Pariški napad je, vsaj iz zornega kota Islamske države, bolj ali manj izreden uspeh. Ne le, da je bil izpeljan sredi evropske begunske krize, temveč je imel takojšen viralen moment na medmrežju, torej dosedaj že poznane mešanice “like” sočustvovanja in katarze.

Šampanjec se ni odpiral le med islamisti, temveč so prelito francosko kri praznovala vsa evropska desničarska gibanja. Svarila pred islamsko grožnjo se uresničujejo, kar “looney” desnici podeljuje tančico kredibilnosti in legitimizira njen obstoj v očeh množic. V prihodnje pričakujmo torej vedno več verižnih emailov od nerazgledanega dela razširjene družine, od evropske politične srenje pa se obeta nadaljni volilni spust v desno.

Večjo nevarnost predstavlja nadaljna zaostritev etničnih ločnic, tako na ravni naturaliziranih subkultur kakor tudi zaradi priliva beguncev in še vedno trajajoče ekonomske krize. V mnoštvu evropskih držav že več let beležijo vedno več napadov na islamsko skupnost, kar je prvi del začaranega kroga. Bolj kot se bo manjšina počutila ogroženo, večja je verjetnost za njeno radikalizacijo in povračilna dejanja. Znotraj skupne nam evropske grude so posledično zasejane nevarnosti “rasnega in verskega boja”, na plečih evropskega duha in zgodovinske izkušnje pa leži odgovornost, da se le-to prepreči.

V ozadju odpira penine tudi vojaško industrijski kompleks, kar kaže skokovit porast njihovih delnic. Medtem njihovi aparatčiki znotraj NATA mencajo od navdušenja, saj so tekom enega koledarskega leta našli starega blokovskega sovražnika, sedaj pa se ogreva še pozabljena vojna proti terorizmu - oboje skupaj seveda opravičuje zahtevke po višjih obrambnih proračunih. Francija ima prav tako možnost uveljavitve petega člena zavezništva, torej kolektivne obrambe. V dotičnem primeru se bo sicer govorilo o nižjem standardu, saj so Ameri peti člen uveljavljali na več kot 3000 truplih, medtem ko francoske žrtve nanesejo slabi dve stotniji. Vendar to ob koncu dneva ni ovira. V vrlih legalističnih krogih NATA se namreč šušlja, da je že ameriški sklic skupinske obrambe leta 2001 zadostna podlaga, da severnoatlantsko obrambno zavezništvo prične svež vojaški pohod po Bližnjem vzhodu.

Medtem ko je uveljavitev petega člena NATA še vedno na mizi, je Francija že zahtevala dodatno pomoč svojih evropskih partneric na podlagi 42. člena pogodbe Evropske unije. Slednji govori o solidarnosti med članicami EU, kadar je napaden teritorij ene izmed njih. Obrambni ministri držav članic so francoski sklic soglasno potrdili, obseg in oblika solidarnosti pa zaradi široko zastavljene dikcije teksta še ni znana.

Praznovanje se odvija tudi v industriji obveščevanja in nadzora. Francija je nekaj mesecev po januarskem napadu na Charlie Hebdo sprejela lokalno ustreznico ameriškega Patriotskega akta. Navkljub temu se ni preprečilo pariškega napada, obveščevalni lobi pa uspešno suče zgodbo sebi v prid. Govori se o potrebi po razširitvi nadzora, namesto po prevpraševanju o uspehih dotičnega nadzora. Pariški napad namreč odraža dejstvo, da kamikaznih terorističnih napadov ni možno preprečiti s kamerami in nadzorom spleta.

Vsak nov napad znotraj “imperialnega” sveta prav tako osvetli podtalen kulturni apartheid. Izguba manj pigmentiranih življenj ima večji doseg kot ista izguba bolj pigmentiranih življenj. Dotično se lahko vidi na medijski pokritosti terorističnega napada v libanonskem Bejrutu, ki se je zgodil le en dan pred Parizom. Isto se kaže tudi prek zadnje dekade bližnjevzhodne kalvarije, kjer smo bili nemalokrat priča večji izgubi življenj - od Afganistana, Pakistana, prek Iraka in Jemna, do Sirije ter vseh ostalih bojišč se govori o milijonskih žrtvah. Na žalost lahko šele po terorističnih napadih na tukajšnji zemlji evropski živelj vsaj za trenutek občuti, pred čem begunci iz Bližnjega vzhoda dejansko bežijo.

Kot po januarskem napadu na Charlie Hebdo, bo francoski odziv pomembno vplival na bodoč potek dogodkov. Na eni strani hreščijo vojaška trobila, ki želijo nasilje ustaviti z novim nasiljem. Na drugi strani pa se odpira prilika, ko ima evropska zunanja politika možnost, da najde svojo hrbtenico in poskuša iskreno rešiti situacijo.

Pozablja se, da bi se lahko izognili posredovanju v Afganistanu, če bi Amerika pristala na sojenje Osami Bin Ladnu v tretji državi. Prav tako se pozablja, da je bil napad na Irak zavestno organizirana laž administracije malega Busha - torej vojni zločin - kakor tudi dejstvo, da je iraški del Islamske države sestavljen iz visokih oficirjev Sadamove partije Ba’ath. Slednjo se je razpustilo na dan vojaške zmage in čez noč na cesto vrglo več milijonov javnih uslužbencev, med njimi celoten varnostni aparat. Pod preprogo se prav tako pometa zahodno financiranje in oboroževanje tako imenovane zmerne sirske opozicije, kakor tudi fakt, da so najzvestejši zavezniki v regiji, natančneje Savdska Arabija, sočasno tudi največji religiozni fanatiki.

Napad v Parizu je potemtakem le žetev semen, ki jih zahod seje že več kot deset let na širšem področju Bližnjega vzhoda. Sočasno je omenjena regija imperialen Vietnam, saj je zahod, navkljub unipolarni hegemoniji po padcu Železne zavese, zapravil svoj vodilni položaj v svetu. Globalizacija je uničila produktivne službe, bančna financializacija je požrla prihranke, medtem ko so novodobne križarske vojne odprle tako verske in etnične ločnice znotraj lastnih držav kakor tudi demografske pritiske begunske množice iz področij kaosa. Četudi obeti na prvi pogled niso rožnati - zdrs v novodovni evropski fašizem ni nepredstavljiv - so veliki izzivi tudi dobra priložnost za napredek. Kakršnakoli stabilizacija Bližnjega vzhoda bo zahtevala pragmatično sodelovanje z vsemi vpletenimi akterji, vendar bo sočasno platforma za reformacijo mednarodnega ustroja tako na ravni multipolarnega ravnovesja med velesilami kakor tudi nadaljno emancipacijo neimperialnega sveta v razmerju do Zahoda.