih kapacitet. Prav tako nima tolikšne iniciative, da zagotovi dostopna stanovanja, javno zdravstvo in podporo ostalim socialnim institucijam, ki predstavljajo pogoj stabilne družbene reprodukcije. Četudi s tem materialno oteži obstoj in možnosti za vzpostavitev novih družin, lahko upad rodnosti in s tem upad zaloge domače delovne sile enostavno nadomesti z uvozom tuje. Domačega delavca tako država začne dojemati kot strošek in oviro.

Prav tu lahko opazimo temeljno razliko med konservativno in liberalno migracijsko politiko, najrazvidnejšo na polju nizkokvalificiranih zaposlitev. Delovno silo, potrebno za razvoj in tekmovalnost gradbenih, industrijskih, agrikulturnih in podobnih sektorjev liberalni pol zagotovi z migracijami, njihove negativne posledice na družbeno kohezijo pa potem omiljuje s propagiranjem ideologij tolerance in multikulturalizma. Konservativni pol po drugi strani dodatno omejuje migracije nizkokvalificiranih delavcev ter primanjkljaj delovne sile nato zakrpa z različnimi posegi v interno demografsko politiko, med njimi predvsem s prepovedjo splava. Te pa ni smiselno gledati samo v perspektivi kulture, religije ali telesne avtonomije, temveč predvsem z ozirom na biopolitiko. Če je v državi prepovedan splav, so najrevnejše družine tiste, ki imajo najmanj materialnih sredstev, da bi lahko za izvedbo splava odpotovale v tujino. Na koncu tako prispevajo več otrok in zagotovijo potrebno nizkokvalificirano delovno silo, kar je tudi ekonomski razlog, zakaj konservativni politični razred svojo antimigrantsko retoriko tolikokrat spremlja s klici k prepovedi splava.

***

Doslej smo se izogibali kulturnemu vidiku in smo se pretežno poglabljali v materialne plati migracij. A ker človek ni samo ekonomsko bitje in ker problema družbene kohezije ne moremo zreducirati samo na razredni vidik, se ustavimo še pri vprašanju kulturne pluralnosti na Zahodu.

Kot liberalni ideal kozmopolitanske, odprte družbe se ideologija multikulturalizma na površju kaže kot bolj ali manj zvezna z levičarskim internacionalizmom, ki implicira preseganje nacionalnih interesov za skupni razredni boj. Razliko med konceptoma najdemo, ponovno, v njunem namenu in ideološkem izvoru. Če se socialistični internacionalizem nanaša na pogoj kooperacije različnih ljudstev proti kapitalističnemu sistemu, je liberalni multikulturalizem, podobno kot liberalna solidarnost, na prvi pogled sam sebi namen. Služi namreč grajenju družbene kohezije, torej stabilizaciji družbenih protislovij, medtem ko razredna solidarnost stavi na destabilizacijo statusa quo na podlagi istih protislovij.

Argumentirali smo že, kako srečanje različnih nacionalnih demografij v kontekstu ekonomskega imperializma neizbežno vodi do konfliktov in da je ideologija tolerance orodje njihovega omiljevanja. Promocija raznolikosti lahko prav tako služi kapitalističnemu procesu, saj je demografska heterogenost faktor, ki zmanjšuje verjetnost delavskega organiziranja. Pri ameriški korporaciji Amazon se je tako izkazalo, da v skladiščih z bolj raznoliko etnično in kulturno sestavo delavstva redkeje prihaja do sindikalnih aktivnosti, kar je podjetje tudi upoštevalo pri načrtovanju svojih menedžerskih strategij. Multikulturalizem, namesto da bi združeval delavstvo in med njim spletal skupno zavest ter solidarnost, torej lahko prinaša nasprotne učinke.

Toleranca, ki v liberalizmu velja kot povezovalno tkivo različnih družbenih partikularizmov, ne implicira sodelovanja, harmoničnega soobstoja ali medsebojnega razumevanja niti ne vodi do pomenljivega pluralizma kultur. Toleranca v svojem minimumu pomeni zgolj to, da se različne družbene kategorije medsebojno prenašajo oziroma da relativno nemoteno delujejo v istem družbenem prostoru. Če so v interakciji, lahko to počnejo samo v posplošenem kontekstu liberalnega javnega življenja, ki dopušča le določene oblike kulturne ekspresije – takšne, ki ne kontrirajo zahodnemu univerzalizmu, utemeljenemu na idealu individualnih svoboščin.

Določene prakse znotraj tradicionalnih skupnosti, ki postavljajo kolektivne vrednote nad posameznikove pravice, tako delujejo v konstantni napetosti z liberalnim redom in lahko svoj izvorni izraz doživijo zgolj v privatnih kontekstih. Kulturni partikularizem, kot je izražen v javnosti, pa je komodificiran, zreduciran na spektakel in podrejen prevladujoči logiki liberalnega individualizma. Ne gre za soobstoj različnih kultur, temveč za dezintegracijo njihove družbene konstitutivnosti, njihovo redukcijo na tržni marker ali na arbitrarno identiteto. Ker do resničnih kulturnih razhajanj in izmenjav pod liberalizmom ne more prihajati, tudi družbena kohezija med temi skupnostmi ne more biti organska, temveč jo zagotavlja država. Politika tolerance je v takem sistemu sprevržena v politiko apatičnosti – tolerantni so tisti, ki si to lahko privoščijo, torej tisti, ki so v vsakem primeru izvzeti iz ekonomskih trenj meddružbenih srečanj in ki kulturni pluralizem tretirajo kot zgolj eksotično popestritev javnega življenja.

Če je vidik grajenja družbene kohezije prioriteta kakršnekoli kolektivistične politike, se ekonomske migracije kažejo kot neposredna grožnja takšnemu cilju. Ne samo, da migrantski delavci ne morejo avtentično živeti svojih lastnih kultur, temveč se zaradi danosti liberalnega univerzalizma težje asimilirajo in navežejo na državo, v kateri so. Ekonomske migracije tako otežujejo formiranje kolektivnih omrežij in pospešujejo procese medsebojne odtujitve.

***

Končajmo: vprašanje migracij nudi vpogled v številne družbene kontradikcije sodobja, okoli katerih se danes odvija nepovraten politični razvoj. Ekonomski migranti kot osnovne celice v ožilju globalnega kapitala predstavljajo utelešenje širše kapitalistične logike, o kateri pa se čedalje bolj zdi, da se približuje svoji zenitni točki in tako deluje kot najšibkejši člen v kontinuirani stabilnosti kapitalističnega statusa quo. Ti zapleti hkrati nakazujejo temeljno kontradikcijo politične ekonomije 21. stoletja, ki se kaže kot napetost med sistemom nacionalnih držav ter kapitalom kot globalno, nadnacionalno silo. Kakšno vlogo namreč sploh ima institucija nacionalne demokracije, če njena ekonomska podstat, ki v prvi vrsti določa možnosti družbenega in političnega življenja v sleherni državi, ni podvržena nadzoru prav te države, temveč pravilom nadnacionalnega kapitala? Kako lahko govorimo o kakršnikoli samodeterminaciji ali suverenosti, če je politični razvoj sleherne države diktiran z njeno pozicijo v globalni ekonomski verigi? Porast strank populistične desnice, ki v svojem programu dajejo prednost nacionalnim interesom, je mogoče razumeti kot indikator tega, da se mehanizmi sodobnega ekonomskega imperializma lomijo pod težo svojih protislovij in se tako neizbežno poglabljajo v krizo. Ključen izziv politik, ki bi želele preseči tako ustaljeno ekonomsko ureditev kot tudi njeno oportunistično reakcijo, bi bil v tem, da se vrnejo k vprašanju nacionalne države in brez zadržkov pretehtajo šibkosti lastne ideološke genealogije.

Naj končamo še z enim primerom. Danes v evropskem kontekstu morda najizrazitejši premik v politični pripadnosti opažamo v regijah vzhodne Nemčije – četudi so te znane po svoji močni socialistični tradiciji, tamkajšnje volilstvo čedalje bolj prisega na stranko AfD. Ta obljublja prioritetnost gospodarskih interesov domačega prebivalstva in si obeta postaviti izziv mainstream politični krajini. Takšen razvoj reflektira širše razočaranje nad levimi politikami – deluje kot indikator neuspeha sodobne levice pri obravnavanju ekonomskih frustracij delavstva, katerega interese naj bi v prvi vrsti sploh zagovarjala. Fenomen, ko delavske, tradicionalno socialistične volilne baze opuščajo svojo strankarsko lojalnost in se preusmerjajo h konzervativnejšim opcijam, je že dobro popisan in priča o naraščajočem prepadu med delavskim razredom in klasičnimi oblikami demokratične reprezentacije. Socialistične frakcije, ki se zavzemajo za preusmeritev tega trenda in ki so pripravljene opustiti dogmatični fokus na vrednote v zameno za ekonomsko osredinjeno politiko, za zdaj ostajajo na marginali. Ali se jim bo uspelo prebiti na širše prizorišče in zagotoviti prepričljiv, strukturen odgovor na krize današnjega časa, ostaja pogojeno s tem, kako bodo navigirale po terenu nacionalnega, in seveda, s kakšnimi zgodovinskimi lekcijami bodo vstopile na jutrišnja politična bojišča.