Pred mesecem dni je kolega v OFF komentarju pisal o tem, kako poveljnik zasebnega vojaškega podjetja Wagner Jevgenij Prigožin ni resna grožnja oblasti predsednika Vladimirja Putina. Trdil je, da je Prigožinovo nasprotovanje usmerjeno proti ruski vojski, s katero ne more sodelovati, kot bi želel. Tisti komentar se je bojda postaral kot mleko, a to ne drži povsem. Prigožin minuli vikend ni napovedal vojne predsedniku Vladimirju Putinu, ampak predvsem ministru za obrambo Sergeju Šojguju. Je pa res, da pohoda na Moskvo nismo napovedali, saj nismo vedeževalci. Ker je po bitki vseeno lažje biti general, se moramo k Prigožinu vrniti.

V petek zvečer je Prigožin objavil tridesetminutni govor, v katerem je obnovil potek vojne skozi lastne oči. V govoru je večji del opisoval nesposobnost poveljstva ruske vojske, čemur je dodal obtožbe, da ministrstvo za obrambo aktivno sabotira skupino Wagner. Ob tem je morda najbolj pomenljivo pod vprašaj postavil uradno rusko legitimacijo vojne – demilitarizacijo in denacifikacijo Ukrajine. Po njegovih besedah bataljon Azov predstavlja glavno ultranacionalistično silo v Ukrajini, ki bi jo bilo treba uničiti, če bi hoteli denacificirati Ukrajino. A ruske oblasti so, kot je trdil Prigožin, vojne ujetnike iz bataljona Azov vrnile v Ukrajino v zameno za v Ukrajini zaprtega Putinovega prijatelja Viktorja Medvedčuka, po Prigožinovih besedah ruskega kandidata za marionetnega predsednika Ukrajine. Po mnenju Prigožina je to dokaz, da ne gre za denacifikacijo, saj so naciste vrnili v Ukrajino. A kaj je Prigožin predstavil kot resnični razlog za invazijo v Ukrajini? Željo Šojguja po osebni slavi. Nobene analize geostrateških interesov, nobene kritike ekspanzionizma, nobene moralne ali načelne kritike in kar je še potencialnih razlogov za nasprotovanje vojni, samo kritika enega človeka v vladi.

V soboto so enote Wagnerja brez odpora zasedle mesto Rostov na Donu ob Azovskem morju. Prebivalstvo je bilo sodeč po posnetkih do dogajanja ali ravnodušno ali pa so Prigožinovim vojakom nosili hrano in pijačo. Prigožin je napovedal »marš pravičnosti« v Moskvo, kjer naj bi »razčistili«, kaj je z ministrom za obrambo. Putina ni omenil. In začel se je praktično neoviran pohod proti Moskvi. Enote Wagnerja so sestrelile šest helikopterjev in eno bojno letalo, odpora na tleh pa razen manjših prask na poti niso doživeli.

Zanesljive informacije so skope, navedimo le nekaj primerov. Po anonimnih izjavah vojakov redne vojske, ki naj bi jih pridobili v Vot-tak.tv, so Prigožinov »marš pravičnosti« podpirali številni vojaki in celo oficirji. Velik del vojske naj bi se, če gre temu verjeti, s Prigožinovo kritiko ministra in ministrstva strinjal. V Wagnerju so trdili, da so se jim nekateri pripadniki redne vojske na poti pridružili, dva od njih pa naj bi med spopadi umrla. Na podlagi tega lahko ugibamo, da si rusko poveljstvo ni upalo nad Wagner poslati redne vojske. Zveste enote, na katere je vlada lahko z gotovostjo računala, so sestavljale samo Čečenske enote pod vodstvom Ramzana Kadirova in nacionalna ter predsedniška garda. 

Pričakovanja so bila velika, upi mnogih položeni v Prigožina, ves svet je napeto spremljal, kako se Wagner približuje Moskvi. Samo še 400 kilometrov, še 300 kilometrov, še 200 kilometrov … Nato pa antiklimaktičen konec. Prigožin sporoči, da se njegova vojska vrača v tabore, ker si ne želi prelivanja ruske krvi. Brez dvoma so se mnogi počutili razočarane in izdane. Najpogostejši komentar na Prigožinovo napoved umika na Telegramu je bil emodži klovna.

Kdo se je dejansko predal, kdo je bil prisiljen sprejeti kompromis, kdo se je ustrašil, je težko reči zaradi konfliktnih informacij o tem, kakšna je vsebina dogovora med Prigožinom in beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom, ki se je pogajal namesto Putina. Po umiku je tiskovni predstavnik vlade Dmitrij Peskov objavil, da končujejo preiskavo upora in kazenski pregon Prigožina. Po poročanju več ruskih medijev to ne drži. Po ruskih in zahodnih medijih se je razširila informacija, da naj bi zasebno vojsko Wagner razpustili, njeni pripadniki pa naj bi podpisali pogodbe z redno vojsko, čemur je Prigožin prej nasprotoval. Spet drugi so trdili, da naj bi Wagner samo zapustil bojišča v Ukrajini in naprej deloval v Afriki kot najemniška vojska. V zahodnih medijih so špekulirali, da je Putin odstavil Šojguja, a ta se zdaj spet pojavlja v javnosti. 

Kakšno podporo je Prigožin dejansko imel v vojski in med ljudstvom, je težko reči. O tem v enem dnevu ni mogla biti narejena sociološke raziskave in na družbenih omrežjih zagotovo ni bilo pametno javno navijati za nekoga, ki ga je Putin razglasil za terorista. Dokazi o podpori so fragmentarni in nezanesljivi. Imamo posnetke ljudi, ki so nosili wagnerjevcem hrano, posnetke pozdravljanja wagnerjevcev kot junakov še takrat, ko so se umikali iz Rostova, in anonimne izjave iz vojske. Podpora je torej zagotovo obstajala, čeprav ne vemo, kako široka je bila, in lahko se vprašamo, kakšna je bila njena narava. 

Prigožin očitno ni ideološki nasprotnik Putina. Če kaj, se od oblasti razlikuje po tem, da je še bolj ekstremen nacionalist. Vsa njegova kritika je usmerjena proti nesposobnosti birokracije, proti nesposobnosti ljudi na ministrstvu za obrambo in proti njihovi skorumpiranosti. Putina samega ni nikoli kritiziral in mu tudi zdaj ni napovedal vojne. V vojni s Putinom se je vseeno znašel, ko se je Putin postavil na Šojgujevo stran, na kar Prigožin morda ni računal. Z vztrajno kritiko ministrstva za obrambo, ne pa tudi predsednika, si je skozi mesece nabral precej podpore med prebivalstvom. Ukrajinski sociološki inštitut Ikar je pred uporom ugotovil, da je imelo več kot 60 odstotkov prebivalstva v juniju pozitiven odnos do Prigožina, kar je dobrih 20 odstotkov več kot decembra lani. Ikar navaja, da raziskave izvaja s prebivalci Rusije po telefonu. Četudi je možno, da Ikar pretirava, nam že samo dejstvo, da povsem osebno nasprotovanje Prigožina Šojguju brez politične vsebine lahko najde plodna tla, nekaj pove o politični situaciji v državi.

V družbeni ureditvi Ruske federacije in v njeni politiki na splošno ruski državljani ne iščejo izvora problemov. Kljub temu se v njih nabira nezadovoljstvo nad življenjem v državi in nad vojno. Ob odsotnosti kakršnekoli alternativne vizije in popolni depolitiziranosti prebivalstva krivde ne iščejo v sistemu, ampak v korumpiranih posameznikih, ki z njim slabo upravljajo. Ljudje, vsaj nekateri, so svoje upe potem položili v prvega, za katerega se jim je zdelo, da bo »naredil red«. Če – in to je velik če – bi Prigožin res hotel prevzeti oblast in bi mu to uspelo, bi dobili le novega diktatorja, ki bi nadaljeval s podobnimi politikami kot Putin. Temu bi seveda sledilo razočaranje.

Da se ne bomo prehitro trepljali po ramenih in pomilovalno gledali na Ruse, ki imajo morda omejeno politično obzorje: brez vsake politične domišljije smo tudi mi. Tudi v Sloveniji je politika omejena na tekmovanje med osebnostmi in ljudje glasujejo za vsebinsko prazen novi obraz, ker jih za kratek čas prepriča, da bo boljši menedžer od prejšnjega. V Rusiji smo med vikendom spremljali bolj nasilno in spektakularno verzijo tega, kar je v osnovi značilno za neoliberalni svet na splošno.

 

Slika: prirejeno po kremlin.ru in t.me/concordgroup_official