Kako iz muhe narediti slona, je vprašanje, odgovor na katero je moč najhitreje najti pri specialistih za takšne dileme – slovenskih politikih. Če že ne gre za »prljave« 500-evrske počitnice kmetijske ministrice ali pa nedovoljeno uporabo vladnega avtomobila, se slej ko prej najde dovolj obskurna zadeva, ki jo lahko vodilni funkcionarji s svojim ravnanjem prelevijo v pravo pravno-politično afero. Tako se je razrešitev slovenskega veleposlanika v Združenih državah Amerike, Toneta Kajzerja, iz lahko rešljive dileme spremenila v gordijski vozel prepletajočih se mnenj, interesov in dejanj vpletenih. Pred tremi tedni je Kajzer predsedniku opozicijske stranke SDS Janezu Janši poslal depešo zunanjega ministrstva, ki je diplomatsko-konzularna predstavništva pozvalo, naj na vidnem mestu objavijo naslov za pošiljanje podpisov podpore predsedniški kandidatki Nataši Pirc Musar. Janša je depešo nato delil z javnostjo na svojem Twitter računu. Danes, pol meseca kasneje, smo na pragu interpelacije zunanje ministrice Tanje Fajon. O tem, kako in zakaj, kmalu, najprej moramo razjasniti nekaj ključnih pojmov.

Veleposlanika – vodjo diplomatskega predstavništva v tujini – imenuje vlada na predlog zunanjega ministra, uradno pa mandat nastopi ob podpisu ukaza predsednika republike. Bolj pomemben za trenutno situacijo je odpoklic veleposlanika. Predčasno mu funkcija lahko preneha zaradi lastne prošnje, predloga države sprejemnice ali zaradi kršitve določb 45. člena Zakona o zunanjih zadevah. Ta določa obveznost varovanja dokumentov ministrstva za zunanje zadeve, med katere spada tudi depeša, ki jo je posredoval veleposlanik Kajzer. Ta sicer ni bila označena kot tajna, vendar se lahko dostop do takega dokumenta zavrne, če bi njegovo razkritje po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja škodovalo mednarodnim odnosom ali interesom države. Predlog za razrešitev veleposlanika pripravi zunanji minister, sprejme pa ga vlada, a šele po posvetovanju s predsednikom republike, čigar podpis veleposlanika uradno razreši.

Do tu se zgodba ne zapleta. Zakon je glede imenovanj in razrešitev državnih funkcionarjev dokaj jasen in zagotavlja ustrezen postopek, ki preprečuje samovoljno in arbitrarno ravnanje državnih organov. Depeša, ki je na zakonito pobudo volilnega štaba Nataše Pirc Musar in notranjega ministrstva pozvala predstavništva v tujini na pomoč pri zbiranju podpisov podpore, je bila po oceni vlade očitno dovolj vplivna, da bi lahko v napačnih rokah ogrozila mednarodne interese Slovenije. V primeru Kajzerja, ki je diplomatsko pot začel kot veleposlanik na Danskem in bil državni sekretar na zunanjem ministrstvu v času ministra Anžeta Logarja, ni bilo težko dokazati, da je Janši depešo poslal s službenega računalnika. Prav zaradi tega je moral odgovarjati za kršitev zakonskih prepovedi.

Afera Kajzer, kot bo nedvomno v kratkem času znan veleposlanikov odpoklic, se začne zapletati pri določanju teže Kajzerjeve kršitve Zakona o zunanjih zadevah. Ker depeša ni bila označena kot tajna, ne gre za hujšo kršitev, ki ji sledi takojšnja razrešitev veleposlanika. Ker gre zgolj za navadno kršitev, ima pristojni organ, torej vlada, pri odločanju o sankciji zoper kršitelja nekoliko širše polje proste presoje. Tako lahko vlada izbere težjo ali lažjo sankcijo.

V tem primeru se je odločila za ultimativno kazen, kar je seveda odprlo verbalno bojišče med političnima stranema. Vlada je svojo odločitev utemeljevala z varovanjem tajnosti vladnih dokumentov in načel demokratičnega volilnega sistema. Opozicija pa je brezkompromisno ravnanje vlade izrabila za širjenje protivladnega sentimenta. Tako naj bi po zatrjevanjih opozicije premier Robert Golob, ki je zagovarjal Kajzerjevo razrešitev, s slednjo zagotovil veleposlaniško mesto nekdanji podpredsednici Gibanja Svoboda Marti Kos. V interpelaciji poslanska skupina SDS zunanji ministrici Tanji Fajon očita zlorabo mreže diplomatskih predstavništev in kršenje Zakona o zunanjih zadevah. Tako se zmagovita koalicija premierja Goloba po zgolj osmih mesecih vladanja srečuje s prav povprečnimi težavami parlamentarne ureditve.

Seveda bi bilo naivno pričakovati, da se levo usmerjena koalicija ne bo posluževala političnega kadrovanja na pomembnejših državnih funkcijah. To je pač v naravi vsake vlade. Toneta Kajzerja je novembra 2020 za veleposlanika v ZDA predlagala Janševa vlada. Po Kajzerjevih katoliško naravnanih objavah ter dejstvu, da je depešo poslal prav Janši, ni težko onkraj razumnega dvoma sklepati, da je zdaj že nekdanji veleposlanik v ZDA bolj naklonjen trenutni opoziciji. Veleposlaniško mesto v Washingtonu je tudi eno pomembnejših, saj so ZDA močan zaveznik in gospodarski partner Slovenije. Razlogi za politično kadrovanje na takem položaju so torej dokaj razumljivi. Bolj presenetljivo je to, da se politične stranke sploh ne trudijo več skrivati svojih politično naravnanih imenovanj in razrešitev funkcionarjev.

Vladi Janeza Janše se je očitalo, da je politično moč izrabljala za postavitev svojih podpornikov na najvišja mesta v državni upravi, državnih podjetjih in tudi na Radioteleviziji Slovenija. Po zmagi Gibanja Svoboda na parlamentarnih volitvah so optimistični volivci levega pola napovedovali drugačen, bolj transparenten in svoboden pristop k vladanju, pravo nasprotje tiranskemu Janši. Realnost in čas sta pokazala, da Golobova vlada, tako kot vsaka druga, uporabi vsak dovolj prikladen razlog, da utrdi svoj položaj z imenovanjem svojih podpornikov na najvišje položaje. Z zgodovinskega in logičnega vidika prav nič presenetljivo.

Piko na i je aferi Kajzer dodal nihče drug kot predsednik republike Borut Pahor. Dejal je, da se o Kajzerjevi razrešitvi vlada oziroma ministrica za zunanje zadeve z njim ni posvetovala, kot določa Zakon o zunanjih zadevah. Predsednik Pahor vladi namreč ni poslal tako imenovane zelene karte – sporočila, da se po posvetu z odločitvijo vlade strinja. Po Pahorjevih besedah naj bi bil v New Yorku ob obisku generalne skupščine Združenih narodov o Kajzerjevi razrešitvi zgolj obveščen. Kljub vsemu je ukaz o razrešitvi podpisal, da ne bi izpodrival avtoritete ministrice Fajon, vendar je to storil z nezadovoljstvom, saj meni, da za Kajzerjevo kršitev obstaja milejša kazen.

Takšno izpostavljanje in nenadno vtikanje v politične zadeve se zdi neznačilno in nespametno za predsednika, ki končuje mandat brez možnosti za ponovno izvolitev. Morda predsednik Pahor res želi, da se zakonsko predvideni postopki opravijo zakonito. Morda pa se mu končno mudi z vključitvijo v politično razpravo. Desetletje Pahorjevega predsedovanja je namreč zaznamovala predvsem njegova tišina.

Skozi celotno površno in po hitrem postopku izpeljano razrešitev Toneta Kajzerja se zgolj kot statist pojavlja precej pomemben lik. Po Prešernovih besedah – tisti, ki kriv moritve je velike. Afero Kajzer je namreč začel prav Janez Janša, ko je zajem zaslona z depešo objavil na Twitterju – s tem pa vladi sam ponudil izgovor za Kajzerjevo razrešitev. Po tem je predsednik SDS le tiho opazoval, kako slovenski politični demoni raztrgavajo eden drugega in slabijo moč koalicije. Kako prikladno zanj.

Foto: www.gov.si