Na drugem programu po novem super uravnotežene Televizije Slovenija je prejšnji torek zvečer svojo televizijsko premiero dočakal dokumentarni film Nejca Krevsa o genezi Izraela, naslovljen Med, mleko in nemir. Krevs se je v zadnjem letu z izraelskim sponzorstvom nekajkrat odpravil v Izrael poročat za slovensko javno televizijo. Novopečeni voditelj Dnevnika se je tako na svojo žurnalistično misijo na Bližnji vzhod podal po modelu tako imenovanega embedded novinarstva, klasičnem modelu novinarstva v tej regiji. 

Vendar to samo po sebi v kontekstu njegovih slovenskih predhodnikov na Bližnjem vzhodu ni zares nekaj novega ali pa nekaj, kar gre Krevsu pretirano očitati. Evropski novinarji iz te regije največkrat poročajo z varnih območij in povečini povzemajo agencijske novice. Saj vemo, da so strehe hiš na Bližnjem vzhodu ravne zato, da z njih zahodni novinarji lahko poročajo, kaj se dogaja na ulicah. Posebnost Krevsa, vsaj za slovenski prostor, ki se odraža tudi v njegovem dokumentarnem filmu, je v tem, da je iz Izraela poročal kot podaljšek izraelskega propagandnega aparata oziroma vsaj skuša opravljati to privesniško vlogo.

Treba je razumeti, da Izrael po drugi strani prepoveduje prestop svojih meja novinarjem, aktivistom in tudi evropskim poslancem, če se izkaže, da tja prihajajo z namenom poročanja ali opazovanja razmer Palestincev. Na portalu gov.si piše, da izraelske oblasti lahko zavrnejo vstop v državo vsem osebam, za katere sumijo, da podpirajo bojkot izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu, ali pa so propalestinski politični aktivisti oziroma simpatizerji. Janševi kadri, ki so se na javno televizijo infiltrirali v zadnjih dveh letih, delujejo hote ali nehote ravno po tej maksimi in so svoje poročanje uskladili z zahtevami izraelskih oblasti.

Vendar Radio Študent ni Mladina, zato se fenomena Krevs ne bomo lotili prek koncepta janšizacije javne televizije. Ne bomo vlekli vzporednic med desnim avtokratom Janšo, ki naj bi nastavil Krevsa na visoke funkcije, in njegovim domnevnim političnim somišljenikom, trenutnim izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem. Problem izraelsko-palestinskega spora presega parlamentarno birokracijo in trenutno nasprotovanje Izraelcev Netanjahujevi vladi. Tako imenovani prodemokratični protesti niso usmerjeni proti izraelskemu nasilju na zasedenih palestinskih območij, kjer so Izraelci letos ubili že 87 Palestincev. Ne glede na to, kdo je na oblasti, se vsak dan štejejo mrtvi Palestinci. Z vidika palestinskega problema je zato kulturni boj med privilegiranci, ki trenutno poteka v sionistični deželi, nepomemben.

Izrael je tvorba, ki ima v svojem bistvu genocid, in Nejc Krevs s to genocidno tvorbo kolaborira tako, da njeno ideologijo širi v Sloveniji. Na primerih iz filma in predpremiernega pogovora Krevsa z zgodovinarjem Renatom Podbersičem na nacionalistično-klerikalnem portalu Domovina.je, ki ga je vodil nihče drug kot Luka Svetina, si bomo ogledali nerazumevanje palestinskega problema in simpatiziranje z zatiralsko izraelsko državo. Edina rdeča nit filma je revizionistična naracija ključnih etap zgodovine tega prostora oziroma palestinskega vprašanja. Pri tem se kot najbolj šokantno, presenetljivo večinoma ne kaže ponarejanje faktičnih informacij, temveč ostra selekcija predstavljenih dogodkov.

V svoji sionistični propagandni gimnastiki Krevs, podobno tudi Podbersič, v agendi, ki je očitno skrajno ideološka, ponavljata svoj »nevtralni status«. Podbersič se izogne vprašanju »Katera od vpletenih strani nosi večjo odgovornost za nastalo situacijo?« Temu pobegne z zvišenim akademizmom, češ da ni politolog temveč zgodovinar, zato se v to ne bi spuščal. Človek je vendarle znanstvenik, ki ne more izrekati sodb. Lahko pa predstavi le tista dejstva, ki potrjujejo njegovo agendo. Pri okupaciji Palestine gre za aktualnopolitično realnost. Zgodovinjenje tega problema tako ni mogoče, ne da bi pri tem implicirali politično stališče.

V izhodiščih filma se Krevs večkrat oprime predpostavke, da so Palestinci žrtve tamkajšnje situacije. Kar se dogaja v Izraelu, je na nek način problematično, uboge Palestince pa so izdale in izkoristile arabske države. Dokumentarec nam ne ponudi niti obrisov izraelske fašistične politike do Palestincev. »Nekaj je pač narobe.« To je edini vtis, ki ga dobimo ob gledanju filma. Problem Palestincev je predstavljen v smislu »obe strani sta krivi za prelivanje krvi, vendarle pa bi bilo Palestincem bolje, če priznajo nadvlado izraelske države in se integrirajo v edini demokratični sistem na Bližnjem vzhodu«. 

V filmu imamo tako primer nekega Ibrahima Abu Ahmada, »arabskega aktivista v Izraelu«, ki naj bi bil za vse Palestince zgled asimilacije v judovsko državo. Abu Ahmad govori o Arabcih na izraelskih univerzah in podjetništvu kot načinu integracije. Še bolj bizaren je primer Palestinca Isavija Ferdža, ki je v prejšnji vladi opravljal funkcijo izraelskega ministra za regionalno sodelovanje. Govor v parlamentu, ki je prikazan v filmu, Ferdža predstavi kot most med Izraelom, njegovo državo, in Palestinci, njegovim ljudstvom. 

To sta zgolj dva primera palestinskih komparadorskih elit, ki kolaborirata z državo, ki na dnevni ravni ubija njune sonarodnjake in jih tretira kot tretjerazredne državljane. Tudi med Palestinci obstajajo elite, ki iz takšnih in drugačnih oportunističnih razlogov pač kolaborirajo z zatiralcem. Tudi če obstajajo Palestinci nižjih slojev, ki so integrirani v izraelsko državo, to ne pomeni, da niso podvrženi sistemskemu rasizmu. Za življenje v Izraelu so se odločili, ker jim apartheidska država ni pustila druge možnosti.

Krevsovo nepoznavanje zgodovinskega dogajanja v tem prostoru se skriva v široki zastavitvi obravnavane tematike. Tako se lahko spretno skrije za zavajajoče podanimi informacijami ter tolmačenji izbranih dogodkov in procesov. Poglejmo le dva primera.

Najbolj očiten in reprezentativen primer zgodovinskega revizionizma v filmu je interpretacija zgodbe jeruzalemskega muftija Amina Al Huseinija. Huseini je v filmu prikazan kot ideološki somišljenik Adolfa Hitlerja, ki bolj sovraži jude, kot ljubi svoj arabski narod v Palestini. Leta 1937, v času arabskega revolta proti Britancem, ki so imeli takrat mandat v Palestini, in judovskim milicam, je bil Huseini prisiljen pobegniti v Libanon in kasneje v Irak. Z Adolfom Hitlerjem je sklenil neke vrste zavezništvo, ki se nikoli ni udejanilo v praksi. A glede na to, da je zaradi judovskega in britanskega terorja v času upora umrlo več kot pet tisoč Arabcev, je to v zgodovinskem kontekstu razumljivo. Huseini je v Hitlerju videl nekoga, ki bi lahko ustavil sovražne Britance in jude v Palestini. V filmu narativa daje gledalcu misliti, da so Palestinci kot narod kolaborirali z nacizmom in podpirali genocid nad judi, češ da so se na vsakodnevni ravni klanjali Hitlerju. 

Krevsova nedoslednost in selektivnost podanih informacij se kaže že pred ustanovitvijo izraelske države. Ves čas subtilno implicira »obljubljeno deželo«, brez problematiziranja umetnega preseljevanja judov v Palestino in številčnega razmerja med obema narodoma. Eden izmed nazornih primerov te iluzorne predstave je odločitev Združenih narodov, ki so leta 1947 sprejeli resolucijo o delitvi Palestine. »Judje so resolucijo sprejeli, Arabci pa zavrnili,« nam tolmači Krevs. Namerno pa spregleda dejstvo, da Palestinci v obdobju pred drugo svetovno vojno tvorijo okoli 90 odstotkov tamkajšnje populacije, kot večinsko ruralna populacija pa je odstotek zemlje, ki si jo lastijo palestinski Arabci, še drastično višji od odstotka populacije. Delitveni načrt pa je palestinskim Arabcem pripisal manj kot polovico območja Palestine. To je zgolj en primer podajanja informacij, odrezanih iz konteksta, kar se ponavlja čez praktično celoten film.

Čeprav je v pogovoru na portalu Domovina.je Podbersič skušal nastopati v imenu akademske znanstvene objektivnosti in se ni pretirano spuščal v interpretacije zgodovinskih dogodkov, tudi v tem ni zdržal do konca pogovora. Ob koncu mu je iz ust priletela misel, da antisemitizem praktično ne obstaja več, da pa je v levičarskih krogih prisoten moderen, na narodu utemeljen anti-izraelizem. Nasprotovanje obstoju in politiki države, ki je nastala kot labodji spev kolonialnih velesil na Bližnjem vzhodu in ki sistematično zatira palestinsko prebivalstvo, je v resnici edina legitimna in humanitarna pozicija. Vendar je Podbersičevo stališče v kontekstu njegovih očitnih proizraelskih nagnjenj pač samoumevno. Bolj bode v oči to, da je Podbersič s to izjavo izlil svoj gnev in gnev slovenske desnice, ki v podpiranju Izraela vidi izraz nasprotovanja slovenski levici, ki naj bi bila sovražna do Izraela. S tem je Podbersič pokazal svojo regionalno zamejenost in nezmožnost preseganja lastnih ideoloških prepričanj, kar v zgodovinopisju velja za herezijo. Medtem pa je dejanska situacija taka, da slovenska levica skrajno lepo sodeluje z Izraelom že od osamosvojitve dalje. Bistvena razlika med levico in desnico je pri nas zgolj v smislu javnega izpostavljanja tega odnosa. Kontrast, ki je bil morda najbolj očiten med zadnjim Janševim mandatom.

Predpostavke, iz katerih film izhaja, so same po sebi del kolonialnega narativa. Nikjer namreč ni preprašana legitimnost obstoja izraelske države. Po Krevsovo torej Izrael tam pač je, kar je edina legitimna rešitev, ki jo je evropska skupnost po večstoletni segregaciji judov in holokavstu kot genocidnem epilogu verskega in kasneje etničnega sovraštva pač imela. Prosto po Krevsu Palestinci tako brez podlage kličejo na pomoč, češ da se nad njimi dogaja genocid, saj ljudstvo, nad katerim je bil storjen genocid, sámo tega pač ne more izvajati. Tako dokumentarni film kot Krevsovi izleti v Izrael so šolski primer brutalnega novinarskega oportunizma, ki ga poganja še neomajen karierizem. 

Vir fotografije: javna domena