Za dokončno sodbo je prezgodaj, a vse kaže, da so bili petkovi izgredi v Ljubljani povzročeni namensko. Med množico več tisoč ljudi - v nekem trenutku se je zdelo, da jih je res 10.000, kot so poročali mediji - je bilo morda 50 do 100 izgrednikov, za katere pa ne moremo reči, da so takšni postali tekom protesta, ampak so s takšnimi nameni na protest že prišli. Medtem ko je na Kongresnem trgu vladala izjemno pozitivna atmosfera, protestniki so nosili šaljive transparente, pogoste uperjene neposredno proti Janši, nekateri so prepevali, pa je bilo okoli Državnega zbora povsem drugače, čeprav kljub močni policijski prisotnosti, na začetku nič ni kazalo na konflikt. Čemu pripisati to spremembo? Da se bo protest izrodil, je postalo jasno, ko se je pred Maximarketom na strani, ki gleda proti Kongresnemu trgu, zbralo okoli 30 zamaskiranih neonacistov s transparenti, na katerih je pisalo „Sami proti vsem“ in „Ne EU hlapcem“. Da so neonacisti, je jasno dokazoval keltski križ, ki je bil narisan na enem od transparentov.

Po nekajminutnem poziranju je skupina pospravila transparente in se odpravila v smeri proti Drami, še vedno na strani, ki gleda proti Kongresnemu trgu. Čez nekaj minut pa se je pojavila, zopet odeta v transparente, na Trgu republike, kamor je prišla po drugi strani. To je seveda sprožilo glasno neodobravanje dela tam zbrane množice, ki pa v celoti ni razumela, kdo je skupina, ki se jim je ravnokar pridružila. Nekateri so se jim celo pridružili ob skandiranju „Lopovi, lopovi“, s čimer so želeli dati fašisti vtis, da so tudi oni prišli tja z istim namenom kot ostali. A kmalu so začeli metati petarde in to pod noge ostalih protestnikov. Čez nekaj minut je reagirala policija in skušala to skupino razgnati.

Ta odločitev policije pa daje slutiti, da je nekomu ustrezalo, da je do tega konflikta sploh prišlo. Postavlja se logično vprašanje, zakaj je policija neonacistom sploh dopustila, da so se vrinili med ostale protestnike, ko pa je bilo jasno, za koga gre. Prav tako so imeli policisti, ki so jih opazili že na drugi strani Maximarketa, odlično priložnost neonacistično skupino, ki se je kot skupina tudi premikala okoli stavbe, ustaviti na njihovi poti na Trg republike. Ta akcija bi se tako izvedla daleč od oči množice protestnikov in možnosti za konflikt ne bi bilo. Tako pa so se izgredniki povsem mirno sprehodili do ostalih protestnikov in začeli izgrede.

Policija pa je imela možnost to skupino izolirati in odstraniti tudi takrat. Neonacisti so bili namreč grupirani in stisnjeni ter obdani s transparenti, a se je policija odločila, da jih bo zgolj razgnala, ne pa tudi odstranila s kraja protesta, ki je sicer potekal povsem mirno. Vprašanje je, zakaj je policija v dveh primerih ravnala v smeri slabšanja razmer na Trgu republike? Množica bi namreč odstranitev fašistov vsekakor sprejela vsaj mirno, če ne kar z odobravanjem.

Komu ustreza nasilje?

Če komu ustreza, da so bili protesti ugrabljeni, je to zagotovo Janez Janša. Taktika diskreditacije povsem legitimnih protestov je sicer stara, a ima svojo moč. Njegove nasprotnike, ki jih je, kot kažejo številke udeležencev, ogromno, so provokatorji skušali prikazati kot podivjano hordo in jim tako vzeti legitimnost. Prav tako se cilja na to, da se osnovno sporočilo protestnikov porine v drugi plan in se tako zmanjša pritisk na vlado. Tej ustreza potencialna izguba zanimanja javnosti za nove proteste ali pa vsaj manjša udeležba zaradi strahu za lastno varnost. Infantilne manipulacije stranke SDS, češ da so izgrede začeli skrajni levičarji z rdečimi zvezdami, so bile sicer pričakovane, a v luči zadnjih dogodkov je postalo jasno, da je sovraštvo SDS-a postalo neznosno in skrajno nevarno. To sovraštvo se širi tako preko vladnih politik grobe privatizacije, zmanjšanja socialnih pomoči in drugih neoliberalnih ukrepov, še bolj otipljivo pa preko družbenih omrežij in režimskih medijev. Kje na svetu še obstaja predsednik vlade, ki svoj čas namenja tvitanju z namenom diskreditacije in demonizacije sindikalistov ali političnih nasprotnikov? Ne pozabimo na prvi sicer zakasneli odziv Janše na proteste v Mariboru in Ljubljani, v katerem je za slabo gospodarsko stanje Maribora okrivil kar Ljubljano, ki da prejema preveč sredstev na račun drugih regij. To politiko delitve in hujskanja smo čutili že ob sprejemanju Zakona o uravnoteženju javnih financ, ko se je ljudi delilo glede na zaposlitev v javnem ali zasebnem sektorju.

To je politika, ki neizogibno pripelje do absurdnih situacij, ko se s poročilom obveščevalnih služb o skrajnih skupinah zavlačuje, dokler ne bo v njem v takšni meri kot skrajna desnica omenjena tudi skrajna levica. To je politika, ki zastruplja javni diskurz preko Twitterja in njej prijaznih medijskih glasil, politika, ki pod krinko spodbujanja „domoljubja“ neonacistom gleda skozi prste in jih celo instrumentalizira ter dela od njih svojo lastno paravojaško enoto, pripravljeno, da udari, kadar je potrebno.

In v petek je bilo očitno to enoto potrebno mobilizirati. Izgredniki, ki so na policiste metali granitne kocke, pod noge udeležencev pa petarde seveda ne zahtevajo spremembe oblasti, ne zahtevajo spremembe politike, ne izražajo nezadovoljstva zaradi stopnje brezposelnosti. Sovraštvo, ki se je širilo po Trgu republike v petek, je prej spomnilo na prizore iz Beograda ob zadnji izvedeni Paradi ponosa pred dvema letoma. Iste kapuce, isti slogani, iste metode. Srbski mediji so takrat sprožili pomembno vprašanje, in sicer, kdo nadzira te skupine desničarskih huliganov in komu koristi, da se svobodno sprehajajo naokoli. Isto vprašanje se mora odpreti v Sloveniji zdaj. Poleg tega je potrebno izpostaviti še zavajajoče Janševe primerjave sedanjih razmer v Sloveniji s tistimi v Grčiji. Medtem ko so izgredi v Atenah odziv na skrajno teptanje človekovega dostojanstva s strani oblasti, Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada, pa so bili ljubljanski izgredi ravno v funkciji tega istega teptanja. Zato je jasno, da je bila Ljubljana v petek bližje Beogradu kot Atenam.