Nekdanja generalna direktorica policije Tatjana Bobnar se po sporih s člani vladajoče stranke SDS zaradi njihove zahteve po razkritju seznama policistov, ki so preiskovali poslance, pogosto pojavlja v medijih. Intervjuji s prvo vodilno osebo ženskega spola v zgodovini slovenske policije so bili objavljeni v Večeru, Nedelu in Mladini, prav tako pa bo kot govornica nastopila v poletni šoli Udesina, raziskovalnem skladu, ki podpira delovanje civilne družbe. V intervjuju v Mladini ji je vodstvo prepovedalo komentirati aktualne varnostne probleme in policijske razmere. Zato je nekdanja generalna direktorica in sedanja svetovalka direktorju policije govorila o svoji karierni poti in filozofskih pogledih. In v teh izjavah se je začuda nanašala na mislece, ki so kritični do oblasti in njenih mehanizmov ter se ne pojavljajo pogosto v izjavah represivnih organov. Govorila je o stoikih, nemški klasični filozofiji, pomembnosti razsvetljenskega poziva “drzni si vedeti” oziroma v latinščini sapere aude in na prenekaterih mestih o Foucaultu. Citiramo: “kot je rekel Foucault, ko je govoril o kritiki, oblasti in politiki: temeljni odgovor na najpomembnejše vprašanje je - ne biti vladan”, konec citata.

A Foucault v svojem opusu poudarja ne le, da je vednost bistveno vpeta v prakse oblastnih mehanizmov, temveč tudi, da rasizem ne deluje toliko skozi narodnjaške substancializme kot skozi državno selekcijo populacije znotraj policijsko varnostnih in kriznih mehanizmov. Rasizma ne vzpostavlja varda na meji, pač pa postopanje policije. Spomnimo, da je bila Tatjana Bobnar namestnica direktorja, ko se je maja 2018 začelo s strani policije in notranjega ministrstva še vedno zamolčano sistematično nezakonito vračanje oziroma pushbacki migrantov na meji. Takratni generalni direktor Simon Velički je maja izdal navodila policistom, naj prijete migrante na meji predajo hrvaški policiji. Kot so ugotovili v kabinetu prejšnjega varuha človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, ki so edini nenapovedano obiskali policijske postaje na južni meji, je v Črnomlju zabeleženi odstotek priprtih migrantov, ki so zaprosili za azil, z 98 odstotkov maja padel na pičle tri odstotke v juniju. Naraščanje števila migrantov, ki niso zaprosili za azil in so bili na podlagi meddržavnega sporazuma s Hrvaško iz leta 2006 po hitrem postopku vrnjeni hrvaški policiji, se je nadaljevalo tudi po tem, ko je Tatjana Bobnar postala generalna direktorica. Do sedaj je slovenska policija na Hrvaško vrnila 19.000 migrantov. Večino izgnanih migrantov hrvaška policija pretepe, jim razbije telefone in ukrade denar, da ne omenjamo bolj inovativnih sadističnih praks, kot sta risanje križev na glave migrantov in rezanje prstov.

Nemara ima Tatjana Bobnar prav, ko poudarja sledenje načelu ne biti vladan. Migranti se v pushbackih na meji znajdejo v sivem območju, kjer se jih sistematično skuša postaviti v položaj zapuščenosti. Niso vladani, a ravno v tem ne-vladanju so vladani. A šalo na stran, v intervjuju za Večer je takrat še generalna direktorica policije dejala, da policija ne sme pozabiti načela enega izmed prvih teoretikov policijske znanosti Gottloba von Justija, za katerega je bila osnovna naloga policije, da so ljudje srečni. In v intervjuju za Delo, ko govori o svojem prostem času, pove, da rada posluša glasbeno skupino Imagine Dragons, ki, citiramo: “ljudi pozivajo, naj sprejemajo drug drugega in se imajo radi. To je tisto, kar bi morala sporočati tudi policija”, konec citata.

Ko je Gottlob von Justi razpravljal o policiji, ni imel v mislih današnje oblike policije, ki je bistveno represivni aparat. Policija je bila v tistem času in za Justija organ represije, a se je hkrati ukvarjala z infrastrukturnimi projekti in socialno politiko. In Justijeva koncizna analiza je tudi za Foucaulta pomembna toliko, kolikor je povzetek zastavka takratne policijske tehnologije. Oblast, ki se vse bolj usidra v telo posameznika in ga disciplinira ter ta telesa regulira na ravni populacije - oblast, katere poglavitni objekt je meso posameznika in populacije, je vsekakor na delu v Justijevem cilju sreče. A če je tovrstna oblast v 16. in 17. stoletju delovala z razlogom širjenja države, če je bila to oblast, ki je hotela le samo sebe in v tem ni nikoli vladala zadosti, se z vzpostavitvijo civilne družbe vzpostavi oblast, ki vlada preveč. In to je oblast, ki normira, ne več po načelu neke norme, temveč normira empirično, na podlagi statističnega izračuna odklonskosti.

Kakorkoli, Justi je bil izmed osrednjih momentov vzpostavitve moderne oblasti. In če hočemo razumeti vzpostavitev policije kot sodobnega represivnega aparata, moramo slediti permutaciji oblasti, ki vlada preveč. Ta oblast, ki vzpostavi civilno družbo, matematično računa naključja delovanja podanikov, jih menedžerira in empirično vzpostavlja normo, je oblast, ki vzpostavi policijo kot represivno instanco. A da bi ugotovili, kakšno logiko s tem zavzame sam represivni policijski organ, se bomo zatekli k nemški klasični filozofiji. Fichte v Osnovah naravnega prava za namene ponotranjenja zakonov s strani posameznika predlaga uvedbo osebne izkaznice. Če bi z osebno izkaznico lahko vzpostavili identifikacijo posameznika in sledljivost njegovega gibanja, bi s tem lahko uvedli preventivne mehanizme, ki bi posameznike odvračali od zločina. Moderna policijska oblast deluje skozi preventivne varnostne mehanizme, za maksimo si vzame sledljivost in identifikacijo posameznika, za objekt pa možnost posameznikovega dejanja. A ker si za sredstva ponotranjenja zakona vzame zunanje prepovedi in omejitve, vodi v “neomejeno omejenost”, kot je Fichteja koncizno kritiziral Hegel - če z osebno izkaznico potencialno lahko preprečimo zločine, potrebujemo nadzornike, ki nadzorujejo rabo izkaznic, in potrebujemo nadzornike nadzornikov itd. In ker si za objekt vzame možnost posameznikovega dejanja, v svoji preventivni zastavitvi ne more razločiti med zločincem in naključnim mimoidočim. Za objekt si postavi golo potencialnost, v tej neskončni možnosti dejanja in v neomejeni omejenosti sredstev pa lahko njen vsak spodrsljaj vzame kot posledico tega, da policijske oblasti še ni zadosti - ker je v svoji zastavitvi slabe neskončnosti prazna in hkrati podvržena zunanjim naključnostim, je njen odgovor na vsako zagato ta, da je mora biti še več. Če bo le razširila svoje pristojnosti, če je bo le še več, do spodrsljajev domnevno ne more več priti.

Problem izjavljalnega polja, v katerega se umešča Tatjana Bobnar, je tako dvojen. Čeprav je še vedno svetovalka generalnega direktorja policije, čeprav je javna osebnost, je javnosti predstavljena skozi svojo zasebnost. To je po eni strani splošen trend, pri katerem so se sfere zasebnega in javnega pomešale oziroma pri katerem se javne osebe kot javne predstavljajo ravno v svoji zasebnosti. A prav tako je to trend, ki je vse bolj prisoten tudi v represivnih organih, kot je policija. Tako je bila aprila lani v sporočilu za javnost na spletni strani policije objavljena reklama za delo nadzornika državne meje in poročilo o njihovem delovanju čez dan. Sporočilo, v katerem je delo opisano kot dinamično in raznoliko, pri katerem lahko kramljaš s starejšimi policisti in med nadzorovanjem meje in pushbacki migrantov kakšno rečeš z domačini, se zaključi s sliko policijskega kosmatinca, ki se je po trdem delu lahko okopal v Kolpi.

Po drugi strani pa je policija razpeta med zunanjo oblastno logiko, po kateri represije ne sme biti preveč, in notranjim preventivnim varnostnim oblastnim mehanizmom. In če z varnostno preventivnostjo delujoči represivni aparat o sebi govori kot o nerepresivni instanci, ki skuša zagotoviti, da se imajo ljudje med sabo radi, se s tovrstnim zaklinjanjem še ne spremeni v dobrodelno ustanovo, kvečjemu nasprotno. Medtem ko je nekdanja generalna direktorica razširjala dobro sporočilo, je število pushbackov raslo, a obstoj tovrstnih praks policija še vedno zanika. Nemara bi bil prvi korak k izboljšavi zagotavljanja pogojev sreče oziroma spoštovanja človekovih pravic ravno v priznanju osnovnega načina delovanja policije in obstoja pushbackov, ki jih je nedavno potrdilo tudi upravno sodišče. Sapere aude!

*Vir slike: www.policija.si