Fokus Irak: Bratstvo
Ob vseh pretresih in burnem dogajanju, ki ga lahko od leta 2003 dalje spremljamo v Iraku, odpiramo serijo fokusnih oddaj, v katerih se bomo poskušali pobližje seznaniti z razvojem dogodkov v tej bližnjevzhodni državi. A vendarle zgodbe ne začenjamo z ameriško invazijo pred 17 leti. V sledeči seriji oddaj o Iraku bomo preleteli zgodovino države vse od začetka prejšnjega stoletja do danes. Tako bomo potovali od razglasitve neodvisnosti do pregleda posledic, ki jih je ustvarila ameriško vodena vojaška invazija.
Pot, ki jo ubiramo, kronološko sicer ne bo povsem linearna, saj želimo sprva izpostaviti za naš prostor zelo relevantno, a na žalost skoraj pozabljeno perspektivo nekdaj močne povezanosti s tem območjem. Tako naše prve korake iraške zgodbe začenjamo v času enega največjih političnih, gospodarskih in solidarnostnih mednarodnih projektov v zgodovini. Govorimo seveda o Gibanju neuvrščenih.
Predvsem od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja je po tleh nekdanje Mezopotamije korakalo več deset tisoč jugoslovanskih delavcev, vrhovni iraški politiki so prebirali dela Tita in Kardelja, med državama pa so potekale množične izmenjave dobrin, znanj in tehnologije. Nenazadnje ne gre spregledati tudi osrednjega dejstva, da so jugoslovanska podjetja v Iraku izvajala večje projekte kot kjerkoli drugje, vrednosti teh pa so se štele v milijardah ameriških dolarjev.
V tokratni oddaji se nam pridružuje nekdanji politik in diplomat Zvone Dragan, ki je v obdobju najbolj intenzivnega jugoslovansko-iraškega sodelovanja prevzel funkcijo predsednika komiteja za gospodarsko, znanstveno in tehnično sodelovanje z Irakom. V tej vlogi je bil med letoma 1979 in 1985 močno vpet v sam vrh političnih in gospodarskih povezovanj med državama. Njegova funkcija je med drugim predpostavljala številne obiske Iraka in dogovarjanja z vodilnimi tamkajšnjih oblasti, vključno s predsednikom Sadamom Huseinom in premierom Tarikom Azizom.
Poleg tega pa moramo v samem začetku izpostaviti tudi Jožeta Volfanda, ki je kot novinar Dela obiskal jugoslovanske gradbene projekte v Iraku in leta 1985 o tem tudi izdal knjigo z naslovom Iraška srečanja. Delo predstavlja edino tovrstno predstavitev iraško-jugoslovanskih povezav pri nas in je pomemben vir informacij za sledečo oddajo.
V Iraku se je predvsem v sedemdesetih letih začelo obdobje intenzivne gradnje države – tako z vidika družbene in vojaške infrastrukture kot razvoja izobraževanja in osnovnih kulturnih institucij. Jugoslovansko sodelovanje je bilo vpeto v vsa izpostavljena področja. Začetki teh so seveda izhajali iz povezav Gibanja neuvrščenih, prve realizacije skupnih projektov med državama pa smo lahko zasledili že v šestdesetih letih, čeprav to obdobje glede na obseg gospodarskega sodelovanja ostaja zanemarljivo glede na projekte, ki so sledili ob koncu sedemdesetih let. Govori Zvone Dragan.
Ta preboj gospodarskega sodelovanja, ki nam ga oriše Dragan, pa je ne glede na dokaj raznolike oblike gospodarskih dejavnosti, ki so potekale med državama, vezan predvsem - če ne izključno - na naglo rast gradbenih projektov. Jugoslovanska gradbena podjetja so v Iraku gradila celotne tovarne, ceste, stanovanjske komplekse, vojaške objekte in še bi lahko naštevali. Izvedbe obsežnih gradbenih projektov so tako v veliki meri prevzela slovenska podjetja z zadostnimi izvedbenimi znanji in tehničnimi sredstvi. To so bila med drugim SCT, IMP, Gradis, Pionir, Litostroj in Primorje.
Hitrorastoče posle gradbenih podjetij od leta 1979 dalje ponazarja primer Industrijskega montažnega podjetja, bolje poznanega pod kratico IMP. Leta 1980 je s projekti v Iraku zaslužilo 4 milijone ameriških dolarjev, dve leti pozneje 109 milijonov, leta 1983 pa že skoraj 200 milijonov ameriških dolarjev.
Ne glede na tesne politične odnose med državama, veliki gradbeni projekti niso bili samoumevno dani v izvedbo jugoslovanskim podjetjem. Na hitrorastočem iraškem trgu so tekmovala podjetja iz prenekaterih zahodnih držav: Francije, Zahodne Nemčije, Japonske, Švice in tako dalje. Navkljub rivalstvu pa so bili - kot priznava Dragan - jugoslovanski izvajalci, predvsem pri tehnološko zahtevnejših projektih, primorani sodelovati s tujimi podjetji.
Ne glede na to, da je gospodarsko sodelovanje med državama izhajalo neposredno iz političnih povezav, v Iraku delujoča jugoslovanska podjetja, presenetljivo, niso imela jasno določene skupne operativne koordinacije. Četudi so bili večji projekti neposredno koordinirani s strani političnih vrhov sodelujočih držav, so med izvajalci obstajale občutne razlike. Te so zadevale tako kakovost proizvodov kot delovne pogoje. Tovrstna odstopanja so bila precej občutljiva. Kot je to v intervjuju z Jožetom Volfandom opisal Vlado Kuret, takratni vodja delovnih enot IMP-ja v Iraku, so bili iraški nadzorniki izredno pedantni. »Ne popuščajo pri dogovorih. Zelo se oklepajo šolskega znanja. Kakor je zarisano v projektih in pogodbenih določilih, tako mora biti na gradbišču, na objektu.«
Izpostavljene težave z določenim zadržkom potrdi tudi Dragan, ki med drugim izpostavlja dodaten vidik problema neenotnega vodstva. Ta je, kot pravi, izhajal iz konkurenčnosti med jugoslovanskimi podjetji, ki je med drugim vsebovala tudi nacionalni aspekt.
Novinar Volfand se v svojih Iraških srečanjih dotakne še ene težave. Peter Hreščak, ki je delal v podjetju Rudis, je v enem od pogovorov izpostavil sledeče: »Pravno smo bosi. Plačujemo visoke kazni, ker ne poznamo pravnega sistema, kar vprašaj po podjetjih. Z investitorji? V redu. Ni težko. Toda carinska policija stika za vsako rečjo. Imeli smo inšpekcijo. Odkrili so nekaj napak v poslovanju. Firmo so hoteli zapreti. Komaj smo se rešili.« Kot zapiše Volfand, so vodilni slovenski gospodarstveniki priznavali, da so zaradi pravnih zank v iraški zakonodaji izgubili več deset milijonov dolarjev.
Izpostaviti pa moramo še zelo pomembno plat jugoslovanskih projektov v Iraku. Pri tem namreč ni šlo zgolj za temeljno koordinacijo projektov in zagotovitev tehnološko najbolj zahtevnih elementov gradnje. Jugoslovanska podjetja so v Irak poleg velikega števila delavcev pripeljala kar dve tretjini vse opreme in materiala, potrebnih za izvedbo del. Izvedba teh projektov pa odpira še eno zelo zanimivo perspektivo, ki bi jo le stežka spregledali, in sicer: kako so v Iraku živeli in delali jugoslovanski delavci?
Sodeč po zapisih Volfanda in pričevanjih nekaterih takrat v Iraku nastanjenih jugoslovanskih delavcev, so bile interakcije med jugoslovanskimi delavci in domačini zanemarljive. Kot je v intervjuju z Volfandom potožil takratni vodja kadrovske službe IMP-ja Ivan Herga, delavci ob odhodu v Irak na to niso bili dobro pripravljeni. O novem okolju so vedeli bore malo. V IMP-ju so jim recimo naredili predstavitvene zloženke, kjer so na kratko predstavili državo, njeno zgodovino, sezname iraških državnih praznikov in priročne informacije o dokumentih, ki so jih morajo nositi s seboj.
Večina delavcev je bila stara med 20 in 30 let, v Irak pa so v osnovi prišli za obdobje treh mesecev, a so lahko pogodbe podaljševali tudi več let.
Osrednja motivacija delavcev, ki so se podali v Irak, gotovo ni bil nekakšen popotniški avanturizem, pač pa so - preprosto povedano - tja šli po hiter zaslužek. V intervjuju z Volfandom je Herga predstavil povprečne plače IMP-jevih delavcev v Iraku. Te so se leta 1982 izplačevale v tuji valuti in v dinarjih, razmerje pa je bilo 70 proti 30. Tako je monter kot najpogostejše delovno mesto v podjetju, na mesec zaslužil 1000 dolarjev in 32 tisoč dinarjev. A izpostavimo, da je ta podatek že iz obdobja pred delnim znižanjem plač. Poleg tega pa lahko tudi v sklopu celotne oddaje oziroma vseh zneskov, ki jih predstavljamo, v poštev vzamemo še inflacijo, tako pa realno govorimo o bistveno večjih vrednostih.
Povprečen delavnik slovenskih delavcev iz IMP-ja v Iraku je obsegal 10 ur na dan, odvisno seveda tudi od letnega časa. Najvišje temperature na gradbiščih so se lahko poleti dvignile tudi nad 50 stopinj celzija. Delovni teden je obsegal šest dni, glede na naročila in roke končanja projektov pa se je v določenih obdobjih od delavcev zahtevalo, da delajo tudi do 12 ur dnevno.
Kot je izpostavil Herga, so imeli dolgi delavniki v določenih pogledih tudi pozitivne učinke: »Vse je podrejeno delu, načrtu objektu. Zakaj? Ker je tak materialni interes delavca in firme. To je. Prej ko končamo dela, boljše je. A ni le to. Delavec v delu pozablja na svoje stiske. Tu je pripet na mikro socialno okolje, samo na gradbišče in naselje. Gradbinci čutijo to še bolj. (…) Nekateri so tudi notranje trdnejši, njihovo delo je specifično. Osamljenost pa jih vseeno tepe. Isti obrazi cele dneve in noči, do skrajnosti zožen krog dogodkov, premalo informacij. Spolna zavrtost. Šele po novem gre lahko delavec po štirih mesecih domov, če si sam plača pot.«
Med intervjujem z Jožetom Volfandom se je Herga pohvalil z organizacijo tako imenovanega ženskega leta za prvi maj. V Irak je takrat priletelo 35 žensk.
»Ta ženski let, pametna ideja, mu pritrdim. Vsi so tako rekli. Nobenemu ni bilo žal denarja. Med delavci je završalo. Bolj ko se je približeval prvi maj, pogosteje se je z nervozo ponavljalo ime linije – pičkin let se bliža. Si lahko misliš, kako je bilo.«
Vsekakor nam razmer, v katerih so živeli in delali jugoslovanski delavci, ni treba primerjati z današnjimi 'gastarbajterskimi' razmerami. Morda lahko dodamo le to, da so bile v tem primeru širom Iraka ustvarjene nekakšne mikro Jugoslavije. Oviram navkljub so delavci še vedno na raznovrstne načine preganjali dolgčas. Kot v knjigi opiše Volfand, so to počeli predvsem s športom, raznovrstnimi oblikami organiziranih dejavnosti in prirejanjem kulturnih dogodkov. Tudi z lastno gledališko skupino.
Pogosti so bili menda zapleti, ki so izhajali iz prostega gibanja jugoslovanskih delavcev. To so bili na primer prometni prekrški, ki so jih tamkajšnji uslužbenci represivnega aparata obravnavali precej resno. Še bolj problematične pa so bile aretacije, ki so temeljile na kakšnih drugih osnovah. Več let po koncu vrhunca gospodarskega sodelovanja med državama je v javnost prišlo nekaj zgodb delavcev, ki so v iraških zaporih preživeli tudi po več mesecev. Razlogi za aretacije pa ostajajo nejasni. Opomnimo, da se je osemletna iransko-iraška vojna začela leta 1980, med vrhuncem jugoslovanskih projektov v Iraku, kar je občutno zaostrilo razmere v določenih delih države, nekateri gradbeni projekti pa so se izvajali tudi v bližini vojne črte in v dosegu iranskih raketnih napadov, ki so segali krepko v notranjost Iraka.
Vojna z Iranom vsaj prva tri leta ni imela občutnih posledic na samo izvedbo velikih projektov jugoslovanskih podjetij, kot tudi širše v okviru splošnega razvoja iraškega gospodarstva, izobraževalnega sistema in tako dalje. Ne glede na to pa je tako znotraj Gibanja neuvrščenih – kjer sta bili obe državi članici - kot v sami jugoslovanski politiki vojna povzročala veliko pomislekov. Zvone Dragan v tem kontekstu pove anekdoto o obisku Hasana Alija, iraškega ministra za trgovino, malo pred Titovo smrtjo. Kot pravi Dragan, je Tito Iračane odvračal od odprtega konflikta s takrat sveže ustanovljeno Islamsko republiko v Iranu.
Ne glede na številna nasprotovanja so pritiski Združenih držav in notranje politična trenja, vezana na Iran, rodili vojno. Kot rečeno, so jugoslovanski gradbeni projekti v prvih letih konflikta delovali nemoteno.
Z letom 1983 je postajalo vse bolj očitno, da so se zlati časi iraških poslov bližali svojemu koncu. Veliki iraški avansi so postopno kopneli, s plačili pa so odlašali vse dlje v prihodnost. To je bila realnost, ki je ni bilo mogoče spregledati. Pri številnih, ki so bili vpleteni v iraški trg, je vztrajala iluzija, da se bo vojna končala hitreje in da bo poslovanje lahko ponovno zaživelo. »Ostali bomo tukaj še prihodnjih dvajset let, četudi bo še tako težko.« Tako je govoril Milodrag Kursulić, takratni zastopnik Generalexporta v Bagdagdu.
Kursulić je v sklopu istega pogovora z Jožetom Volfandom izpostavil prenekatere težave, ki so se začele množiti v zadnjem delu obsežnih jugoslovanskih projektov v Iraku. »Naše tovarne nimajo za seboj države in bank. No, šele zdaj, ko se je zapletlo, bo država dala kredite. Lahko bi zgradili tovarno čevljev. Posojila nismo našli niti za dve leti. Pri nikomer. Mura je izpustila iz rok priložnost za gradnjo tekstilne tovarne.«
Nastala situacija z odlašanjem iraških plačil in z rastočo gospodarsko krizo v Jugoslaviji je v obliki domino efekta potencirala nekatere že prej prisotne težave. Ena izmed teh je zagotovo kakovost izdelkov in materiala jugoslovanskih podjetij. Vlado Kuret iz podjetja IMP je v pogovoru z Volfandom potožil, da tudi tehnične dokumentacije od doma niso prejemali v angleškem jeziku, poleg tega pa »(…)moramo investitorju pokazati vzorce. Vzorčni primerki materiala in opreme so praviloma vzorni. Pride naročena količina, jeza. Blago se razlikuje od standardov. Je poškodovano. Investitorjeva poteza je razumljiva. Blago moramo iskati drugje, največkrat v tujini.«
Težave v nihanju kakovosti izdelkov so bile prisotne ves čas, potrjuje Dragan, a dodaja, da so bili tovrstni problemi bistveno bolj pogosti po začetku gospodarske krize v Jugoslaviji.
Kot rečeno, je gospodarsko sodelovanje med Irakom in Jugoslavijo doživelo svoj vrh med letoma 1979 in 1985. Tega leta je sogovorec Zvone Dragan tudi prenehal opravljati funkcijo predsednika komiteja za gospodarsko, znanstveno in tehnično sodelovanje z Irakom in svojo diplomatsko kariero nadaljeval na Kitajskem. Gospodarsko sodelovanje z Irakom se je v sledečem obdobju postopno približevalo svojemu koncu. Za konec današnje oddaje pa smo Zvoneta Dragana vprašali, kako glede na nekdanje osebno sodelovanje z režimom Sadama Huseina, gleda na usodo Iraka danes.
Dodaj komentar
Komentiraj