Ko je bil včeraj prvič v samostojni Sloveniji obsojen sodnik, katerega imena niti ne bomo navajali, ker je to nebistveno za komentar, je to še ena priložnost, da govorimo o skorumpiranosti države oziroma o tem, da je padla še sodna veja oblasti. Vendar pri tem ne smemo biti sentimentalni in govoriti, da je samo Slovenija zapadla v stanje koruptnosti. Slovenski kritiki koruptnosti, med drugim tudi vstajniki in na novo ustanovljene stranke, zelo radi Slovenijo prikazujejo kot nekakšno anomalijo, pri čemer pa spregledajo dejstvo, da je korupcija inherenten del kapitalizma. To sicer ne pomeni, da je v socializmu ni bilo. Lahko pa razširimo argument in rečemo, da je korupcija inherenten del človeštva in tudi nekaterih živalskih vrst. Pri slednjih seveda korupten libido.

Spomnimo se samo recimo primera Nemčije, ki jo vsi pri nas tako radostno dajejo za zgled, in njihovih železnic ter korupcijskega oziroma davčnega škandala. Lahko bi primere po Evropi naštevali v nedogled. Treba je z rezervo jemati teze pravnika Mira Cerarja, da smo zgolj zašli in da bi lahko bilo bolje, kar se tiče stanja družbe, korupcije in tako dalje. To so predpostavke pozitivne politične antropologije, katere hipoteza je, da je človek po naravi dober. Rousseaujevski romanticizem o naravnem stanju, vendar resnica leži bolj na strani Hobbesa. Vsaj tako kaže zgodovina.

To pomeni, da je človek po naravi pokvarjen. Ampak tega ne gre jemati v čisto dobesednem smislu, temveč da ga vodijo strasti, recimo po nietzschejansko - težnja človeka k nevarnosti. Konec koncev brez negativne politične antropologije človeka prava sploh ne bi potrebovali. Hobbesovo naravno stanje je seveda Peklenska pomaranča in potem malo vzgoje v instituciji, ki se na koncu ponovno izkaže za neuspešno.

Zato je malo preveč romantično poslušati teze, kako smo sedaj zašli kot družba v Sloveniji. Kot da je pa prej skozi zgodovino bilo vse v redu. Seveda ne mislimo samo na Slovenijo. Korupcija – ne samo v denarni obliki - je vedno bila in vedno bo, to je bolj realna predpostavka. Morda je to žalostna predpostavka, še bolj noro in nevarno pa bi bilo predpostavljati, da je enkrat ne bo več.