Mineva mesec in pol, odkar so v Srbiji izbruhnili največji protesti po padcu Miloševićevega režima sedemnajst let nazaj. Če nič drugega, je vsaj množičnost skoraj ugasnjenega protestnega vala dovoljšen razlog, da opravimo premislek o tem, kakšna je bila narava protestov, predvsem pa, kako so protesti odzvanjali v regiji in s tem tudi v našem prostoru. Protestno dogajanje sicer še tli, a je v fazi ugašanja, zato ne tvegamo mnogo, če ne pričakujemo znatnih sprememb ali dosežkov v bodočih majhnih odzvenih protestov, ki se šele bodo zgodili.

Demonstracije v Srbiji so se začele neposredno po prepričljivi zmagi Aleksandra Vučića v prvem krogu predsedniških volitev 2. aprila, ko je svoje tekmece premagal s 55 odstotki prejetih glasov. Najglasnejši razlogi za demonstracije so bile domnevne  volilne malverzacije, ki so vključevale kupovanje glasov in ponarejanje glasovnic ter drvenje v diktaturo. Protesti so se poimenovali “Protiv diktature”. Vučiću naklonjeni mediji so seveda kaj kmalu zagnali tipično antisoroševsko gonjo, sam Vučić pa je proteste bolj ali manj ignoriral.

Glavno vprašanje tokratnega komentarja bo, kako smo proteste razumeli izven Srbije. Tukaj nas seveda ne zanimajo toliko uveljavljeni mediji; ti so bolj ali manj povzemali tiskovne agencije, ki so za namene razumevanja protestov predstavile kak plakat ali protestnika, ki govori o oblasti kot lopovu, socialni bedi, lažeh režima in podobno. Veliko bolj zanimivo je vprašanje, kako so o demonstracijah obveščali levica in levičarski mediji, ki so bili protestom naklonjeni.

Na socialnih omrežjih naših mehurčkov je bilo moč zaslediti poročanja in analize, ki so izhajale iz dveh ali treh virov. Tukaj sta najbolj izstopala organizacija Marks21 ter medijska platforma Mašina. Povzemanja ali posredovanja teh nekaj virov so se pojavljala tudi pri naših, domačih levičarskih virih, z izjemo Mladine, ki je relativno korektno pojasnila situacijo z Vučićem, medtem ko je o samih protestih povedala bore malo. Eden izmed močno deljenih prispevkov v uglednem Jacobinu pa je prav tako nastal izpod peresa člana Marks21.

Vnaprej opozarjam, da namen tukaj ni dokazovanje kakršnekoli konspirativnosti. Predvsem gre za klic k previdnosti pred tem, da se ujamemo v past hypa in projeciranja lastnih želja, ki ga na levici prinaša kakršnokoli vsaj nekoliko “levo” ali “ljudsko” protestno dogajanje. Zaradi naravnega ideološkega zavezništva med levimi silami na Balkanu namreč lahko kaj hitro zdrsnemo v reproduciranje določene naracije o protestih, ki hitro prekrije njihovo kompleksnost, kontradiktornost, morda tudi manjšo relevantnost. Zato si poglejmo nekaj primerov poročanja, ki so problematični.

Pomemben preobrat tekom protestov naj bi bila odločitev nekaterih sindikatov, da se pridružijo protestom. Leve medijske platforme od hrvaškega Biltena do srbske Mašine so nemudoma začele govoriti o delavskem karakterju, ki naj bi ga s tem dobili protesti. Umanjkala pa je kakršnakoli kontekstualizacija tega, kakšna je narava policijskega in vojaškega sindikata, ki sta se pridružila, kolikšen delež delavcev omenjenih sindikatov se je protestom pridružil, ali je šlo za enkratno podporo ali kontinuirano udeležbo. Namesto tega smo lahko brali, da sindikatom postaja jasno, da partikularni sektorski boji niso dovolj in da se sindikati začenjajo zavedati, da je potrebno odpirati širša družbena vprašanja, temeljna vprašanja družbene ureditve. Če nič drugega, je tovrstno skakanje k zaključkom vsaj nekoliko pretenciozno.

Potem je tukaj slavljenje izvenparlamentarnega političnega boja in nestrankarskega značaja protestov. Gibanje naj bi političnim strankam namreč preprečilo, da bi ugrabile proteste. Tovrstno poveličevanje ljudstva, ki naj bi se odbranilo strankarstva je problematično predvsem zato, ker je pokroviteljsko. Kdorkoli misli, da je velik uspeh to, da množica opozicijskim strankam ni dopustila aktivnega sodelovanja v protestih, pozablja na izjemno klavrno in bedno stanje srbske parlamentarne politike. Odvračanje strankarstva v primeru tokratnih protestov ne more biti razumljeno kot ne vem kakšna zmaga, temveč kot najbolj osnovno logično dejanje vsakega protestnika, ki mu je jasno, da si od katerekoli opozicijske stranke ne more obetati prav ničesar.

Tukaj so potem še na večih mestih slišane floskule o tem, da je najpomembnejša posledica protestov odpiranje vprašanj, za katera so bili glavni politični akterji do sedaj nezainteresirani. Pa označevanje protestov za “avtentično reakcijo od spodaj”, ki je “osvobodila veliko dozo kreativne energije”. In pa “vračanje protestne kulture” v do sedaj speči srbski družbi. Skrajnost pa poročanje o protestih doseže z domnevnim koncem partikularnosti, saj se na čelu protesta neogroženo več dni dviga transparent “narode, pederi su sa vama”.

Ob branju tovrstnih poročil, člankov in analiz, ki so se množično šerala po socialnih omrežjih, dobimo občutek, da v Srbiji nastaja radikalno politično gibanje, ki vsak dan privzema bolj socialističen, delavski karakter in ki odpravlja globoko zakoreninjeno sovraštvo do istospolno usmerjenih in drugih manjšin. A v resnici gre le za mirne, popolnoma neškodljive proteste pretežno mladih, urbanih razočarancev nad sistemom, ki so še posebej trigerani, ko ugotovijo, da je nekaj glasov na volitvah bilo kupljenih. Ne glede na to, kar bi si vsi mi želeli, pa večina še vedno protestira proti korupciji, proti lažem, proti Vučiću. Prav tako kot smo leta 2012 v Ljubljani protestirali proti Janši. Pa tudi transparent “narode, pederi su sa vama” je v resnici zgolj A4 list papirja.

Medtem ko se protesti počasi izpevajo, pa mi, levičarji Balkana in širše, najdemo nov predmet hypa in projekcije. Če smo v ponedeljek in torek besno šerali poročila iz revolucionarne Srbije, v sredo že lahko objavimo Corbynov govor, v četrtek razbijemo tri mite o venezuelski krizi, v petek malo pohejtamo Janšev tvit, v soboto slavimo kurdske borce v Siriji, nedelja pa je itak “memedelja”. In sklenjen je levičarski teden, v katerem smo se ponovno afirmirali kot levičarji, četudi nekritično in brez preizpraševanja tega, kar nam je bilo servirano na levičarskem meniju svetovne revolucije.