V preteklem tednu je bil v Ukrajini ubit eden vidnejših proruskih novinarjev, kitajski Nacionalni ljudski kongres je izvedel drugo branje novega predloga zakona o nacionalni varnosti, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka pa sta zaključila vsakoletno spomladansko zasedanje. Ti, na videz nepovezani dogodki, imajo eno skupno točko: krepitev propagandne vojne.

Začnimo z zasedanjem omenjenih finančnih institucij v Washingtonu. Pred vsakoletnimi srečanji, na katerih se finančniki ob kaviarju, jastogih in vinu plemenitih letnikov pogovarjajo o rešitvah za svetovno revščino, Mednarodni denarni sklad pripravi poročilo o svetovnih gospodarskih obetih. Ta vključuje napovedi za svetovno gospodarstvo za prihodnje leto. Izmed njih jih izpostavimo le nekaj. Globalna rast bruto domačega proizvoda naj bi bila v letu 2015 tri in pol odstotna, kar je desetinko odstotka več kot v preteklem letu, a še vedno precej pod povprečjem zadnjih desetletij. Ta rast bo močno nesimetrična in bo skoncentrirana v Aziji in Afriki. In Kitajska bo, upoštevajoč kupno moč valute, prehitela ZDA in zasedla prestol največjega svetovnega gospodarstva.

V času visoke gospodarske rasti in jasne ureditve svetovnega gospodarskega sistema pod vodstvom severnoatlantskega kapitala v preteklih dveh desetletjih, smo poslušali zgodbice o prednostih povezovanja in globalizacije. Mantra je šla nekako takole: trgovinska menjava prinaša korist obema stranema in je najučinkovitejši motor človeškega razvoja. Poleg materialnih koristi menjava podira tudi kulturne in verske predsodke in je kot taka najboljša garancija za mir. Tako je bilo v času debelih krav in hegemonije zahoda - vse te mantre so namreč služile le zahodnemu kapitalu in mu omogočale prodor na druge trge.

A danes je ta čas bolj kot ne mimo. Svetovni gospodarski kolač se veča vedno počasneje, vedno večji kos pa si lastijo elite v vzpenjajočih državah. Te postajajo vedno močnejše in se čutijo upravičene do svojih geografskih baz in vplivnih con. Hegemonije je konec, zemljevid se bo moral narisati na novo. In v tem boju kapitalistične elite ne bodo uporabljale zgolj običajnih tržnih mehanizmov. V skrajnem primeru, ki je slej kot prej neizogiben, bodo posegle tudi po ultimativnem sredstvu države - vojaški sili. To seveda ne pomeni nujno jedrske vojne med svetovnimi velesilami. Priročnejše so obrobne vojne na mejnih območjih, v vojnih krajinah, kot na primer lahko opazujemo v Ukrajini.

Na uporabo vojaške sile pa je potrebno svoje ljudstvo pripraviti. Mit o obojestranski koristi tržne menjave je potrebno zamenjati s konceptom sovražno nastrojenega vdora Rusov in Kitajcev. Kulturne razlike, ki naj bi jih trg premoščal, je treba poudarjati in ojačati. Ljudstvo je treba razdeliti na nas in njih. In tu pomembno vlogo igrajo mediji, ki v očeh oblasti niso več mediji. Države potrebujejo propagandne stroje. Tu nastopi povezava z umorom novinarja v Ukrajini in zasedanjem kitajskega zakonodajnega telesa.

Člani izvršnega komiteja Nacionalnega ljudskega kongresa so v Pekingu opravili drugo branje novega zakona o nacionalni varnosti. Ta naj bi med drugim zaostril ukrepe za vzdrževanje moralnih standardov in socialističnih vrednot s kitajskimi značilnostmi. Tovrstni ukrepi bodo udarili predvsem po nevladnih organizacijah in novinarjih. Da bi kitajske oblasti pokazale, kako resno mislijo, so prejšnji teden zaradi domnevne izdaje tajnih informacij na sedemletno zaporno kazen obsodile novinarko Gao Yu. Te informacije se tičejo prav taktike komunistične partije za obrambo pred napadi na javno moralo s kitajskimi značilnostmi.

Oblast se pripravlja na potencialne konfrontacije s soseškimi in svetovnimi silami. V ta namen mora zagotoviti brezpogojno podporo kitajskega prebivalstva domačemu sistemu, oblasti in eliti ter hujskati proti potencialnim nasprotnikom. Tako lahko na primer v kitajskih medijih v zadnjem letu opazimo redne rubrike o japonskih vojnih zločinih, da vedno bolj kozmopolitsko kitajsko prebivalstvo slučajno ne bi začelo simpatizirati s potencialnimi sovražniki Japonci.

Na isti način mora zahodna kompradorska oblast v Ukrajini poskrbeti, da tamkajšnje prebivalstvo ne bi simpatiziralo z Rusi. Zato pač ne more pustiti prostega delovanja proruskih novinarjev, ki bi javnosti predstavljali drugačen pogled. Mora se jih znebiti. Zato so v strelskem napadu prejšnji teden morali nevtralizirati Olesa Buzino, ukrajinskega novinarja in televizijskega voditelja, znanega po pruruskih stališčih.

Propagandna vojna pa se ne bije le v vojnih krajinah. Na potencialno uporabo vojaške sile je v končni fazi treba pripraviti svoje ljudi, česar se Zahod dobro zaveda. V tem duhu je Simfonični orkester v Torontu kot ugledna institucija zgledne enainpetdesete ameriške zvezne države Kanade pred dobrim tednom odpovedal nastop priznane pianistke Valentine Lisitsove. Domnevno zaradi njenih žaljivih proruskih objav na Twitterju, verjetno pa zaradi prevajanja člankov, ki niso po godu zahodnim interesom in njihovim podaljškom v Ukrajini. S prevodi v angleščino je pač ogrožala moralne standarde in kapitalistične vrednote z zahodnimi značilnostmi.

Propagandna vojna pa vzplamteva ne le v vojnih krajinah in na domačem terenu, temveč po vsem svetu. Rusija bo letos svoji državni televiziji Russia Today povečala financiranje za 40 odstotkov glede na lansko leto, na nekaj več kot 250 milijonov evrov. Večina novega denarja bo namenjenega širitvi izven Rusije. To sicer morda ne bo lahko, saj so zahodne države odločene, da ruski propagandi onemogočijo delovanje. V Veliki Britaniji so organi, pristojni za obrambo moralnih standardov, že zagrozili z možnostjo preklica licence ruski televiziji zaradi domnevne pristranskosti poročanja. Poleg Rusije financiranje državnih medijev z namenom širitve v tujino povečuje tudi Kitajska. Po nekaterih podatkih ima kitajski radio China Radio International najboljšo pokritost v Aziji.

Zahod si v propagandni tekmi ne more privoščiti zaostanka. Dva vidnejša člana ameriške senatne komisije za zunanje zadeve sta zato napovedala vložitev predloga za povečanje financiranja propagandne infrastrukture iz časa hladne vojne. Gre predvsem za televizijo Voice of America in radijski postaji Radio free Europe ter Radio free Asia, katerih delovanje je bilo v zadnjih desetletjih oklesteno. Vedno bolj oklestena je tudi svetovna služba britanske BBC. Njen bivši urednik Peter Horrocks je zato decembra opozoril, da mora vlada nujno povečati financiranje, da jih po vplivnosti ne bodo prehiteli ruski in kitajski državni mediji.

Urednik se je očitno že sprijaznil, da ni več novinar, temveč vojak na prvi bojni črti dehegemoniziranega, multipolarnega sveta. Vojak elit, ki v neizprosnem boju za vplivne cone zemljane delijo na naše in njihove. Častnik rekrutator, ki državljane rekrutira v zaledno podporno armado.

Na valovih neodvisnega, nepropagandnega in posledično podfinanciranega Radia Študent sem komentiral Zwitter.