V tokratnem torkovem komentarju se bomo posvetili ameriškemu predsedniku in najverjetnejšemu kandidatu republikanske stranke na predsedniških volitvah naslednje leto Donaldu Trumpu. Zavedamo se, da ste, povsem upravičeno, že povsem naveličani govora in razprave o njem. Verjemite nam, da nihče ni bolj naveličan nenehnega toka političnega balasta o predsedniku, ki ga proti nam vsakodnevno pošiljajo naši ameriški novinarski kolegi, kot mi v aktualnopolitični redakciji. Zdi se, da so novice o predsednikovih napakah ali dosežkih, odvisno pač od politične usmerjenosti medijske hiše, postale kar neke vrste lastno medijsko področje. Tako kot sta nam na voljo na primer vreme ali šport, lahko poleg notranjepolitičnih tem vsak dan preberemo, kaj je novega v svetu Trump.

Podobnega poenostavljanja novinarske prakse in enolične reprodukcije vsak dan svežih, a vseeno v svojem bistvu enakih dnevnih novic o predsedniku se kar se da izogibamo. Zato v tokratnem komentarju ne bomo govorili neposredno o predsedniku Trumpu, ampak si bomo v pripravi na volitve naslednje leto podrobneje ogledali Trumpov odnos z mediji. Pogoste nevsebinske, šarlatanske in neresnične izjave predsednika, pri katerih se vedno težje otresamo občutka, da jih v javnost plasira načrtno, namreč predstavljajo neke vrste dogovor med populistično politiko predsednika in novinarji, v katerem ne nameravamo sodelovati. Ob tem je treba poudariti, da je preveč enostavno celotno krivdo za Trumpov medijski vpliv prevaliti na nesposobne in neodgovorne novinarje. Na delu je namreč veliko kompleksnejša zbirka družbenih pojavov in vzgibov, ki se ji posamezni novinarji težko zoperstavijo. Problem poročanja o Donaldu Trumpu je, da je nekakšno novinarsko mamilo, ki se mu je včasih težko zoperstaviti.

Zametki te čudne simbioze med na videz nasprotnima entitetama so se pokazali že med predsedniško kampanjo leta 2016, ko se je Donald Trump iz politično nerelevantnega osebka spremenil v nepremagljivo in na videz nedotakljivo politično žival. Na različnih ameriških medijskih postajah smo lahko v nedogled spremljali razprave o teflonskem kandidatu, ki se ga ne prime noben škandal oziroma politično škodljiva izjava. Kandidat Trump je vsak teden poskrbel za obnašanje, ki bi v preteklih kampanjah zlahka uničilo možnosti za izvolitev še tako močnih strankarskih kandidatov. Nabor političnih komentatorjev in televizijskih voditeljev je nato vsak izpad posebej dolge ure premleval in zatrjeval, da je kandidat Trump zdaj pač res šel predaleč.

Kljub čemernim obrazom in gnusu, ki je spremljal omenjene razprave, pa so velike ameriške medijske hiše vzljubile Trumpov doprinos v novičarski cikel. Veliki informacijski kanali, ki so zrasli ob kabelski revoluciji v devetdesetih, kot sta CNN in MSNBC, so bili namreč od začetka drugega desetletja novega tisočletja v velikih težavah. Internet je začel nadomeščati kabelsko televizijo kot glavni informacijski vir ameriške družbe. To je pomenilo manj naročnikov na informacijske kanale in manjšo potrebo po njih. Če lahko vsako minuto aktualizirane dnevne novice kadarkoli preberemo na internetu, je potreba po televizijskem kanalu, na katerem vsake pol ure ponavljajo iste dnevne novice, pač manjša. 

Čeprav pojava Donalda Trumpa ni povsem rešila teh težav in število abonentov na kabelsko televizijo še vedno vztrajno pada, pa sta rednost njegovih škandalov in intelektualna predvidljivost obravnavane vsebine pomenila zeleno vejo za propadajoče medijske imperije. Novinarji so tako v prejšnji predsedniški kampanji kandidatu Donaldu Trumpu podarili medijsko pozornost, ki je po ocenah njihovih lastnih analiz vredna dve milijardi dolarjev. Manj znan kot uspeh kandidata Trumpa je uspeh medijskih hiš, kot je CNN, ki so v  letu 2016 zabeležile svoje najboljše leto do sedaj. Jasno je torej, da Trump in na precej podoben način naša lastna evropska trumpovska tema brexit predstavljata ključno sodobno zagonetko novinarskega poklica. Kako poročati o Trumpu in brexitu?

Gotovo je po slišanem najlažji odgovor na prvo žogo, da o obeh pač ne bi smeli poročati. S tem se izognemo nepotrebni pozornosti, ki jo namenjamo političnim klovnom, in prenasičenosti medijskega prostora z njihovimi podobami. Čeprav na ta način lahko več časa posvetimo temam, ki neposredno vplivajo na življenja ljudi, pa se ob takšni medijski strategiji ne moremo znebiti občutka, da ne opravljamo temeljnih novinarskih dolžnosti. Ne moremo namreč s čisto vestjo trditi, da dejanja in politike najpomembnejših političnih entitet na svetu niso važne. Naj bodo na vodilnih položajih še tako veliki klovni, lahko njihove odločitve zapečatijo usodo milijonov ljudi in vplivajo tudi na relativno majhne, nepomembne podalpske države. Ravno v tej dihotomiji se skriva razlog za medijsko uspešnost Donalda Trumpa in Borisa Johnsona. 

Novinarjem namreč s svojo enostavno prebavljivo in redno politično vsebino neizmerno olajšata delovanje. Sodobni slovenski novinar lahko skoraj vsak dan svojo zunanjepolitično kvoto zapolni s pogretim in malce spremenjenim člankom o Donaldu Trumpu in brexitu, ne da bi mu ob tem lahko kdo očital, da ne poroča o najpomembnejših mednarodnih akterjih. Poročanje o Donaldu Trumpu je ravno zaradi tega ena najtežjih nalog, ne zaradi kompleksnosti obravnavanih tem, ampak zaradi stalne nevarnosti, da se ujamemo v past poročanja o nepomembnih predsednikovih ekscesih.

Čeprav se to vprašanje morda na prvi pogled zdi trivialno in banalno, je jasno, da je do določene mere ohromilo tako imenovano zahodno medijsko sfero. Ob vedno večji komercializaciji medijev, odpuščanju novinarjev in širjenju prekarnih oblik zaposlovanja je poenostavljanje novinarskega poklica prevečkrat mamljiv izhod za preobremenjene novinarske kolege. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je problem trumpovske banalizacije medijev najbolj prisoten ravno v tistih državah, kjer sta privatizacija in liberalizacija medijev dosegli najvišjo stopnjo. Pomen neodvisnih in javnih medijev, ki nad svojimi novinarji ne vršijo omenjenih pritiskov, vsaj ne v enaki meri kot zasebne medijske hiše, je ob tem jasen.

Odgovor na vprašanje, kako poročati o Trumpu, žal nima enostavnega odgovora. Niti sledenje vsaki njegovi besedi niti popolno medijsko ignoriranje ne izpolnjujeta demokratičnega poslanstva novinarstva, pa naj bo to še tako hud politični kliše. Podobne pasti enostavnih, a praznih političnih tem se vedno pogosteje pojavljajo tudi v slovenskem medijskem prostoru. Količina medijskega poročanja, ki so ga državni mediji na primer posvetili odstrelu nekaj zveri v slovenskih gozdovih, je le eden izmed takšnih primerov. Edina rešitev za opisano medijsko uganko pa je kvalitetna uredniška politika in zdravo delovno okolje, ki od novinarjev ne zahteva posrednega nižanja novinarskih standardov. V novinarskih pisarnah, kjer se na novinarje prelagajo bremena gospodarskega delovanja medijev, je Donald Trump pač preveč mamljiva uteha.