Omara in Molk

Aktualno-politična novica
1. 2. 2022 - 16.00

Se še spomnite skrivalnic in iskanja skrivališča, v katerem bi vas našli najkasneje? Skriti se je moč pod mizo, a mora biti ta dovolj velika, da vas nihče ne vidi. Tudi v tuš kabini ali pod polnim stojalom za sušenje oblačil vas lahko ob prižgani luči hitro najdejo. V omari vas bodo nemara našli najkasneje, če le ne boste nenamerno izzvali tega, da nekdo odpre vrata in vas pofočka.

Omara se danes uporablja kot prispodoba razkrivanja posameznikove spolne usmerjenosti. Beseda izstopiti je glagol premikanja, nakazuje osebno dejanje brez zunanjega vpliva. Izstopiti iz omare v prenesenem pomenu torej pooseblja dejanje posameznika, ki zavestno odpre vrata omare in se osvobodi lesenega okvirja, ki mu onemogoča neovirano vdružbljanje. Kot pri skrivalnicah tudi skrivanje v omari ni nekaj individualnega. Dejanje skrivanja v omari povzroča zunanji dejavnik, v primeru skrivalnic iskalec in v primeru spolne usmerjenosti družba. Individualen akt je izstop iz omare, ki v fizičnem ali simbolnem pomenu nastopi, ko vas iskalec ne najde ali ko vam v omari postane pretesno. Če vas iskalec pri skrivalnicah najde, ste vi na vrsti za iskanje, če pa nekdo drug razkrije vašo spolno usmerjenost, pa ne iščete, temveč je igra zaključena.

Konec novembra lani je Radiotelevizija Slovenija na prvem programu v pogovorni oddaji Z Mišo predvajala intervju z dramsko igralko Mio Skrbinac, ki je v začetku leta 2021 javno povedala, da jo je med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo spolno nadlegoval eden od profesorjev. Pogovor o igralkini boleči izkušnji in njeni karieri, ki ga je vodila prekaljena Miša Molk, je brez premišljenega konteksta zavil na stranpota. Miša Molk je namreč po ogledu izseka kratkega queer filma Sestre, v katerem je imela Mia Skrbinac eno od glavnih vlog, igralko kot strela z jasnega vprašala: »Kako svobodno vi živite svoj spol?«, in dodala: »Tudi vi ste lezbijka«. Nadaljevanje intervjuja pa je bilo zaradi igralkinega negativnega presenečenja ovito v ozon nerodnosti. Sicer lahko voditeljici oddaje očitamo tudi površinskost. Režiserka filma Katarina Rešek - Kukla navdiha namreč ni iskala v lezbištvu, temveč v fenomenu sodobnih virđin na Balkanu, žensk, ki prevzamejo moški družbeni spol, kadar v dedni liniji ni moškega potomca.

Na socialnih omrežjih in v nekaterih medijih se je v naslednjih dneh pojavil val zgražanj nad vodenjem pogovora, zato je zdaj že nekdanja varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, Ilinka Todorovski, pretekli teden izdala poročilo, v katerem ugotavlja, da sta se pri pripravi programske vsebine primerili dve napaki. In sicer bi bilo treba v fazi priprave oddaje natančno definirati ločnico med osebnim in intimnim, ki je sogovornica v javnem nastopu v javnem mediju ni pripravljena prestopiti. Poleg tega bi se morala Miša Molk o potencialno sporni vsebini, ki bi iz katerega koli razloga lahko imela velik odmev, in še zlasti, če bi lahko pomenila prestopanje etične meje, posvetovati z urednico informativnega programa.

Če izvzamemo drugo ugotovljeno nepravilnost, je voditeljica oddaje namerno razkrila spolno usmerjenost Mie Skrbinac. Kot je zapisano v poročilu, je Skrbinac na sestanku pred snemanjem oddaje jasno povedala, da o svoji spolni usmerjenosti in identiteti v kontekstu te oddaje ne želi govoriti. Miša Molk je tako iz pogovora – v katerem je beseda povečini tekla o ranljivosti žrtve spolnega nadlegovanja – naredila medijski spektakel. Razkrila je subjektivno razsežnost identitete, ki je na sončni strani Alp žal še vedno dojeta kot osebnostna deformacija.

V bistvu ni pomembno, ali je Mia Skrbinac že kdaj javno govorila o svoji spolni usmerjenosti. Ravno tako ni pomembno, ali je bilo razkritje Miše Molk dobronamerno. Razkritje spolne usmerjenosti v pogovoru je namreč sledilo predvajanju izseka iz queer filma, ki ga nikakor ne moremo enačiti s filmom z lezbično vsebino. Na tem mestu moramo novinarsko namero o koherentnosti ali toku pogovora vsekakor označiti za neokusno posploševanje spolnih identitet. Predstavljajmo si, da bi pred dvajsetimi leti v oddaji Z Mišo gostovala Tanja Ribič. Med oddajo bi predvajali izsek iz filma Kajmak in marmelada, Miša Molk pa bi Tanjo Ribič vprašala: »Kako svobodno vi živite svoj spol?«, in dodala: »Tudi vi ste heteroseksualka«.

Razkritje spolne usmerjenosti na nacionalni televiziji nikakor ni simbolno dejanje podpore drugače spolno usmerjenim oziroma spolnim manjšinam ali simpatiziranja z njimi. Tovrsten javni diskurz ne vodi v normalizacijo družbenega odnosa do marginaliziranih skupin, kvečjemu jih zgolj dodatno stigmatizira in eksotizira. Javno razkrivanje spolne usmerjenosti, ki je jasno zaznamovano s heteronormativnim glediščem, pa zaradi domneve, da bo s tem svet bolj sprejemljiv, ustvarja javni spektakel. Posledice tega nosijo ravno pripadniki manjšin drugačnih spolnih usmerjenosti, ki so dovtipno najprej lezbijke, geji in transeksualke. Kot da strukturna zapostavljenost in zakonska diskriminacija nista dovolj, je posameznik za zmeraj označen s kategorijo, ki zaradi teže tujosti v družbeni percepciji prekaša vse ostale prvine identitete. 

Da bi poiskali izvor tovrstnega diskurza, ki eksotizira spolno usmerjenost, se moramo vrniti v čas seksualne revolucije, natančneje Stonewallskega upora, ki se je zgodil konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Med cilji tega gibanja je bilo tudi to, da razkritje ne bi vodilo v eksotizacijo posameznika. Protagonisti gibanja, ki je izpodbijalo heteronormativen in konservativen odnos do spolnosti, so zahtevali ravno izstop iz omare, sestavljene iz tradicionalnih norm in vrednot. V zahodnem urbanem svetu se je vsakršna spolna usmerjenost začela potihoma tolerirati, od tu naprej pa je bilo storjeno bore malo. 

Položaj posameznika, ki pripada spolni manjšini, je v okviru pravne in socialne države v primerjavi s položajem heteronormativnega posameznika še zmeraj daleč od enakopravnega. Detabuizirana seksualnost je pogoje za rast našla v poblagovljenju in ne v zakonodajnem sistemu, v katerem se nedvomno zgodi prvi korak k resnični emancipaciji. Nebrzdana spolnost se je naselila na trg – ali kot je v pogovoru z Marcelom Štefančičem v oddaji Studio city povedala Alenka Zupančič: »Seks je povsod, politike pa nikjer.« S tem je drugačna spolna usmerjenost v neoliberalizmu postala tržni produkt. 

Strpen družbeni odnos se je v veliki meri uveljavil samo s poblagovljenjem; z nevidno oznako eksotičnosti zlasti v zabavni industriji in medijih. To lahko najbolje ponazorimo z današnjo filmsko produkcijo. Nemalo serij in filmov, ki upodabljajo sodobno življenje na Zahodu, zvesto sledi pravilu vsaj enega lika drugačne spolne usmerjenosti. Vsebinski domet te vloge pa je omejen na stereotipna izhodišča. Posledično se je normalizacija zgodila in se dogaja tudi v družbi sami, a le do meje deklarativno liberalne strpnosti. Večina prebivalcev velikih mest Zahoda je strpna do vprašanja spolnih manjšin, a so pripadniki teh v očeh večine dojeti kot eksotični in ne samo drugačni.

Pot v popolno emancipacijo je seveda mogoča samo s spremembami na pravno-ekonomskem področju, a za začetek lahko izenačimo vsaj družbeni in medijski diskurz o spolnih manjšinah z dominantnim heteronormativnim diksurzom. Iz omare smo že izstopili, sedaj pa se moramo vsakršne omare še znebiti, da ne bo nikomur več potrebno izstopiti iz nje. Miša Molk, ki je po pogovoru z Mio Skrbinac naletela na številne kritike in osebne žalitve, še zdaleč ni vrhovni problem. Simptomatičen je zgolj njen pristop. Vrata omare, ki vodijo v brezbrižnost, so široko odprta.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness