Patriarhat na dopustu

Poletje. Zdi se, da v vročih poletnih mesecih življenje steče nekoliko lažje. Dnevi so daljši, bolj sproščeni, mnogi si lahko privoščimo vsaj delen oddih od rigidnega vsakdana. Pa vendar le s težavo trdimo, da poletje ni stresno, vsaj za ženske ne. Vroči meseci so postali vrh vedno prisotnega seksizma, ki zadeva zlasti izgled »nežnejšega spola«. Telo posameznice je sicer pod drobnogledom ne glede na letni čas ali okolje, v katerem se posameznica znadje. Kljub temu pa »kritični« pogledi moških in lepotne zapovedi družbe prevzamejo ostrejši diskurz zoper ženska telesa prav poleti. 

Poletni meseci postanejo obdobje hiperfokusiranosti na ženska telesa in njihovo kritiko. Ob tem pogosto pomislimo na vedno spreminjajoče se ideale ženskega telesa, ki nam jih sugerirajo mediji. A stvar je mnogo bolj kompleksna. Ne gre zgolj za ugajanje zahtevanim številkam in meram, temveč je pomembno, kakšno postavo ima posameznica v dani situaciji in kako jo razkrije. Seksapilnost in obline ženskega telesa moškim očem ustrezajo, dokler se vanje ne zazrejo tudi drugi moški. Takrat je ženska pogosto priča implikacijam, da je »oblečena poceni« in naj se obleče, s tem pa zakrije še pred med minuto zaželene atribute. Tako smo ženske postavljene v neizbežno situacijo, ki se sicer ne razlikuje od vsakdana v patriarhalnem družbenem redu. Ugajati je namreč potrebno moškim in njihovemu videnju, kako naj bi ženske delovale in izgledale. Ob tem je določeno tudi, kako naj ne bi delovale in kdaj je naše telo nezaželeno. Ker je telesnost posameznice razumljena kot objekt, je ta lahko modificiran, postavljen v ospredje ali skrit – tako, kot je to od njega zahtevano.

Ker je žensko telo objekt brez lastne vsebine in vrednost dobi šele z ovrednotenjem, ki ga poda moški, so oblike, ki jih povzema žensko telo, vedno v odnosu do moškega spola. Tako velja tudi za obleke, ki si jih ženske oblečemo v toplejših mesecih. Ob rob je postavljen racionalni razmislek o tem, da obleko izberemo na podlagi vremena ali počutja. Na mesto tega je v ospredje postavljeno vprašanje, kako ženska obleka služi moškemu. Pogosto smo prav v poletnih mesecih priča oblačenju v daljša oblačila, ki skrijejo žensko postavo, da se s tem posameznice zavarujemo pred poželjivi pogledi in mizoginimi komentarji. Gre za redek primer odmika od patriarhalnih želja, a ne popolnoma. S tem, ko je ženska »bolj primerno oblečena«, je ponovno ugodila pričakovanjem patriarhata, da ženska sama po sebi ne bo erotično bitje, saj to postane le, ko ji je to zapovedano. 

Podobno velja tudi za druge lepotne prakse, ki v času poletja postanejo opravila in ne tako imenovana skrb zase ali zgolj skrb za higieno. Pred odhodom na morje je namreč potrebno obkljukati vse stvari na seznamu lepotnih storitev. Odstraniti je potrebno vsako najmanjšo dlačico, poskrbeti, da je koža sijoča in brez mozoljev, nohti na nogah morajo biti urejeni, predvsem pa je nujno, da izgleda, kot da te stvari dosežemo brez najmanjšega truda. Preživljanje časa v lepotnih salonih je namreč »preveč ženstveno«. Pomembno ni torej le, da dosežemo standarde, ki jih zapovedujejo moški, temveč da to storimo po pričakovani poti. Poglede marsikaterega predstavnika moškega spola sicer nadalje širijo revije in spletne strani, ki so namenjene ženskam. Te svoje vsebine oblikujejo na način, da sledijo tako imenovanemu male gaze oziroma moškemu pogledu na lepotne in druge ideale za ženske. Cosmopolitan, ki ga pogosto kupimo za branje na plaži, nam že z naborom člankov sugerira, kako naj bi izgledale in kako lahko ta izgled dosežemo. 

V zadnjih letih je sicer skrb za naše bikini ready body začinjena s članki o body positivity. V njih je moč zaslediti zlasti odmik od promocije diet in odstranjevanja dlak, a te članke dopolnijo bolj pogoste vsebine, ki bralki posredujejo navodila, kako lahko postane privlačnejša za prvi spol. Na tem mestu se je smiselno vprašati, ali je to, da privlačimo spol, vsesplošni cilj. Poletje ni nujno obdobje morskih romanc, še manj nujno pa je, da so del njih moški. Zakaj torej besna obsedenost z ustrezanjem lepotnim standardom, ki jih ne narekujemo same?

Tu je potrebno izpostaviti dva dejavnika. Prvi je gotovo ženska socializacija, ki nas uči, da moramo biti poslušne in pokorne. To velja tudi pri upoštevanju lepotnih idealov. K temu pripomore tudi dejstvo, da je lepota ena od lastnosti, h kateri naj bi stremela vsaka ženska, medtem ko je pri moških mnogo bolj pomemben intelekt in karierni položaj. Ob boku ženske socializacije, v katero nas vzgajajo tako doma kot v šolah, pa tudi prek medijev, stoji vpliv drugih žensk v našem življenju. Z lepotnimi praksami se namreč pogosto srečamo že doma ob opazovanju mam in sester, kasneje pa pomembno vlogo pri dohajanju lepotnih trendov prevzamejo prijateljice. Te nas na primer opozorijo, ko naša koža ni sijajna in nam ob tem ponudijo najnovejši kozmetični izdelek. 

Potrebno je poudariti, da prijateljice, ki nas opozorijo na odstopanje od lepotnih idealov, niso nujno krive za verižno reakcijo, ki jo sprožijo v drugi posameznici. Zaradi socializacije in konstanega bombandiranja z vizualnimi reprezentacijami, kako naj bi ženske izgledale, se je posameznici težko iztrgati iz okvirjev, ki jih vodi moški pogled, tudi če se jih zaveda. Ponotranjenje idealov je pogosto tako globoko, da jih ženske uspemo sicer prepoznati kot napačne ali škodljive, a se od njih v praksi ne moremo odmakniti. Zavemo se, da je izbira kopalk zato, da bi ugajale moškim, napačen vzgib, a se pri nakupu teh odločimo za izbiro modela, ki je manj udoben, a našo postavo naredi bolj privlačno. Posameznic, ki se jim vsaj delno uspe iztrgati iz patriarhalnih družbenih vzorcev, ne smemo razumeti kot osebnostno močnejših in hierarhično nadrejenih drugim ženskam. Odmik od patriarhalnih norm ne bi smel ustvarjati razlike med enimi in drugimi ženskami, pač pa pokazati na zablode androgenega sveta. Mnoge lepotne ideale, ki smo jim priča danes, bi lahko osnovale tudi ženske same, a bi jih v tem primeru obkrožali drugačni narativi. Telo ne bi bilo objekt, v katerega se posega, temveč sprejeta človeška materializacija, ki ga posameznica ureja in prilagaja, da služi njej. 

Poletje torej pomeni dodatno poseganje patriarhata v žensko telo, ki je vedno ujeto med objektificiranje in poskus emancipacije. Gre še za en primer, ko posameznice poskušamo s feministično kritiko v zasebni sferi reševati mnogo kompleksnejši sistemski problem patriarhalne družbe. Pa vendar ne pustimo, da nam lepotni ideali pokvarijo zasluženi poletni oddih – včasih je treba pustiti, da gre tudi patriarhat na dopust.