Najdaljša grška tragedija v zgodovini se tudi po več mesečnih obljubah o katarzičnem koncu nadaljuje. Pogajanja zadnjih mesecev; zaostren nastop evrokratskega centra vse od Sirizine zmage na volitvah; ter nenazadnje razpis referenduma - če nič drugega, smo bili lahko priča medijski drami prvega kova.

Po drugi strani razočara dejstvo, da se tudi z referendumsko zavrnitvijo dilema ni približala h koncu. Bolj kot kadarkoli poprej, je na bruseljski strani čutiti popoln manko idej in volje za razrešitev tragedije. Sočasno se pojavlja razdor med posameznimi centri moči v Evropi. Medtem ko del evropske politične srenje - pod taktirko Nemčije  - ostaja neizprosen, so Francija, Španija in Italija nakazale voljo po dogovoru, ki bi lahko zajemal tudi delen odpis dolga. Ne sme se namreč pozabiti, da Grčija ni edina prekomerno zadolžena država v Evropi. Uspešna razrešitev njihove zadolžitve pa je lahko precedens za druge evropske države.

V zgodovinski luči niso finančne in bančne krize - kakor tudi bankroti - držav nič nenaravnega. Uspešna razrešitev je skoraj vedno zajemala delne odpise dolgov - kljub temu je od zadnjega finančnega zloma naprej to dejstvo ignorirano. Pomemben fakt razumevanja grške odločitve je prav tako, da se glede na različne raziskave in analize Grčija brez odpisa in prestrukturiranja dolga niti do leta 2030 ne bi rešila dolžniških spon. Grki potemtakem niso zavrnili bruseljskih pogojev iz kljubovanja, temveč preprosto niso imeli nič več za izgubiti.

Za sporno se lahko smatra tudi ravnanje Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada, ki podžigajo finančni zlom. Ekonomiji pred bankrotom, ko se država sooča z dviganjem sredstev iz bančnih računov ter begom kapitala v tujino, nedvomno ne koristi, če se zapre dostop do nujne likvidnostne pomoči. Morebiti se je s tem poskušalo prek strahu vplivati na grški referendum, v realnosti pa je olajšalo izglasovanje zavrnitve - večina Grkov je dokončno uvidela, da Evropa ni pripravljena na kompromis, ki ne bi zajemal popolnega uničenja grške družbe in države.

Prespraševanje si zasluži tudi človečnost idej, na katerih naj bi bila zgrajena vesela družina držav evropskega kontinenta. Ne gre le za slabšanje arbitrarnih statistik o družbenem premoženju, temveč se v imenu finančne vzdržnosti in odplačevanja posojil v zakup vzame lakoto, pomanjkanje, odsotnost zdravstvene in socialne oskrbe, poslabšan šolski sistem, porast samomorov in mnoštvo drugih neprilik. Po tej logiki Grčija opravlja zgodovinsko funkcijo, saj bo Evropejce prisilila v ponoven premislek o peharju temeljnih človeških pravic, pridobljenih s krvavim bojem.

Grki so z zavrnitvijo pogojev in pripravljenostjo na državni bankrot odprli Pandorino skrinjico, kar pa samo po sebi še ni garant razrešitve. Kakor doslej, bomo na vsakodnevni ravni priča nadaljevanju pogajanj, medsebojnih obtoževanj in drame. Dolgoročno pa lahko pričakujemo Deus Ex Machina zaključek tragedije, ko bo iznenada dosežen kompromis - vpetost Grčije v Evropsko unijo pomeni, da njen kolaps negativno vpliva na vse članice - zaradi česar se ga bo navsezadnje moralo preprečiti.