V slovenskih medijih ste v preteklem tednu morda zasledili novico o dogajanju na eni od ljubljanskih srednjih šol, kjer je neki učitelj od dijakinje zahteval, da si sname naglavno ruto oziroma hidžab, s čimer naj bi potrjeno izkazovala pripadnost muslimanski veri. Učitelj je svojo zahtevo argumentiral z bontonom, češ da ga dijakinja krši. Ker si dijakinja hidžaba ni snela, ji je ukazal, naj zapusti razred. Posredovala je ravnateljica, ki je dijakinjo pomirila in ji dejala, da ni naredila ničesar narobe, saj je šola – kot tudi njeni zaposleni – dolžna upoštevati versko svobodo, zapisano v 14. členu ustave Republike Slovenije.

Zgodba bi se morala zaključiti v trenutku, ko bi nespametnega učitelja za njegove besede doletele ustrezne sankcije, dijakinji pa bi morala biti za dogodek zagotovljena kompenzacija za kršitev njene ustavne pravice v javnem šolskem zavodu. Ampak se ni. Medijska izpostavljenost zgodbe ji je pridodala mnogo pomenov, ki so skrajno popačili bistvo: dijakinja je imela in še vedno ima vso pravico kjerkoli nositi hidžab, učitelj pa je poskusil kršiti njeno ustavno pravico.

Sprva so zgodbo objavili na portalu 24ur, po tem, ko naj bi jih o dogajanju obvestili starši enega od dijakinjinih sošolcev. Uvodni stavek prispevka se glasi: »Med poukom v eni od ljubljanskih srednjih šol je v petek prišlo do incidenta med učiteljem in dijakinjo.« Do incidenta med učiteljem in dijakinjo seveda ni prišlo, ker to sploh ni bil incident, temveč poseg v osebno integriteto in poskus kršitve ustavne pravice. Sploh pa do tako imenovanega incidenta ni prišlo med učiteljem in dijakinjo, temveč je bil za tako imenovani incident kriv učitelj! Senzacionalizem največje slovenske komercialne medijske hiše ni izjema. V nadaljevanju  ponudijo informacijo o splošni problematičnosti učitelja, ker je ta v šoli podeljeval negativne ocene, poleg tega pa naj bi se njegove problematičnosti zavedala tudi ravnateljica. Občinstvo ima seveda od sklepa o morebitnem čustvenem bremenu na plečih dijakinje raje irelevantne trače o moškem, ki je sploh sprožil tako imenovani incident.

Za slonje korake v trgovini z lomljivim porcelanom so se na 24ur verjetno želeli pokesati z drugim prispevkom, ki nošenje, prepoved ali zapoved verskega pokrivala kontekstualizira v svetovnem in evropskem merilu. Sklene se s korektno oceno, da je širom sveta premalo razumevanja, zakaj ženske nosijo hidžab. A zlomil se je še en porcelanast krožnik. Simbolično fotografijo ženske, ki telefonira in nosi nikab – pokrivalo z odprtino za oči – so pospremili s pripisom »Burka«. Vrh tega, da je med nikabom in burko – pokrivalom, ki z gosto tančico zakriva tudi oči – očitna že vizualna razlika, je kontekst, ki ločuje obe verski pokrivali pomemben. Medtem ko je nošnja nikaba razširjena na vseh celinah, burke ne boste našli zlahka niti v državah, ki ženskam zapovedujejo versko oblačilno kulturo. Po 11. septembru 2001 so burke na zahodu postale sinonim za nevarnost in ogrožanje javnega prostora, v zadnjem času pa se jih etiketira predvsem s talibskim zatiranjem žensk v Afganistanu, kjer jih morajo nositi prav vse. Ta analogija je po zahodnem svetu sprožila mnogo uzakonitev prepovedi tega oblačila, čeprav ga večina prebivalstva teh držav v življenju ni niti videla. V tem kontekstu nikakor ne izražamo naklonjenosti nošnji burk, nujno pa je izpostaviti, da je bila njihova prepoved v Evropi rezultat verske nepismenosti, islamofobije ali islamoskepticizma in ne varnostnih groženj.

Versko nepismenemu portalu 24ur bo o dotični tematiki morda uspelo neoporečno in verodostojno poročati v prihodnje, a bi jim vseeno odsvetovali pisanje kolumn. Temu botruje zlasti izkušnja Večerovega kolumnista Marka Crnkoviča, ki je svoje mnenje pospremil z naslovom »Hidžab v svobodni Sloveniji in v totalitarnem Iranu«. Naslov se nanaša na njegovo zaključno misel, citiramo: »Osebno sem sicer naklonjen dijakinji, ki v svobodni Sloveniji hoče nositi hidžab, obenem pa tudi zelo simpatiziram z ženskami, ki ga v totalitarnem Iranu nočejo nositi. To se mi ne zdi nič kontradiktornega.« Vzporednost »svobodne« Slovenije in »totalitarnega« Irana v kolumni milo rečeno spominja na proizvod ameriške kulturne hegemonije, ki na spolzkem terenu reproducira večvrednostni kompleks evropske civilizacije. Za lase privlečena orientalistična primerjava pa bralko prav tako odvrne od dejstva, da je tako kot v Iranu vir zatiranja v slovenskem primeru moški.

Crnkovič je diskriminirano dijakinjo za začetek sicer označil za uporniško, dejanja diskriminacije pa niti ne za incident, ampak pripetljaj. Če izvzamemo dejstvo, da večina slovenskih medijev poskusov kratenja tovrstnih ustavnih pravic ni zmožna neposredno imenovati, ni jasno, čemu naj bi se dijakinja domnevno upirala. Morda pa je uporniška zato, ker se je v kolumnistovih očeh uprla krščansko-sekularnemu evropocentričnemu kozmosu? Kakorkoli že – hidžab v zahodnem svetu še zdaleč ni vedno simbol upora sekularizmu. 

Svojo porcelanasto skodelico k poročanju o dogodku so z nekoliko bolj doslednim prispevkom pristavili tudi v Mladini in ga opremili s sliko dveh žensk s hidžabom, ki se udeležujeta Ljubljanskega maratona. Fotografija, kljub verjetni dobronamernosti, spominja na gesto vrste: »O poglej, tudi zakrite ženske tečejo! Morda pa le niso tako zatirane!« Ne le, da odkrito eksotizira osebe, ki nosijo verska pokrivala, prav tako jih v pokroviteljski maniri pozitivno diskriminira in ponuja kot zgled uspešne ter zaželene integracije v sveti evropski kozmos, ki ob nedeljah teče maraton.

Prav vsi opisani primeri medijskega poročanja o dogodku v ljubljanski srednji šoli pričajo o tem, da verskim pokrivalom – konkretno hidžabu – ljudje pripisujejo pomen, še preden pomislijo, zakaj kdo pokrivalo sploh nosi. Hidžab je tako oplojen s tujimi pomeni in vrednostmi, a bržkone ima vsaka oseba, ki ga nosi, za to edinstven razlog. Morda je povod za nošnjo verske narave, morda pa je bila v to zgolj socializirana in ji pokrivalo tako predstavlja varnost in udobje. Hidžab bi navsezadnje lahko razumeli tudi kot feministični akt, ki patriarhalni družbi delno odreče možnost objektivizacije ženskega telesa. A ključno je, da edinstvenost hidžaba na vsakršni osebi razumemo in ne predpostavljamo, zakaj ga je oblekla na podlagi evropocentričnih domnev. Poleg tega bi se moral v slovenski družbi vzpostaviti konsenz, da so ženske s hidžabom avtonomne posameznice, četudi jih želijo – v besednjaku Marka Crnkoviča – na eni strani zakriti moški v »totalitarnem« Iranu in na drugi strani odkriti moški v »svobodni« Sloveniji. Hidžab so na žalost pomensko oplodili zlasti moški.