Ali politiki še lahko verjamemo?
Slovenska politična scena je pretekli teden z ustanovnim kongresom stranke Verjamem dosegla novo dno. Za simpatičnim obrazom Igorja Šoltesa so stranko ustanovili baroni iz Študentske organizacije v Ljubljani, ki jim politika pomeni le pot do javnih sredstev. Govorimo o domnevnih podjetnikih, ki svojih poslov ne znajo zagnati drugače kot z lobiranjem in priklopom na javne finance. Njihova politična veščina je pri tem omejena na letenje pod radarjem pravnih mehanizmov te naše državice, ki je menda tako majhna, da konflikt interesov v njej ne obstaja, saj na javnem razpisu ali zbiranju ponudb prav težko najdeš nekoga, ki s teboj ni klientelno povezan.
Govorimo o tisti Povezani strukturi, ki že dva politična mandata pod pretvezo varčevanja načrtno uničuje Študentsko organiziranje. Njihov kredo se je najbolje prijel na Ekonomski fakulteti, kjer je volivce moč pridobiti z malce kulture prestiža in nekaj razbacanimi tipi in prsatimi hostesami, ki fakulteto prečešejo s floskulami tipa mi smo kul, oni ta drugi pa so zelo pokvarjeni in nimajo pojma. Politični program ni nekaj, kar bi volivci brali ali volili, saj sveta preproščina študentov še vedno kupuje popkulturo mafijskih filmov in močnih posameznikov s ponudbami, ki jih ni mogoče zavrniti. Za kvalifikacijo levičarja je menda povsem dovolj, da nasprotuješ Janezu Janši in da vsaj na deklarativni ravni nimaš homofobnih izpadov, ki sicer povsem očitno vrejo pod mišičasto zunanjostjo tvojih operativcev.
Pregovorna neideološkost Povezanih ekonomistov, ki jim je edino merilo sveta izključno in samo denar, se kaže tudi v njihovih vztrajnih napadih na javni servis Radio Študent, ki ga vidijo predvsem kot porabnika proračunskih sredstev ŠOU. S temi sredstvi bi raje zagnali študentske masovke, na katerih po kriteriju lojalnosti zaposliš svoje prijatelje, šanke in profit pa outsourcaš povezanim podjetjem.
Ne-ideološkost svojega varčevalnega pohoda proti javnim servisom pa še poudariš z oportunim povezovanjem z neonacističnimi elementi. Ne gre pozabiti, da je prav ta Alen Nikola Rajković, ki sedaj sedi v svetu stranke Verjamem in je le podaljšana roka Uroša Novaka, na proračunsko sejo Študentskega zbora letos pripeljal skupinico neonacistov. Svojo odločitev pa nato pred več očividci zagovarjal kot ideološko uravnoteženje, saj so podporniki Radia Študent menda radikalni levičarji. Da, to so tisti fantje, katerih ideološke kategorije so tako preproste, da je z njimi mogoče socialiste in nacional-socialiste pospraviti v isti predal – saj so menda oboji samo kolektivisti.
Primer stranke Verjamem je primer tega, kar je Igor Lukšič kot profesor politologije tehtno kritiziral kot proces kolobarjenja na levici. Stari liberalci iz tranzicijske levice na volitvah menjajo svoj politični označevalec, pri čemer so jih polna usta povezovanja raznorodnih interesov, onkraj domnevno zastarelih ideoloških kategorij. Pri tem se sploh ne trudijo, da bi svojo stranko vpeli v kakšen političen koncept, ampak štartajo le na dobro ime protagonista, za katerim se lahko skrivajo interesno usmerjeni posamezniki, ki so v svoji politični karieri počeli prav to, kar je Šoltes kot predsednik Računskega sodišča želel preprečevati. Tako smo prejšnji teden dobili kar tri stranke, ki bi jih profesor Lukšič lahko skoval v domislico 'zares verjamem v Šoltesovo zavezništvo z Alenko Bratušek in stranko Mira Cerarja!'.
Ergo, imamo nove sile na levici z novimi obrazi a ustaljenimi vzorci delovanja. Profesorja Lukšiča bi lahko dopolnili, da so to prakso v politiko pripeljali prav ŠOU-ovski kadri, ki se grejo demokracije tako, da na vsakih volitvah menjajo svojo transideološko politično barvo in tako pozabijo, kaj so počeli v preteklem mandatu. Posamezniki, ki so tekom mandata akumulirali vpliv, pa se umaknejo globlje v ozadje.
Primer Verjamem ni samo primer ponesrečene izbire imena za domnevno levo stranko; zgodovinski prehod iz religije v znanost je namreč spremenil tudi naše dojemanje resnice, v to se je nehalo verjeti in začelo dvomiti. Koncept resnice je tako utemeljen na gotovosti, sestavljeni iz temeljitega preverjanja zaznavnih pojavov, nekaj, na čemer je stranka Verjamem padla, saj si njen visokoleteči in naiven predsednik ni vzel časa graditi gibanja in strankarske baze, ampak je njeno organizacijo raje lahkoverno prepustil mladim oportunistom, ki že imajo osnovne poteze psihopatske politike, ki na zunaj nekomu zgleda povsem simpatična, vodi pa jo najbrutalnejši makiavelizem.
Če slednje drži, ne sme biti presenetljivo, da Igor Šoltes ni seznanjen s članstvom in razmerji moči v lastni stranki, da med drugim sploh ne ve, kdo je Uroš Novak, ki na stranko vpliva preko svojega lojalnega operativca Rajkovića, a ima hkrati dovolj moči, da kot drugonosilko Šoltesove liste za evropski parlament nastavi svoje dekle - Katarino Košak. Šoltes je pri tem toliko nekritičen oziroma neveden, da odkrito prizna, da se je za prvonosilca liste nastavil zgolj za boljši volilni rezultat. Vreči karto Pahor in predčasno odstopiti kot evropski poslanec je vedno bilo na delovni mizi, to pa hkrati pomeni, da v evropski parlament pod vpliv premožnih lobistov pride Košakova, ki minevajoč mandat v ŠOU kot pomočnica na resorju za študijsko problematiko ni spisala drugega kot svojih mesečnih poročil o delu.
Negativno mnenje izreka Luka Tetičkovič, novinar v službi javnosti in nekdanji Iskrin tožilec ŠOU v LJ.
Dodaj komentar
Komentiraj