Teden, ki je predhodil sedanjemu, je bil poln simbolike in prikazov resničnosti. Od drugega do četrtega aprila se je v Bukarešti odvijal vrh vojaške zveze NATO. V glavnem mestu nekoč bisera evropske diktatorske tradicije, danes zgolj še enega bisera v ogrlici na vratu devetglave pošasti, imenovane Kapital, so za to priliko izbrali nadvse simbolično prizorišče. Kolosalno palačo, ki jo je dal v posmeh nepopisni revščini sezidati Nikolae Ceausescu, še en diktatorčič, ki - kot se za njih spodobi - lastne diktature ni preživel. Kako primeren kraj za potrjevanje dejstva, da novodobno demokracijo in pretekle diktature loči le prenovljena fasada.

Na tem vrhu so potrdili širitev NATA na dve novi članici, Hrvaško in Albanijo. Makedonija, tretja v čakalnici, bo morala na svojo inavguracijo še malce počakati zaradi vsem dobro znanih trenj med njo in Grčijo, dolgoletno članico tako NATA kot Evropske unije. Preprosto fascinantno je, kako je PR mašinerija sposobna vsakič znova na isti način prepričati mase v državah kandidatkah, da brezpogojno potrdijo odločitev elit za članstvo v tej zvezi. Glavni argument za to je povsod in vedno varnost, čeprav razni primeri dokazujejo, da je NATO v primerih realne nevarnosti preprosto neuporaben. Poglejmo le napade enajstega septembra. NATO je bil popolnoma brezpredmeten pri zagotavljanju varnosti celo svoji najvplivnejši in najmočnejši članici. Tu so še ETA, IRA in tako dalje. Ampak NATO tako ali tako ne obstaja, da bi ponujal varnost državam in njihovim državljanom.

Ta masovna hipnoza je vrhunska in kos ji ni niti neovrgljiv argument, ki spodbija sámo mainstream definicijo NATA, po kateri je to namreč obrambna vojaška zveza. Prva NATO aktivnost je bila ilegalna agresija na Zvezno republiko Jugoslavijo leta 1999, ki je imela za posledico popolno opustošenje cele države in na tisoče žrtev. Subjektivna stališča o tem, ali je bilo to potrebno ali ne, na stran, to golo dejstvo je neizpodbiten dokaz, da je zveza napadalna in ne obratno. Kakorkoli že, NATO je bogatejši za dva nova kupca orožja po NATO standardih, ki bosta morala biti bolj pridna tudi pri izvozu človeških virov - z drugimi besedami, navadnih vojakov.

Za nov prikaz resničnosti je poskrbel obisk ameriškega predsednika Georga Busha v Zagrebu. Na eni strani je prikazal, da so v varovanje tega pajaca vloženi nadljudski napori, na drugi strani pa je dokazal, da to velikokrat sploh ni potrebno. Pred vladno palačo je Bush trobezljal nekaj o Bogu in svobodi pred štiri tisoč glavo množico navdušencev, na drugem koncu mesta – bližje pač v duhu demokratičnosti niso smeli – pa je proti njemu protestiralo le nekaj sto entuziastov. Busha, to globalno pop zvezdo, je treba očitno varovati kvečjemu pred tem, da ga njegovi feni ne bi preveč ljubeče stisnili k sebi in mu zmečkali obleke.

Dokazali so se tudi hrvaški novinarji. Tako podrobnega in ponavljajočega opisovanja Bushevega jedilnika so sposobni le redki profesionalci. Tako izvemo, da je Bush jedel dalmatinske jedi, ribe pa to. Kdo ve, morda so hoteli kuharji z ribami opozoriti tudi na slovensko-hrvaške problematične odnose. Bush je spregovoril par besed tudi v hrvaščini in priznati je treba, da mu gre ta vsaj tako dobro kot angleščina. Naravnost očarljivo je bilo gledati častno četo hrvaških dečkov, kako so se strumno postrojili pred Bushem na njegove besede »pozdrav vojnici«. Kvizlinge, ki so se tako postrojili pred nemškimi oficirji, že vemo kam postaviti, tale aktualnost pa dela težave premnogim ljudem.

Vsaj tokrat pa Slovencem ni treba čutiti zavisti. Bush bo tudi našo deželico obiskal zelo kmalu, že junija namreč. In tudi tokrat bodo navkljub prejšnjim poročanjem o iraških žrtvah in ostalih zločinih Busheve administracije domače novinarske pičkice med seboj tekmovale, kdo bo bolj podrobno in večkrat poročal o jedilniku, ki bo - na račun davkoplačevalcev seveda - na voljo želodčku tega aparatčika. Ob upanju na dotik Busheve dlani se bodo roke domačih politikov potile, namesto da bi množice srbele pesti. Devetega junija bo torej Bush obiskal Slovenijo, dokaz njene normalnosti pa ne bodo častne čete, luksuzni hoteli in pokošene zelenice, ki bodo božale Busheve oči, temveč masa jebeno jeznih, ki bo spontano protestirala, ne da bi rešila svet, ampak lastno dostojanstvo. Videli bomo, če je kaj takšnega še mogoče.

Pa še končajmo s simboliko. Za medije vedno prijazni in zmerni hrvaški predsednik Stipe Mesić je svojemu ameriškemu kolegu kot dokaz hrvaške odličnosti daroval – pištolo. Tako je, pištolo, ki jo Hrvaška izvaža na ameriško tržišče. Ni več kaj za dodati. Razen tega, da je isti Mesić ob tragediji hrvaškega upokojenega generala Ivana Koradeja dejal, da se je to zgodilo, ker pravna država ni delovala že prej. Legendarno.