Kot že nekaj radijskih in drugih kolegov pred menoj, si bom za tokratni komentar izbral lahko tarčo: Gregorja Tomca in njegov intervju v Delu iz prejšnjega tedna. Kar se Roga tiče, njegova stališča preveva neumnost in nepoznavanje tamkajšnje situacije. Pa vendar je ta neumnost Gregorja Tomca iskrena. Izhaja namreč iz svoje osebne zgodovine, iz okoliščin osemdesetih let, in fatalistično sklepa, da drugače, kot se je zgodilo njegovi generaciji, pač ne more biti niti danes. Iskreno tako misli.

Tudi mi se bomo, kot večina uničujočih komentarjev na Tomčev intervju pred nami, osredotočili predvsem na dva ključna stavka intervjuja, v katerih Tomc zatrdi sledeče. Rogovci so kot mladi ljudje sicer odrinjeni, vendarle so kljub temu privilegirana mladina iz srednjih in višjih slojev, ki bo končala na uglednih položajih v firmah, bankah ali šolah.

Tomčevo iskreno verjetje, da v imenu deprivilegiranih nastajajo novi privilegiranci, ni zgolj njegova blodnja. Vsaj za njegovo generacijo to zares velja. Velja pa to tudi za marsikatero iniciativo, gibanje ali celo revolucijo pred in po Tomčevih osemdesetih. A ker nekdanji punker situacije v Rogu ne pozna zares, njegova iskrenost izpade kot to, kar je: neumnost. Kot da Rog v preteklosti in danes ne bi bil mesto opolnomočenja in organiziranja izbrisanih, migrantskih delavcev, beguncev in drugih. Pogled na pisano fasado Roga ni dovolj za poznavanje narave Roga.

Veliko bolje za Tomca bi bilo, da bi se oglasil pred štirimi leti, ko se je odvijala zasedba Filozofske fakultete. Njegova teza o privilegirani mladini iz srednjih in višjih slojev, ki bo končala na uglednih položajih, je veliko bolj relevantna na primeru zasedbe filofaksa. Kljub temu, da so takratni zasedbeniki še vedno mladina, nekateri že zasedajo ugledne položaje. Že takrat pa so bili mnogi zasedbeniki razredno umeščeni v srednji in višji razred. Vendar tukaj ne gre za to, da bi tako imenovani privilegiranci številčno prednjačili. Gre zato, da pripadnike višjih slojev njihove razredne okoliščine potiskajo v ospredje.

Gre za relativno enostavno logiko. Narava kapitalizma je pač takšna, da obstaja korelacija med izobraženostjo in višjo razredno pozicioniranostjo. In ne zgolj izobrazba, tudi artikuliranost, discipliniranost in socialne veščine so razredno pogojene. Tudi v tako imenovanih antisistemskih gibanjih in pobudah med njihovimi pripadniki obstajajo različne stopnje določenih sposobnosti, različne intelektualne zmožnosti, različno delovni ljudje. In čeprav je jasno, da so omenjene razlike predvsem plod razrednih razmerij, se jih visoko vrednoti in navznoter nagrajuje. Ključne pozicije zavzamejo sposobni, ostale so tajnice. Pri Rogu je vsaj nekoliko drugače tudi zaradi radikalne odprtosti prostora in njegovega načina delovanja, ki v manjši meri omogoča klike.

Vendarle pa je potrebno opozoriti, da naš namen ni diskvalifikacija zasedbe filofaksa in podobnih pobud pred in po tem. Socialistične revolucije od oktobrske naprej so rodile svoje rdeče buržoazije, a prinesle so tudi dejanske družbene spremembe in izboljšanje življenjskih pogojev ogromnih količin prebivalstva. Osemdeseta so prinesla demokratizacijo in človekove pravice, a prinesla so tudi restavracijo kapitalizma. Devetdeseta so prinesla zasedbo Metelkove, a se je ta toliko zasmradila, da so dvatisoča zahtevala zasedbo novega prostora: Roga. Tuhtanje o tem, katere spremembe so prinesle več dobrega kot slabega, je problematično. Poleg intenc tistih, ki so v družbena gibanja aktivno vpleteni, na razvoj dogodkov v grozeče veliki meri vplivajo naključja, okoliščine in sile, ki jih nihče ne nadzoruje.

Depresivni ugotovitvi o razredni določenosti antisistemskih gibanj pa je kljub temu potrebno dodati pojasnilo. Naivno bi bilo pričakovati, da je znotraj razredne družbe moč delovati onkraj razredov. Pa vendar se zdi ključno, da antisistemske pobude in gibanja naslavljajo razredne odnose znotraj lastnih vrst ter hkrati reflektirajo svoj razvoj. V primeru Roga se bo v najboljšem primeru tekom let pojavil intelektualec ali intelektualka, fakultetni profesor, ki bo na zasedbi Roga kapitaliziral tako, da bo kot nekdanji udeleženec s svojim pametovanjem predstavljal javno avtoriteto, ko bo govora o dediščini Roga. Najmanjše zlo.

Kaj torej narediti z osovraženim Gregorjem Tomcem? Najprej si zasluži nekaj graje. Zaradi slabe informiranosti in površnega poznavanja Roga mu priporočamo njegov obisk, za domačo nalogo pa raziskovanje zgodovine zasedenega Roga in spoznavanje z deprivilegiranci vseh dežel, ki se tam nahajajo in organizirajo. Čeprav Rogovcem sporoča: “Tovariši, jaz vam ne verjamem,” mu priporočamo, da tovariše poskuša spoznati. Razen graje pa je potrebno Tomca tudi potrepljati po ramenu. Če je zgrešil pri Rogu, pa njegova stališča veljajo za marsikatere pretekle in prihodnje kolektive. S svojo naivno iskrenostjo je opozoril ne samo na realnost osemdesetih, temveč je samokritično opozoril na družbeno logiko, ki jo je nek drug slovenski punk band iz osemdesetih spretneje ubesedil:

In vsaka oblast pomeni polcijo

In vsaka polcija orožje v surovih rokah.

Vsako orožje prinaša trpljenje

In vsako trpljenje se sprevrže v upor.

In vsak upor tiho preraste v revolucijo.

Revolucija prinaša novo oblast.

A kljub vsej depresiji opevane cikličnosti, se vendarle zdi, da človeštvo napreduje. Zdi se.