Ob izrednem nogometnem stanju, ki v teh tednih obremenjuje Brazilce, verjetno le največjim fuzbalerskim fanatikom in morda nasprotnikom svetovnega nogometnega prvenstva med njimi, spomin uide v leto 1982. Takrat se je Brazilija, po odpovedi že izbrane Kolumbije, ki se je gostiteljstvu mundiala odpovedala zaradi gospodarskih razlogov, nenadoma znašla med kandidati za prizorišče svetovnega nogometnega prvenstva leta 1986. S fuzbalom prežeta domača javnost je organizacijo dogodka močno podpirala in od njega veliko pričakovala, brazilska vlada pa se je, kljub temu, kandidaturi v zadnjih trenutkih odrekla. Scefrane nogometne žoge na improviziranih nogometnih igriščih širom mogočne Brazilije so obstale, bentil je eden najprepoznavnejših nogometašev tistega časa, Socrates, nogometna kronika se bolj kot razlogov za potezo brazilskih oblasti spominja velikega razočaranja.

Četrt stoletja kasneje se zgodovina ni ponovila. Ko je Mednarodna nogometna zveza, z angleško kratico FIFA, februarja 2007 Brazilijo izbrala kot gostiteljico letošnjega svetovnega prvenstva, administracija nekdanjega predsednika Lule seveda ni niti razmišljala o ponovitvi poteze svoje predhodnice iz začetka 80-ih. Ne le, da brazilski nogometni fanatizem oblastnikom ne bi odpustil še ene zavrnjene priložnosti za gostitev največjega svetovnega nogometnega dogodka in odpravo ene večjih nacionalnih športnih travm, ki so jo Brazilcem z zmago v finalu edinega mundiala v Braziliji leta 1950 povzročili Urugvajci, ampak so tudi nenogometne okoliščine močno navijale za selitev prvenstva v Južno Ameriko.

Brazilija, članica neformalne skupine najhitreje razvijajočih se držav oz. BRICS, je z visoko gospodarsko rastjo privabljala simpatije in občudovanje Zahoda, približevanju klubu kvazi najrazvitejših pa pritiče tudi gostitev modernega komercialnega spektakla, v kar se je v zadnjih dveh desetletjih pretvorilo svetovno nogometno prvenstvo. Seveda ne po zaslugi držav gostiteljic ali globalnih odločevalcev, pač pa organizatorice prvenstev, Mednarodne nogometne zveze, ki je, v duhu časa, do skrajnosti izkoristila potencial nogometa in se iz mednarodnega foruma nacionalnih nogometnih zvez spremenila v profitabilno organizacijo par exellence.

Veselje, ki je Brazilijo zajelo ob uspeli kandidaturi za letošnji mundial leta 2007, je hitro zamenjalo razočaranje. Brazilci so besni, ko spoznavajo veliko bede in malo blišča modernega nogometnega prvenstva, tamkajšnje oblasti so razočarane nad ljudmi, ker ne znajo užiti trenutka in nogometa, FIFA se jezi nad obojimi, ker ji kvarijo spektakel in ji manjšajo enormni dobiček. Ko svetovnemu prvenstvu nasprotuje skoraj polovica s fuzbalom prežetega brazilskega prebivalstva, ko o smiselnosti tega športnega tekmovanja na glas razmišlja celo siloviti Pele in ko FIF-ino delovanje problematizirajo še do včeraj najbolj konformistični športni komentatorji, se zdi, da je nogomet s selitvijo mundiala v Južno Ameriko zares skrenil na stranpot. V resnici pa se je to zgodilo že davno in gre le še za eno variacijo zgodbe o golem cesarju.

Da so nad podobo golega cesarja, oziroma v našem primeru nad pohlepno in razuzdano Mednarodno nogometno zvezo razočarani brazilski nogometni navdušenci, je še nekako moč razumeti, nasprotno pa gre pri brazilskih oblasteh, tamkajšnjih nogometnih strokovnjakih in siceršnji svetovni javnosti za sprenevedanje. Če so favele, peščena šolska nogometna igrišča in brazilski štadioni še kolikor-toliko izvzeti iz koncepta modernega, v spektakel in dobiček usmerjenega nogometa, pa je ljudem na položajih, predvsem nogometnih, omogočen uvid v moderne nogometne trende.

Način delovanja Mednarodne nogometne zveze je namreč jasen in če ne drugega, bi moralo biti tako brazilskemu predsedniku Luli, kot njegovi aktualni naslednici Dilmi Rousseff in nogometni ikoni Peleju že iz izkušenj Južnoafriške republike, celo Nemčije in še prej Južne Koreje ter Japonske, jasno, da je gostiteljstvo globalnega nogometnega prvenstva polnjenje predvsem FIF-ine in praznjenje državne malhe. Pri tem FIFA svojega kolonizatorskega pristopa, kakor ga je označil eden od domačih spremljevalcev aktualnega prvenstva, ne skriva. Kot organizator Mednarodna nogometna zveza pobere ves dobiček od samega tekmovanja, medtem ko gostiteljem prepusti mantre o mednarodni prepoznavnosti, povečanem turizmu in razvoju infrastrukture, seveda na račun lastnih vlaganj.

Aktualno prvenstvo v Braziliji je bilo že ob razglasitvi okronano za najdražje doslej. Sama FIFA bi naj pri tem zaslužila 3 milijarde evrov, medtem ko je za prvenstvo, in še to po večini za nagrade in klubska zavarovanja največjih zvezdnikov, namenila pol manjši znesek. Na drugi strani so iz brazilskega proračuna za namen prvenstva stekle nepregledne milijarde, od katerih bodo nekaj malega imela klientelistično izbrana gradbena podjetja za gradnjo stadionov, skoraj nič pa sami Brazilci, ki jim bodo po prvenstvu ostali ti moderni objekti.

Prav dejstvo, da Mednarodna nogometna zveza, ob asistenci oblasti v državi gostiteljici, z lakomnim delovanjem povsem pozablja na lokalno prebivalstvo in celo na nogometne navdušence, je tisto, kar se jim je v Braziliji vrnilo kot bumerang v obliki številnih protestov. Če sta bili nenogometni Južna Koreja in Japonska pred 12 in socialno stabilna Nemčija pred 8 leti za popolno elitizacijo mundiala nedovzetni, pa je na spornost modernega spektakla pred 4 leti prvič opozorila Južnoafriška republika in letos v polni meri Brazilija. Brazilci, tako odvisni od nogometa, enostavno niso mogli prezreti, da bodo morali denimo prvenstvo, ki so ga tako želeli, zaradi arogantnosti FIFE, ki ni želela znižati cene vstopnic za lokalno prebivalstvo, spremljati le-to preko TV-zaslonov. Medtem pa na račun lastne revščine, razslojevanja in pomanjkanja sredstev v izobraževanju, poslovni in politični svetovni eliti neprostovoljno omogočajo spektakel po njihovi meri.

Glas z ulic Sao Paula, Ria de Janeira, Belo Horizonteja in drugih brazilskih mest seveda ni mogoče razumeti samo kot protest proti aktualnem svetovnem prvenstvu, pač pa kot širšo nestrinjanje s konceptom modernega nogometa, ki v želji po spektaklu in predvsem dobičku, povsem pozablja na svojo podstat. Na gledalce, nogometaše, nogometne romantike, zanesenjake, kritične opazovalce. Tiste, ki so ob nogometu izključno zaradi nogometa in ki so v procesu njegovega spreminjanja v globalni šov postali nujno zlo. Tako na svetovnem prvenstvu, ki je seveda najizrazitejša manifestacija modernega nogometa, kot v evropskih klubskih različicah, kot je v Ligi prvakov, in celo v okvirih podalpskega fuzbalerskega diletantizma in amaterizma.

Morda bi nekdanji brazilski predsednik Lula z vlado pred letom 2007 in izborom gostitelja letošnjega prvenstva moral zgolj prevoziti Brazilijo in preleteti domačo športno kroniko. Malo verjetno, a morda bi potem zbral pogum, ponovil potezo kolumbijskih in brazilskih oblasti iz leta 1982, odrekel podporo h kandidaturi za letošnji mundial, se zahvalili FIFI in, v maniri progresivne politike, ki jo je razglašal, … izbral nogomet.