Neizzvan izraelski napad na Islamsko republiko Iran pomeni poskus zlomiti še zadnjo prepreko do absolutne sionistično-ameriške podreditve Bližnjega vzhoda. Od 7. oktobra 2023 je Izrael napadel 6 držav. Poleg neumornega izvrševanja genocida v Palestini je sionistična vojska napadla še Jemen, Sirijo, Libanon, Iran in Irak, kjer je v sodelovanju z ZDA udrihala po šiitskih milicah. V današnjem OFF Komentarju bomo v luči izraelske agresije analizirali iranski antiimperializem in njegovo sedanjo vlogo v geopolitiki Bližnjega vzhoda.

S padcem Bašarja Al Asada v Siriji se je dokončno končal sicer že leta precej šepajoč projekt arabskega nacionalizma, ki se je začel z Gamalom Abdelom Nasserjem v Egiptu. Ta je dolga leta predstavljal največjo grožnjo za sionistični načrt. Po drugi strani so tu gibanja političnega islama, v katera uvrščamo Muslimansko bratovščino, Hamas in po drugi strani tudi Islamsko državo in Al Kaido. Z novim islamističnim predsednikom Sirije Ahmedom Al Šaro, za ljubitelje džihadizma Abujem Mohamedom Al Džolanijem, prostitutom Izraela, ki na tedenski bazi bombardira njegovo državo, je postalo jasno, da je ta projekt popolnoma izpet.

Vendar politični islam, ki ne pozna ločitve med religijo in državo, po svoji definiciji ni antiimperialističen, saj njegov boj deluje na področju kulture in ne v resničnih družbenih spopadih. S tem opravičuje staro imperialistično logiko spopada kultur med zahodnim centrom in periferijo ter omogoča zatiranje ljudstev globalnega juga. Kljub temu je po propadlih nacionalističnih projektih v arabskem svetu prav Islamska republika Iran, ki vsaj v svoji ideološki biti ne ločuje med religijo in državo in prisega na politični islam svoje vrste, zadnji antiimperialističen projekt na Bližnjem vzhodu. S tem je Iran edina suverena država v regiji z lastno geopolitčno držo in lastno vizijo prihodnosti.

Iranski antiimperializem pa ne izvira iz šiitskega islama oziroma njegove z modernizmom prežete različice, ki danes dominira v državi. Antiimperialističen boj se je v Iranu začel že konec 19. stoletja, ko se je duhovščina skupaj s trgovci uprla britanskemu gospodarskemu poseganju v državo. Boj proti kompradorskemu šahu in njegovim ameriškim gospodarjem je kulminiral v revoluciji leta 1979, v kateri so sodelovale najrazličnejše politične skupine, med drugim tudi islamski marksisti, maoisti in sindikalisti. Kljub temu da je po revoluciji islamska komponenta konsolidirala oblast in izključila ostale skupine, je bila antiimperialistična naravnanost inkorporirana v sistem, predvsem med iransko-iraško vojno. Institucije islamske republike, kot so Islamska revolucionarna garda, Skupščina strokovnjakov in Svet varuhov, ki jih danes razumemo kot nekaj strogo islamskega, so v resnici med drugim nastale tudi kot stranski prodkut boja z imperialističnim centrom in kompradorskimi elitami v regiji. Te institucije z islamom v resnici nimajo prav veliko skupnega. 

Izraelski neizzvan napad je Iranke in Irance zopet združil okrog oblasti. Opozicijska gibanja, politični zaporniki, afganistanski begunci in ostali, ki jih sistem zatira, so se postavili na stran vojske in vlade. Na delu je iranski pozitivni nacionalizem, za katerega je značilno, da večina ljudskih in vladajočih razredov že 46 let ne dopusti, da bi bila njihova država v globalni kapitalizem vključena v podrejenem položaju. Ravno tovrstni drži lahko pripišemo tudi uspešnost pri modernizaciji industrijskih, znanstvenih in vojaških zmogljivosti Islamske republike. Iranski antiimperializem je veliko prej plod nacionalizma kot političnega islama.

Suverenost Irana se je zopet izrazila med genocidom v Palestini, ko je bil Iran edina državna tvorba, ki je aktivno podpirala palestinsko ljudstvo in se uprla izraelski agresiji.  Večina političnih analitikov je to komentirala kot nujno v kontekstu inherentno antisionističnih ideoloških nastavkov Islamske republike, izdaja katerih bi pomenila izgubo legitimnosti iranskih oblasti. Kot da je to nekaj pejorativnega. Slovenci recimo bi si lahko le želeli, da bi bil antisionizem del slovenske državotvornosti. Palestinci v Gazi verjetno prej najdejo vsaj malo zadoščenja, ko zagledajo iranske hipersonične rakete nad Tel Avivom, kot v moralističnih nagovorih evropskih politikov in solzicah aktivistov.

A tovrsten pristop v svetu, kjer predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen po napadu Izraela na Iran izjavi »Izrael ima pravico do samoobrambe« in kjer kancler Nemčije Friedrich Merz izjavi »Izrael opravlja umazano delo za nas«, ni zares presenetljiv. Prav tako ni presenetljivo, da napada Izraela na Iran ne obsoja večina aktivistično-liberalnih organizacij, ki ima že 20 mesecev slabo vest zaradi Palestink in Palestincev. 

Iran pač ne spada v spekter simpatiziranja in sočustvovanja. Razloga za to sta predvsem dva. Prvi je klasičen: ko se ljudje z globalnega juga, predvsem to velja za muslimane, začnejo upirati, niso več zanimivi, ker niso več žrtve, ampak aktiven političen akter. Drug razlog je bolj specifičen. Iranske oblasti kratijo človekove pravice in zahtevajo od žensk, da nosijo naglavno ruto. V času vladavine identitetnih politik ta argument funkcionira povsod, izrabljajo ga vsi: od Hillary Clinton in Benjamina Netanjahuja prek Piersa Morgana do nevladnikov. Ta argument so najbolj fašistični režimi in politiki zaradi lastnih političnih ambicij ponesli tako daleč, da bi bila razveljavitev tega zakona v resnici neke vrste kapitulacija za iranske odločevalce. 

Da je stvar še bolj paradoksalna, je Izrael karikatura izprijenosti identitetnih politik. Ne toliko zaradi pinkwashinga kot zaradi večne žrtvene pozicije. Izrael že dvajset mesecev izvaja genocid in je hkrati v tem času napadel šest formalno suverenih držav. Vse to počne skozi prizmo igranja žrtve, ki jo vsakič znova potrdijo zahodni odločevalci.

Namera Izraela v kontekstu napada na Iran je jasna, prekiniti jedrska pogajanja med Iranom in ZDA in hkrati poskušati povleči Američane v vojno z Iranom. Izgovoru, povezanim z iranskim bogatenjem urana in razvijanjem jedrskega orožja, ne verjamejo niti intelektualni bankrotiranci in politični lenuhi. Po drugi strani pa je, sklepajoč skozi prizmo Severne Koreje, mogoče trditi, da ZDA verjetno ne bi odobrile napada na Iran, če bi ta že razvil jedrsko orožje. 

Medtem ko Izrael neumorno nadaljuje z izvajanjem genocida v Gazi in ko napada jedrska poslopja, bolnišnice, reševalna vozila, poslopja državne medijske hiše in stanovanjska območja v Iranu, zaključimo z besedami egipčanskega marksista Samirja Amina: »Kdor privoli v uresničitev izraelskega projekta, privoli v odpravo temeljne pravice narodov: pravice do obstoja. To je najhujši zločin proti človečnosti. Obtoževanje ljudi, ki ta zločin zavračajo, da so antisemiti, je le sredstvo nizkotnega izsiljevanja.«