V predvolilnem času je skorajda nemogoče odpreti časopis ali spletni medij, prižgati radio ali televizijo in se vključiti v socialna omrežja, ne da bi ob tem naleteli na omembo Janeza Janše. Grosupeljski omladinec tempo slovenskega političnega prostora narekuje že od porodnih krčev naše republike.

Pred praktično vsakimi državnozborskimi volitvami organi pregona bremenijo Janeza Janšo ali Slovensko demokratsko stranko kakšnega kaznivega dejanja ali prekrška, mediji in civilna družba pa svarijo pred novodobnim fašizmom, katerega nosilec naj bi bil omenjeni politik oziroma njegova stranka. Tovrsten odziv različnih družbenih institucij se pogosto naziva kot antijanšizem. Tega obrobni politični opazovalci z radikalnejše levice često označujejo za destruktivno tendenco, ki na oblast povede levosredinske in liberalne sile, ki se od Janše razlikujejo zgolj kulturno. Liberalci in levosredinci pri tem marginalce označujejo za uporabne idiote, katerih volilna abstinenca in kritika levoliberalcev pomagata zgolj Princu teme.

Debato je pred časom poskusil presekati raper in kolumnist N’toko, ki je v časniku Mladina situacijo zastavil nekako takole: imamo tri strani; liberalce, ki želijo kapitalizem s človeškim obrazom, Janeza Janšo in njegove vernike ter impotentne socialiste. Trdi, da bodo vedno znova omenjeni akterji odigrali karikaturne vloge samih sebe. Zato predlaga taktično sodelovanje z liberalci - ti naj bi namreč bili manj agresivni do terenskega dela socialistov, obenem pa naj bi jim lahko vsiljevali “leve agende”.

Tovrstna analiza je sicer nekaj novega, saj se premakne od manihejske logike tranzicijske levice ali desnice, kjer ena stran uteleša Zlo, druga pa absolutno Dobro. Pa vendar je analiza pomanjkljiva, saj fenomena ne zagrabi pri korenu. Glavna zgrešena poanta N’tokovega teksta je, da gre pri antijanšizmu za abstraktno obrambo kapitalističnega reda in njegovih idealov. To morda drži na ravni racionalizacije posameznega razumnika, novinarja, odločevalca. Celokupno pa gre za obrambo politično-ekonomskega projekta tako imenovanih levih političnih elit. Ti so namreč lastniki medijev, prijatelji intelektualcev in botri politikov.

Pri tem je na projekt antijanšizma treba gledati zgodovinsko. Po sporu glede modela privatizacije in padcu Demosove vlade se na vrh zakonodajne in izvršne veje oblasti povzpne stranka LDS. Njihova politična zgodovina jih pozicionira v center slovenskega političnega prostora. Govorimo o mladih upih Zveze socialistične mladine Slovenije, ki so na nek način predstavljali nasprotni pol menda okosteneli Partiji. Podpirali so punk, ekofeministe in druge marginalne skupine. Na čelo so si pripeljali Janeza Drnovška. Ta umirjen in tehnokratski politik je bil hkrati prvi neposredno izvoljeni politični funkcionar, ki je za svoje mesto porazil favorita nomenklature. Centrizem tako omogoči sestavo “velike koalicije”, v kateri sedijo tako pomladniki kot tudi reformirani komunisti.

Pisalo se je leto 1993. Udarila je afera HIT, ki je razkrila povezavo med rdečimi direktorji, obveščevalci in političnim projektom reformiranih komunistov. Takratnega generalnega direktorja Danila Kovačiča je Drnovšek kasneje v funkciji predsednika republike odrešil kazenske sodbe in ga pomilostil. Zgodila se je tudi mariborska orožarska afera. Takratni obrambni minister Janeza Janša, ki je bil zaradi afere JBTZ precej priljubljen, si z retoriko ugrabljene države začne še povečevati politični kapital.

Četudi današnje - tudi levičarsko - zgodovinopisje govori o gradualni tranziciji kot zgodbi o uspehu, takrat ljudje tega niso zaznavali na tak način. Morda je najbolj povedno prav število stečajev. Potem ko jih do leta 1989, torej leto po uradni uvedbi kapitalizma v SFRJ, praktično ni bilo, je število uvedenih stečajev v omenjenem letu, predvsem pa v letih 1990 in 1991, naraslo prek meja, ki jih v času največjih gospodarskih kriz pozna svet. Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij, v katerih je bilo zaposlenih 125.698 delavcev, izpolnilo pogoje za uvedbo stečajnega postopka. Če k temu dodamo zmedo ob lastninjenju in splošen resentiment ob nemenjavi političnih struktur, lahko razumemo, da je politika Janeza Janše pridobila množično bazo.

Zaostrovanje spora med Janezom Janšo in reformiranimi komunisti pa poleg retorične kmalu dobi tudi institucionalno komponento. Notranji in obrambni resor, prvi pod nadzorom ZLSD, drugi pa Janšev resor, tako pripravljata raznorazne manevre, si kradeta podatke in podobno. Vse kulminira v aferi Depala vas, ko predstavniki vojaške policije aretirajo bivšega policijskega sodelavca. Razplet postavi sveže združeni LDS in Janeza Drnovška v kočljiv položaj. Po eni strani jim je ravno politika lovljenja ravnotežja med reformiranimi komunisti in pomladniki omogočala vladanje. Naposled se Drnovšek odloči žrtvovati Janšo. Njegovi podporniki konec marca do konca napolnijo Trg republike s sporočili o ugrabljeni državi.

Janšizem se je tako pokazal kot množično ulično gibanje, kar želi kljub močno postarani demografski sliki ostati še danes. Antijanšizem po drugi strani do leta 2013 oziroma vseslovenskih ljudskih vstaj nikoli ni bil množično gibanje na ulicah. Njegova moč je izvirala iz institucionalne prisotnosti - kadri in prijatelji LDS-a so nadzorovali državno upravo, državna podjetja in paradržavne strukture. Kritika, povzeta v besedni zvezi Kučanova jajca, je, čeprav močno poenostavljena, ustrezna. Recept za zdravilo te patologije pač ne. Antijanšistični sentiment se kot množično gibanje aktivira šele ob razpadu LDS, te catch all, big tent stranke. Z odhodom Janeza Drnovška se je namreč v stranki začel boj za moč, ki je na koncu pripeljal do njenega razpada. Frakturirana tranzicijska levica se tako ni več uspela poenotiti okrog posamezne figure kot pozitivnim projektom, ampak le okrog negativnega projekta - preprečiti pohod Janeza Janše na oblast.

V Sloveniji je bila tranzicijska levica uspešna do te mere, da je vsako kritiziranje liberalnih oblastnikov takoj razumljeno kot kooptiranje z Janšo, vsaka kritika iz ust Janševih podpornikov pa označena za teorijo zarote. Celo v tem času, ko na plan prihajajo nepravilnosti, ki so jih vršili državni bančniki iz predmetnega omrežja, so nekateri prepričani, da gre za podtikanja in desnosučne spine na javni RTV.

* vzklik protestnikov na Trgu republike ob odstavitvi Janše kot obrambnega ministra 28.3.1994