Ljudje brez hiš, hiše brez ljudi
Pozdravljeni v Odprtem političnem terminu na 89,3 MHz, v katerem se bomo posvečali pravici do stanovanja. Natančneje, podrobneje bomo analizirali situacijo v Barceloni, v kateri je boj za dostojno stanovanje v jedru političnega dogajanju. In v prestolnici Katalonije se dogaja veliko zanimivega. Pred dobrim letom in pol, natančneje junija 2015, je županja mesta postala Ada Colao, ki je bila pred vstopom v politiko najbolj viden obraz več gibanj za stanovanjske pravice. Colau pripada stranki Barcelona en Comu, ki je nastala leta 2014, njene korenine pa segajo v špansko zasedbo trgov iz leta 2011, gibanje proti deložacijam PAH in četrtne skupščine, ki so se v zadnjih letih v mestu okrepile. Stranka je na volitvah osvojila 25% in ima v mestnem svetu 11 od 41 sedežev.
Kljub manjšinski vladi pa Barcelona en Comu odločno gradi drugačno prihodnost mesta. Pod njenim vodstvom mesto sedaj vlaga in razvija javne površine, socialna stanovanja, javni promet, socialno ekonomijo in javne storitve. Mesto poskušajo iztrgati iz prijema avtomobilov in turistov ter ga vrniti prebivalcem. Na temeljih solidarnosti Barcelono gradijo tudi v podporo beguncem. Županja je ta vikend nagovorila 300.000 protestnikov, ki so zahtevali sprejem večjega števila beguncev v Španijo. Pred 14 dnevi pa je mesto v izjavi za javnost kritiziralo evropsko begunsko politiko in zadnje poteze nove ameriške administracije. Deluje, kot da poskuša Barcelona en Comu mesto ponovno obarvati rdeče. Da pa bi razumeli njen uspeh, se moramo poglobiti v pogoje njenega vzpona. Ti se skrivajo v stanovanjskem vprašanju.
Ko je pred skoraj 150 leti Friedrich Engels, tisti drugi gospod z brado, pisal o stanovanjskem vprašanju, ga je opisal kot eno izmed “neštetih manjših, drugotnih neprilik, ki izhajajo iz sedanjega kapitalističnega načina produkcije.” A v Španiji z več kot 700.000 deložacijami od leta 2007 in 3,4 milijona praznimi enotami stanovanja zagotovo niso drugotno vprašanje, temveč so v jedru tako nepravičnosti sistema kot boja proti njemu. Vir španske nepremičninske krize je na špekulativni rasti utemeljen razvojni model, ki so ga hranila poceni posojila. Kljub masovni deindustrializaciji je špansko gospodarstvo med letoma 1996 in 2007 raslo hitreje od evropskega povprečja. V veliki meri je ta rast izhajala iz pregretega gradbenega sektorja, ki je od leta 1997 zgradil 7 milijonov stanovanjskih enot. To je več kot Nemčija, Francija in Velika Britanija skupaj.
Španija je poskušala z gradnjo preprečiti ali pa vsaj odložiti krizo ter je s tem sledila Lefebvrovemu uvidu, da bo kapitalizem preživel s proizvajanjem in zasedanjem prostora. Banke so posojale, investitorji investirali in gradbinci gradili zaradi zmotne, a splošno sprejete predpostavke, da bodo cene stanovanj rasle v nedogled. In nekaj časa so res spektakularno rasle. Med letoma 1997 in 2007 so se stanovanja podražila za 220%, čeprav se je število praznih enot z vsakim letom povečevalo. Špekulacijo so spodbujale deregulacija zemljiške politike in gradbenih standardov ter nizke obrestne mere, ki so temeljile na pritoku poceni denarja iz tujine. Ker plače niso sledile hitri rasti stanovanj, se je hitro večal dolg španskih gospodinjstev. Ta je leta 2000 znašal 50% BDP, leta 2010 pa je že presegel 90%. Logično, da se je gospodarstvo, utemeljeno na dolgu in špekulacijah, ob najmanjših znakih kreditnega krča sesedlo.
V jedru stanovanjske krize je tako poblagovljenje stanovanj, kar ni španska posebnost, temveč del obravnavanja ter dojemanja stanovanj v pogojih financializirane ekonomije. Situacijo v Barceloni opisuje Adria iz stanovanjske zadruge La Borda.
Hitro rast cen stanovanj pa ni poganjala zgolj sproščena in deregulirana posojilna politika bank, ampak tudi politike, diskurzi in prakse, ki so dajale točno določen odgovor na vprašanje, kaj pomeni rešiti stanovanjsko vprašanje. Ta odgovor je v Španiji, tako kot v Sloveniji in drugje, utemeljen v verjetju, da mora vsak posameznik postati lastnik. O tem je pisal že prej omenjeni Engels, ki je zapisal: “Jedro velikoburžoazne kakor tudi malomeščanse rešitve stanovanjskega vprašanja je v tem, da bodi delavec lastnik svojega stanovanja.” Kakšno vlogo je imela ideologija lastništva pri oblikovanju španske nepremičninske krize, pojasnjuje Ricardo iz Plataforma de Affectados por la Hipoteca, krajše PAH, gibanja za boj proti deložacijam.
Družbena ideologija lastništva tako igra ključno vlogo pri gradnji hegemonije kapitalističnega sistema. Z obljubo “svojega lastnega vrta in mesta pod soncem” mobilizira fantazme prebivalstva, z grožnjo pred deložacijo disciplinira v pokorno odplačevanje posojil, s spodbujanjem individualiziranih odgovorov proizvaja atomizacijo in odtujitev. William Levitt, gradbinec, ki je v 50-ih letih prejšnjega stoletja gradil prva predmestja v ZDA, je politično vlogo lastništva stanovanj lepo povzel v izjavi: “Nihče, ki si lasti dom in parcelo, ne more postati komunist. Ima preveč za početi.” Lastništvo stanovanj je tako v jedru politične strategije, ki proizvaja realnost v skladu z izjavo: “Družba ne obstaja. Obstajajo le posamezniki, posameznice in družine.” Ta sebična logika lastništva se še okrepi v pogojih rasti cen stanovanj. V interesu vsakega lastnika je večanje vrednosti njegove nepremičnine, s čimer pa otežuje najem ali nakup nepremičnine tistim, ki še niso lasntiki. Interesi lastnikov so v nasprotju z interesi tistih, ki še niso. Logika reševanja stanovanjskega problema tako še poglablja vzroke zanj.
Stanovanjsko vprašanje pa je v Barceloni še bolj zaostreno zaradi njenega razvojnega modela. Ta je vse od olimpijskih iger leta 1992 utemeljen na privabljanju turistov, kapitala in globalnega kreativnega razreda. Mesto je z gradnjo turistične ponudbe, predvsem pa z znamčenjem mesta, uspelo utemeljiti razvoj v masovnem turizmu. Mesto z 1,8 milijona prebivalcev tako letno obišče preko 30 milijonov turistov, ki so preplavili soseske Barceloneta, Gotic, Born in Raval. Nekatere izmed njih so v zadnjih letih izgubile 40% lokalnih prebivalcev, zamenjali pa so jih hoteli, hostli in vse pogosteje Airbnb. Dodatno težavo predstavlja pomanjkanje neprofitnih stanovanj v javni lasti, saj je le-teh v mestu manj kot 2% vseh stanovanjskih enot. Zaradi cenovne nedostopnosti stanovanj in manka javnih vlaganj ni naključje, da se je v mestu že leta 2006 oblikovalo gibanje V de Vivienda (S za stanovanja), ki je zahtevalo dostopna stanovanja. Iz njega je kasneje zraslo gibanje PAH. A preden se mu posvetimo, prisluhnimo krajši skladbi, ki dobro ujame sanje o lastnem domu. Zdenka Vučkovič in Kučica u cvječu.
Želje po hiši v cvetju, kot jih opeva komad, so ujele mnoga gospodinjstva v Barceloni. Ta so se za nakup svojih sanj in za vstop v družbo lastnikov močno zadolžila. Visoka zadolženost je bila razumljena kot cena za dostop do stanovanjskega premoženja, ki bo vedno raslo. Ko je nastopila nepremičninska kriza, so cene stanovanj močno padle, medtem ko so morala gospodinjstva še vedno odlačevati celoten dolg. Takrat se je pričel tudi val deložacij. Zakaj, pojasni Ricardo iz PAH.
Zaradi večanja števila deložiranih ter predvsem zaradi državne politike reševanja bank in ne ljudi se je v Barceloni februarja 2009 oblikovalo gibanje PAH, katerega ime lahko prevedemo kot Platforma za žrtve deložacij. Glavni namen gibanja je preprečevanje deložacij in nudenje pomoči deložiranim. Zaradi krepitve stanovanjske krize po celotni Španiji se je hitro razširilo po državi in tako danes deluje v 230 mestih. Kar je PAH pretvorilo iz zagovornika za pravico do stanovanja v pravo družbeno gibanje, je dejstvo, da ljudi ne obravnava kot nemočne žrtve, temveč jih poskuša opolnomočiti. Način, kako pristopa k problematiki, ni paternalizem in zagovorništvo, ampak krepitev posameznikov, ki so jih politike države demoralizirale, degradirale in oropale dostojanstva. Takole je delovanje opisal Ricardo.
To opolnomočenje ni individualno, ampak je kolektivno ter temelji na skupinskem obravnavanju problema. Če logika lastništva trga skupnost in individualizira stanovanjsko vprašanje, pa ga poskuša PAH podružbiti. Zato je gibanje razvilo sklop taktik, katerih osrednji namen je preprečiti deložacije, a hkrati krepiti zavedanje, da je stanovanjsko vprašanje družbeno in ne individualno. Kako poteka obravnava posameznega primera, pojasnjuje Ricardo.
Prek procesa kolektivnega opolnomočenja je gibanju uspelo izgraditi veliko družbeno moč, ki se lahko zoperstavlja policiji, državi in bankam. Ena izmed oblik upiranja nasilju deložacij je tudi naseljevanje deložiranih družin v prazna stanovanja bank. To prakso PAH imenuje “socialno delo” in poteka takole:
Za bivanje v teh stanovanjih so prebivalci pripravljeni plačevati dostojno najemnino, ki jo ZN definirajo kot maksimalno 30% mesečnih dohodkov. V nekaterih primerih je gibanju uspelo z bankami doseči dogovor o plačevanju dostojne najemnine. Vse opisane taktike so del krpanja v jedru nedelujočega in nepravičnega sistema. A PAH, kot pojasnjuje Ricardo, nima zgolj negativne temveč tudi pozitivno agendo.
Tako poskušajo politizirati stanovanjsko vprašanje. To počnejo na več načinov. Prvi je spreminjanje zakonodaje v smer zagotavljanja dostojnih ter dostopnih stanovanj. V podporo zakona so leta 2014 zbrali 1,5 milijona podpisov, a ga je državni parlament zavrnil. Zato so ga s 140.000 podpisi podpore vložili v katalonski regionalni parlament. Stranke, ki so zakonu nasprotovale, so bile s strani PAH deležne velikega pritiska in na koncu je bil zakon soglasno sprejet. Ker pa mu je še vedno nasprotovala državna oblast, je vladajoča stranka Partido Popular razglasila zakon za neustaven, ker naj bi prebivalcem Katalonije dajal več pravic kot ostalim prebivalcem Španije. Ustavno sodišče jim je na žalost pritrdilo.
Druga oblika politizacije stanovanjskega vprašanja je izpostavljanje krivcev za nastalo stanje. Te obravnave so deleži predvsem politiki, ki sprejemajo zakonodajni ter regulativni okvir po meri bankirjev in elit. Postopek opiše Ricardo.
PAH tudi v svojih zahtevah združuje kritiko obstoječe situacije z zamišljanjem drugačne stanovanjske politike. Gibanje ima 5 zahtev. Prva je ustavitev deložacij. Ostale opiše Ricardo.
Te zahteve z večjimi in manjšimi uspehi, predvsem pa zaradi še vedno močnega pritiska PAH, sedaj udejanja Barcelona en Comu. Konec lanskega leta je občina sprejela stanovanjski program, ki se osredotoča na gradnjo družbenih stanovanj. V stanovanjsko politiko bodo iz mestnega proračuna v naslednjih 10 letih vložili 1,6 milijarde evrov. Poleg okrepljenih finančnih vlaganj pa se stanovanjski program od preteklih razlikuje tudi pri vlogi prebivalcev. Mesto si bo prizadevalo okrepiti njihovo sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju stanovanjske politike. Z organizacijo srečanj bodo oblasti poskušale ugotoviti, kakšne so specifične potrebe posameznega mestnega predela. Mesto si hkrati prizadeva za razvoj novih oblik bivanja, med katerimi izpostavlja predvsem stanovanjske zadruge. V nadaljevanju si bomo natančneje ogledali primer, ki je mestu služil kot zgled. Pred tem pa prisluhnimo zasedbi Arnie Love & The Loveletts in komadu We’ve Had Enough.
Pozdravljeni nazaj vsi, ki vas v katalonski prestolnici pritegne kaj več kot plaže, La Rambla in Gaudi. Eden izmed pozornosti vrednih predelov mesta je soseska La Bordeta, ki se nahaja zahodno od monumentalnega, za svetovno razstavo 1929 zgrajenega Placa d’Espana. Dober pokazatelj duha soseske je prisotnost PAH, ki ima v eni izmed njenih ulic svojo osrednjo pisarno. Odločnost soseske ponazarjajo tudi bančne izložbe na glavni ulici, ki so vse brez izjeme polepljene s časopisi ter napisi: “ta banka meče ljudi na cesto.” Srce soseske je zapuščen tovarniški objekt Can Batllo, sklop gromozanskih opečnatih stavb, ki priča o zlatem obdobju industrializacije v Barceloni.
Sredi sedemdesetih so tovarno zapustili še zadnji delavci in od takrat je skoraj trideset let samevala. Leta 2009 so lokalni prebivalci od občine zahtevali, da v tovarni uredi javne površine in družbene servise, ki jih v soseski primanjkuje. Ker občina v dveh letih ni izpolnila zahtev, so prebivalci tovarno zasedli in jo oživili. Od takrat v Can Batllo delujejo manjši obrtniki in socialna podjetja, lokal, knjižnica, v večnamenskem prostoru se izvajajo raznolike delavnice, zunanje površine pa so urejene v park. Znotraj kompleksa bo zrasla tudi stanovanjska zadruga La Borda. Pogovore o njej so začeli že na prvi skupščini ob zasedbi objektov. Pojasnjuje član zadruge Adria.
Izhodišče projekta je podobno tistemu pri PAH in temelji na izkušnji samoorganizacije. Nihče nikogar ne osvobodi in nihče se ne osvobodi sam, kot je zapisala borka za državljanske pravice Ella Baker. Kaj so osnovni cilji La Borde, pojasnjuje Adria.
Vseeno pa se duh samoorganizacije opira na javne institucije. Občina, ki je lastnica Can Batllo, je v času snovanja projekta izrazila pripravljenost za oblikovanje stanovanjske zadruge na eni izmed parcel na robu tovarniškega objekta. Na tem zemljišču je začetna ekipa La Borde oblikovala vizijo 28-ih stanovanj v skupni lasti zadružnikov. Leta 2014 so k sodelovanju povabili druge prebivalce, ti pa so nato sodelovali pri oblikovanju podrobnih načrtov stavbe. Prostor so uredili na način, ki odraža skupne vrednote skupine. Te so nešpekulativnost, solidarnost, družbena ekonomija, skupno lastništvo in sobivanje. Prek delavnic so se nato skupaj odločili, kaj in koliko so si pripravljeni deliti ter kakšnih dodatnih vsebin si želijo v stavbi. Zaradi deljenja dejavnosti, pripomočkov in predvsem prostorov so lahko skrčili individualne enote ter s tem pridobili prostor za skupnost. Kaj vse vključuje stavba, opiše Adria.
Zadruga pa se ne želi izolirati v zaprto skupnost, temveč odpirati ter povezovati z lokalnim prebivalstvom. To spodbuja tudi arhitektura stavbe, ki nam jo je pojasnil Adria.
Stanovanjska zadruga je trenutno v fazi izgradnje. Ravno prejšnji teden so na občinski zemlji, ki jo po ugodni ceni najemajo za nadaljnjih 75 let, postavili temeljni kamen. A izgradnja 28 stanovanj ne bo zaključek zgodbe. Projekt je zamišljen kot pilot, ki bo oral ledino na zadružnem področju v Španiji. Veliko truda zato vlagajo v promocijo projekta ter na skupni lastnini in sobivanju utemeljenega modela bivanja. Želijo spodbujati razvoj novih projektov, pri čemer pa jim želi pomagati tudi občina. Že omenjeni stanovanjski načrt predvideva podporo za izgradnjo 500 stanovanj v skupni lastni. Občina pa je za širjenje ter razvoj zadružništva namenila 7 parcel v mestu, ki jih ponuja v ugoden, dolgoročen najem zainteresiranim skupinam.
A oblast je še vedno oblast in še tako čista duša se hitro izgubi v črevesju visoke politike. Tudi Ada Colao, ki je bila večkrat aretirana zaradi zoperstavljanja deložacijam. Zato je stalno potreben pritisk od zunaj, ki politiko opomni, v čigavi službi je. Brez pritiska in brez moči je še tako dobra ideja brez možnosti za uresničitev. Konkretna razmerja v Barceloni opiše Ricardo.
In gibanja res pritiskajo. Občina bo zato v naslednjih letih pričela z vlaganji v Can Batllo, kjer bo poleg La Borde zraslo 1500 novih stanovanj ter prostori za razvoj malih lokalnih podjetij. Medtem ko v Sloveniji uničujemo samonikle skupnosti, v Barceloni iz njih gradijo. Kot je ob razgrniti projekta dejala županja Colau: “Prave vodje projekta so lokalni prebivalci, ki so ga z bojem za prostor v soseski omogočili.”
Dodaj komentar
Komentiraj