Kaj ti bodo delavci, če imaš tovarno

Skupina Hisense Europe, matična družba velenjskega proizvajalca gospodinjskih aparatov Gorenje, je prejšnji teden napovedala množična odpuščanja v svojih podjetjih. V Sloveniji naj bi tako delovno mesto izgubilo tisoč ljudi, od tega 700 v proizvodnji in 300 v režiji. Danes je uprava sindikatom predstavila nekoliko manjše številke in sicer naj bi bilo v Sloveniji odpuščenih 828 presežnih delavcev, od tega 544 v velenjskem proizvodnem obratu. Po besedah skupine so odpuščanja posledica ekonomske krize zaradi epidemije, a bržkone je to le priročen izgovor. Gre namreč zgolj za zadnje reze števila zaposlenih, odkar je Hisense prevzel Gorenje.

Skupina Gorenje se je od nastopa recesije pred več kot desetimi leti ukvarjala z izgubami. Tako je v prvi polovici leta 2018 zabeležila dobiček, manjši od letne plače takratnega predsednika uprave Franja Bobinca, pa še ta je bil posledica prodaje premoga, kar seveda ni primarna dejavnost tega podjetja. Soočena z dolgovi je tako uprava vir financiranja našla v odprodaji večinskega deleža kitajski družbi Hisense. V tem času je bilo Gorenje preko Kapitalske družbe v 16-odstotni lasti države, za kar je ta od Hisense iztržila 50 milijonov evrov.

Podobno kot Gorenje je bilo tudi podjetje Hisense ustanovljeno v nekem prejšnjem sistemu, a medtem ko je Slovenija z osamosvojitvijo začela postopek liberalizacije gospodarstva in s tem privatizacije podjetij v državni lasti, je Kitajska obdržala vpliv nad svojimi podjetji. Tako je tudi Hisense postal oziroma ostal orodje partije in je v novem tisočletju začel s prodiranjem na mednarodne trge, pri čemer mu je seveda veliko prednost dajala še vedno poceni domača delovna sila. Odločitev za nakup Gorenja izhaja predvsem iz želje po vstopu na nemški trg, na katerem ima Gorenje petodstotni tržni delež. Eden izmed takšnih poskusov je bila ustanovitev tovarne televizorjev na Madžarskem leta 2004, vendar je Hisense po petih letih tovarno zaprl zaradi premajhnega povpraševanja. Pri tem je delo izgubilo 150 ljudi.

Uprava Gorenja je maja 2018 tako izbirala med tremi zavezujočimi ponudbami za nakup podjetja, vsemi s strani kitajskih podjetij. Na podlagi kriterijev, med katerimi seveda ni bilo ničesar o ohranjanju delovnih mest ali zaščiti delavcev, je izbrala Hisense. Ta je nato začel z odkupom delnic in do konca poletja pridobil 95-odstotni delež. Sledil je iztis malih delničarjev, to je prisilna prodaja preostalega deleža ob primerni poravnavi, in s tem popolno podjarmljenje velenjskega podjetja, njegov umik z borze in preoblikovanje v družbo z omejeno odgovornostjo.

Sindikat kovinske in elektroindustrije Gorenje je ob tem izrazil upanje na nadaljevanje socialnega dialoga. Kaj več kot upanje pa mu seveda ni ostalo, saj razen obljube o »ohranjanju stabilnosti delovnih mest«, ki jo je Hisense zapisal v prevzemno namero, v dokumentih ni bila formalizirana nikakršna pravna podlaga za odločanje o tovrstni problematiki.

Domine so začele padati pred približno enim letom. V sklopu reorganizacije delovnih mest je vodstvo napovedalo prerazporeditev 1700-tih delavcev in 270 odpovedi. Šlo je predvsem za delavce v podpornih službah, kot so čistilke, varnostniki in skladiščniki, pa tudi nekaj pisarniških uslužbencev. Sindikatu je uspelo številko znižati z 270 na 104, kar je ob povišanju regresa vodstvu omogočilo ohranitev podpore zaposlenih. Pomagala je tudi namera o ustanovitvi nove tovarne televizorjev v Velenju, ki jo je Hisense najavil ob prevzemu, kar bi ustvarilo 300 do 400 novih delovnih mest.

Kljub reorganizaciji se je Skupina Gorenje konec leta soočala s 40-milijonsko izgubo, ob čemer je eden izmed dveh glavnih direktorjev Lan Lin napovedal nova odpuščanja v letošnjem letu. Hisense je namreč načrtoval 30-milijonski dobiček, kot glavne razloge za dotedanje izgube pa je Lin navedel prevelik delež posrednih proizvodnih delavcev, dvig minimalne plače in zastarelo opremo. Prav tako je kot pogoj za odprtje nove tovarne postavil povečanje učinkovitosti.

Kdor si je ogledal dokumentarec American Factory, je ob omembi povečanja učinkovitosti bržkone postal vsaj malce zaskrbljen. Film prikazuje potek dogodkov ob odprtju tovarne v bivšem industrijskem mestu v ameriški zvezni državi Ohio, ki jo je hudo prizadela velika recesija, kar je privedlo do zaprtja tovarne podjetja General Motors in posledične izgube deset tisočih delovnih mest. Prebivalci so sprva navdušeni nad podjetjem Fuyao Glass, ki je z odprtjem tovarne stekla dalo zaposlitev mnogim, a kmalu se delavci soočijo s krutimi delovnimi pogoji, šest- do sedemdnevnimi delovniki in prepovedjo združevanja v sindikate.

Čeprav zaenkrat ne moremo neposredno primerjati Gorenja z omenjeno tovarno, tudi ne moremo mimo vprašanja, ali ni pričujoča kriza zaradi novega koronavirusa morebiti dobra priložnost za uvajanje tovrstnih sprememb. Februarja je namreč skupina Hisense napovedala avtomatizacijo 176-ih indirektnih proizvodnih delovnih mest, ob nastopu krize pa je postalo kristalno jasno, da načrtovanega dobička ne bo mogoče uresničiti. Gorenje je namreč proizvodnjo zaustavilo 23. marca, po ponovnem zagonu 14. aprila pa je bilo na čakanju še vedno 429 delavcev, pri čemer je potrebno omeniti še, da se je iz očitnih razlogov zmanjšalo tudi povpraševanje po izdelkih Gorenja na trgu.

Prvi sveženj ukrepov za pomoč gospodarstvu, natančneje »Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov«, krajše ZIUPPP, je kot pogoj za upravičenost podjetja do državne pomoči vključeval pisno izjavo podjetja, »s katero se zaveže ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo«. Zakon je v veljavo stopil 29. marca in je že v prvem členu, ki opredeljuje njegov namen, navajal ohranitev delovnih mest. A kaj kmalu je stopil v veljavo tako imenovani »protikoronski megazakon«, poznan tudi pod kratico ZIUZEOP, v katerem odpovedi sploh niso omenjene, temveč je državna pomoč pogojena, poleg nekaterih izjem, zgolj z izpadom prihodka. Še več, tudi vloge, oddane v času ZIUPPP, se bodo obravnavale po ZIUZEOP, kar dobesedno izničuje prejšnje pogoje ohranjanja zaposlitev. Delodajalcu je tako omogočeno, da nekaj delavcev pošlje na čakanje in zanje prejema pomoč pri nadomestilu plač, nekaj pa jih mirne duše odpusti oziroma odpusti tiste na čakanju po izteku tega obdobja. Lin ob tem vztraja pri svoji napovedi o začetku gradnje nove tovarne televizorjev še v letošnjem letu, a v luči napovedanih odpovedi to še vedno pomeni neto izgubo nekaj sto delovnih mest.

Velenjčani so tako soočeni z množičnimi odpuščanji, pa najsibo zaradi koronakrize najsibo zaradi večanja učinkovitosti. Sindikati se sicer vztrajno borijo, a večjega preobrata ni mogoče doseči. Čeprav neposredne prepovedi sindikalnega združevanja kot v primeru tovarne v Ohiu pri nas ni pričakovati, je to bolj slaba tolažba. Primer veletrgovca Lidla namreč kaže, da se lahko pritisk na delavce izvaja tudi drugače. Tjaša Kozole, predsednica sindikata Lidl Slovenija, je bila 23. marca odpuščena, uradno zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, neuradno pa zaradi sindikalne dejavnosti, a sodišče pri vsem tem ni našlo nepravilnosti.

Kritike vlade, da v zakon ni vključila klavzule o pomoči pod pogojem ohranitve večjega ali manjšega števila delovnih mest, so seveda upravičene, a bi to v najboljšem primeru odpovedi zgolj prestavilo na kasnejši rok. Brez lastniškega deleža pač ni vpliva na poslovanje podjetja, z zgolj 16-imi odstotki glasov pa tudi ni možno izglasovati kakršnih koli sprememb. Problemi Gorenja so se začeli že dolgo tega, sedanja kriza jih je poglobila, tako da je vse, kar ostane upanje na izpolnitev obljube o izgradnji nove tovarne.