Evropska unija je končno začela delovanje civilne misije EULEX na Kosovu, svoje največje v zgodovini. Po mukotrpnih pogajanjih in nasprotovanjih z obeh strani, srbske in albanske, z današnjim dnem delo začenja okoli 1400 tujih uslužbencev, med njimi 1000 policistov in petsto domačinov kot pomožno osebje. To ni končna številka, saj se bo število pripadnikov EULEX-a postopno zvišalo na skupno okoli tri tisoč do konca leta 2009. Poleg policistov bodo drugi uslužbenci tožilci, sodniki in cariniki, skratka profesionalci, ki naj bi na Kosovu pomagali doseči evropske standarde na področjih svojega dela.

EULEX oziroma EU ZAKON bo počasi prevzemal delo UNMIK-a, misije Združenih narodov na Kosovu. Tukaj pa se je skrival tako za Srbe kot Albance največji problem. Srbi so EULEX doživljali - in ga do neke mere še zdaj – kot še eno obliko priznanja neodvisnosti Kosova s strani Evropske unije in kot še en pritisk na Srbijo, naj neodvisnost s privolitvijo v to misijo posredno tudi sama prizna, saj na začetku ni imela pokritja Varnostnega sveta Združenih narodov. Vendar je bila Srbija na koncu vseeno relativno uspešna s svojimi pogoji za namestitev te misije. Zahtevala je potrditev s strani Varnostnega sveta in dočakala načrt generalnega sekretarja ZN Ban Ki Moona v šestih točkah, ki temelji na še veljavni resoluciji 1244 Varnostnega sveta. Srbi so zahtevali tudi izrecno nevtralnost EULEX-a in da se nikjer ne omenja Ahtisaarijev plan, ki je neodvisnost Kosova - takrat kot nadzorovano - tudi formuliral.

Bruselj je te pogoje sprejel in dobil zeleno luč od Beograda, na drugi strani pa je izgubil naklonjenost kosovskih oblasti in prebivalcev. Priština v EULEX-u, ki sledi načrtu ZN, vidi potencialno uverturo v delitev Kosova na srbski in albanski del. Albanci so do EULEX-a skeptični do te mere, da je prišlo celo do bombnega napada na prostore posebnega predstavnika EU v Prištini štirinajstega novembra, odgovornost pa je prevzela do tedaj neznana Vojska republike Kosovo, ki je ob tem zagrozila, da bo izvedla napade na vsem Kosovu, če Ki Moonov načrt ne bo umaknjen.

EULEX je drugo ime za balansiranje med srbskimi in albanskimi pričakovanji oziroma zahtevami v odnosu do dela mednarodne javnosti. Dušan Proroković, bivši srbski državni sekretar za Kosovo in Metohijo, sicer član Koštuničeve konzervativne Demokratske stranke Srbije, opozarja na možno ozadje misije. To pa naj bi bilo, kako povleči Srbijo v pogovore s kosovskimi oblastmi prek subtilnega instrumenta pristojnosti oziroma razlik v le-teh med UNMIK-om in EULEX-om. Proroković izpostavlja, da so pristojnosti EULEX-a manjše od UNMIK-ovih, in sicer na področju železnic, energetike, trgovine. Tako naj bi prostojnosti nad temi sektorji prevzela kosovska vlada, Srbija pa bi bila s tem prisiljena spustiti se v pogovore z njo in jo tako legitimirati.

Srbija kot država civilno misijo Evropske unije na Kosovu vseeno sprejema, saj je v danih okoliščinah iztržila to, kar je hotela. Drugače pa je s Srbi na terenu. Ti imajo mešane občutke. Po eni strani zagotavljajo, da se EULEX-u ne bodo aktivno upirali, vendar z njim tudi ne bodo sodelovali. Po drugi strani naj bi bili celo nekako zadovoljni, saj podobno kot Albanci vidijo v njem možnost delitve Kosova, kar bi jim zdaj bolj ustrezalo. Vendar tudi delitev Kosova ni nujno končna rešitev odprtih vprašanj. Srbska balkanska pričakovanja so doživela, kar so. Albanska pričakovanja so se šele dobro začela. Kdo ve, ali so v Vojski republike Kosovo mislili resno, ko so zagrozili z novimi konflikti, »ne le na Kosovu«. Ali bo misija Evropske unije izpolnjevala svoje deklarativne cilje in kakšen bo dolgoročni razplet, pa bo pokazal čas.