Kitajski virus

Mnenje, kolumna ali komentar
30. 3. 2021 - 16.00

Od včeraj pred sedežem Ministrstva za zunanje zadeve poleg zastave Slovenije in Evropske unije plapola še zastava Nata. Ne, ne gre za enodnevno predstavo za medije ob 17. obletnici slovenske pridružitve temu vojaškemu zavezništvu, pač pa bo temnoplava zastava visela tam 24/7, 365 dni v letu, kot je sporočil zunanji minister Anže Logar. Simbolna militarizacija zunanje politike seveda služi zgolj še kot en prikaz klečeplazenja ali, moderneje rečeno, simpanja Logarja za Združene države Amerike. Dejanja, ki jih lahko še najbolje opišemo kot patetična, naključnega bralca predvsem napeljujejo h krindžanju, a njihove posledice so lahko še kako daljnosežne.

 

Združene države Amerike in Kitajska so v hladni vojni. Ta sicer še zdaleč ne dosega intenzitete predhodne različice, ko je vlogo rivala ZDA igrala Sovjetska zveza, kar pa ne pomeni, da ne bo sčasoma privedla do konflikta podobnih razmerij. Slovenija je svojo stran v tem globalnem merjenju mišic že izbrala. Kot predstavnica prave periferne države brez lastne agende je aktualna vlada z veseljem izpolnila željo zdaj že nekdanjega ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea in podpisala deklaracijo o tehnologiji 5G, katere edini namen je iz globalnega trga izriniti tehnologijo kitajskega giganta Huawei. Četudi EU kot celota ni bila pripravljena slediti trumpovskim težnjam po trgovinski vojni s Kitajsko, pa je jasno, da nima namena hliniti nevtralnosti v tej vojni za ohranitev Zahoda, torej ZDA, kot vodilne velesile sveta. 

Evropska unija je tako pretekli teden že uvedla sankcije, ker so kitajske oblasti domnevno kršile pravice muslimanske manjšine Ujgurov. Problematika omenjene manjšine v severozahodni regiji Šindžjang vse bolj postaja strelivo za zahodne diplomate, ki že leta gradijo narativ o Kitajski kot naslednjem imperiju, ki bo najprej zasedel Hongkong, nato Tajvan, Jugovzhodno Azijo in ves svet. Zdi se, da za čas trajanja te pandemije ta novodobni Red Scare vse bolj dobiva na veljavi v zahodnih medijih, iz katerih vsebinsko črpajo tudi slovenske novinarke in novinarji.

Poročila o dogajanju v Šindžjangu se zdijo … dvomljiva. Če je upravičena skepsa do CGTN ali drugih kitajskih medijskih hiš, lahko od novinarjev pričakujemo vsaj enako, če ne še večjo stopnjo previdnosti pri citiranju medijev, ki sploh niso blizu dogajanja. Namesto tega pa lahko v osrednjih medijih beremo in poslušamo prispevke o ‘neodvisnih poročilih o dogajanju’, kar je nedavno svojemu bralstvu ponudil Multimedijski center RTV Slovenija. Seveda pet minut googlanja slehernika pripelje do ugotovitve, da je prvopodpisani raziskovalec Azeem Ibrahim nekdanji pripadnik ameriških britanskih padalcev, zdaj pa med drugim predavatelj na inštitutu, ki je del U.S. Army War Collegea. Ibrahim v medijskih nastopih kitajsko vodstvo označuje kar za “arhitekte genocida”. Gre za hudo obtožbo, ki pa so jo tako ZDA kot Kanada tudi formalno priznale kot resnico, z nezavezujočo resolucijo pa jim je iz EU pokimal še nizozemski parlament.

Genocid naj bi kitajske oblasti izvajale z masovno kampanjo zaporov-taborišč in prisilno sterilizacijo žensk, čeprav viri za takšne trditve ostajajo zelo vprašljivi, mestoma pa ničvredni za vsako resnejše iskanje resnice. Dejstvo, da številne neodvisne organizacije za človekove pravice financira National Endowment for Democracy ali, drugače rečeno, ameriški kongres, tudi ni ravno stvar, ki bi jo lahko preprosto ignorirali. Vse aktivnosti držav v ‘vojni proti terorizmu’ so vredne detajlne obravnave in posebne pozornosti, ko pride do morebitnega kršenja človekovih pravic, in to velja tudi za Šindžjang, a pavšalna raba termina genocid ne more biti nič drugega kot politična poteza. A zgodba ameriškega imperializma je že resnično dolga in predvidljiva, pa četudi so v vmesnem času sofisticirali metode uveljavljanja lastne volje.

Ameriški imperializem je pač stična točka tamkajšnjih elit in obeh glavnih strank, razlikuje se samo način. Medtem ko je Donald Trump uporabljal fraze, kot so “kitajski virus” ali celo “kung flu”, pa Biden, Združeno kraljestvo in EU stopnjujejo vojno s Kitajsko na druge načine. Zahod med koronakrizo Kitajsko po novem obtožuje ‘cepilne diplomacije’, češ da tamkajšnja komunistična partija ali, kot radi označujemo vse Zahodu nenaklonjene vlade - režim - izkorišča pandemijo za širjenje geopolitičnega vpliva, tako da z državami globalnega juga sklepajo kupčije ali kar donirajo cepiva. Da bi podkrepili to tezo, razni komentatorji izpostavljajo dejstvo, da Kitajska sploh še ni precepila lastnega prebivalstva, tako da ji je očitno geopolitični interes ključnejši od življenj lastnih ljudi. A ta teza ignorira številke, ki pričajo o tem, da je bilo na Kitajskem zadnje dni le po nekaj deset okužb, napram po več tisoč v ‘razvitih’ državah, ki jim ne preostane drugega, kot da poskusijo v karseda krajšem času precepiti prebivalstvo.

Nekdanji in propadajoči imperiji Kitajsko tako aktivno obmetavajo z očitki o imperializmu na globalnem jugu. Ekonomski model privatizacije in gospodarskih reform po notah Mednarodnega denarnega sklada je v Latinski Ameriki ali Afriki za seboj pustil razdejanje, tako da nam ne zamerite, če skrbi Angležev ali Francozov za dobrobit Afričanov ne jemljemo kot povsem iskreno. Mogoče pa lahko v tej različici hladne vojne dobimo vsaj cepilno tekmo, namesto tekme v oboroževanju. Pri slednji bodo ZDA v vsakem primeru še dolgo pred preostankom sveta, pri čemer vas bodo poskušale prepričati, da so one tiste, ki skrbijo za obrambo po principu tistega iztrošenega mema “poglejte, kako blizu naših letalonosilk so Kitajci postavili svojo državo”.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness