Pred dnevi smo ustvarjalci Suspenzorja, nešportne oddaje o športu na Radiu Študent, sarkastično tvitnili, da bo Svetovno prvenstvo nordijskih disciplin, ki letos poteka v Planici, postalo bančna luknja 2.0. Sarkastičen scenarij se bo, kot kaže, tudi uresničil. Prvenstvo so sicer otvorili Laibachi, ki so za svojo priredbo narodne pesmi Oj Triglav, moj dom dobili hvalospeve z liberalne Twitter strani, in Siddartha, za zadovoljitev vseh okusov pa sta nastopila še ansambel Saše Slaka in DJ Umek. Slovenski premier Robert Golob pa je ob otvoritvi zatrdil, da gre za največji športni dogodek v zgodovini samostojne države. Na prvi pogled je bilo videti, kot da prvenstvo ne more spodleteti. Svoje so z organizacijskim zaledjem naredila še državna podjetja, kot je Telekom, ki je za namene prvenstva in pozitivnega piara posodobil svoje 4G in 5G omrežje na območju Kranjske Gore in Planice. Na pomoč je priskočila še Slovenska vojska. Nekdanja ministrica za izobraževanje Simona Kustec je lani celo prestavila letošnje zimske šolske počitnice, da bi prvenstvo lahko potekalo nemoteno.

A se je, kot kažejo prvi dnevi, pri šestnajstmilijonskem projektu nekje zalomilo. Po pričakovanjih organizatorjev bi se moralo v Planico v teh dneh zgrniti okoli 150 tisoč navijačev, namestitev pa naj v okoliških krajih sploh ne bi bilo možno najti. Zgodilo se je nasprotno, karte se ne prodajajo, hoteli so prazni, medtem ko jih gostje, ki bodo prvenstvo obiskali, polnijo v krajih čez mejo, v Trbižu in Beljaku. Organizatorji so tako ceno karte že prepolovili, razloge za slab obisk pa iščejo v slamnatih argumentih, češ da na obisk vpliva covid-19 ali pa da bo obisk poljskih navijačev zanemarljiv, ker naj bi ti gostili ukrajinske begunce.

Glavni problem je seveda, kot na večini vseh športnih dogodkov pri nas, pohlep. Organizatorji prvenstva so ubrali podobno pot kot organizatorji naših festivalov, ko so za dnevno vstopnico postavili ceno 64 evrov, v smislu, saj jih bodo kupili Skandinavci in tisti, ki si to lahko privoščijo. Prvenstva, kot kaže, ne bo rešila niti zdaj že večkrat zavzeta drža, da so zimski športi in smučanje vendar slovenski nacionalni šport. Če kaj, bo prvenstvo v Planici končno privedlo do začetka konca slavljenja zimskih športov kot tistih, ki so inherentno naši, vezani na našo narodnost in karakter.

Zimske športe so kot nacionalne ali slovenske pravzaprav začeli prikazovati šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, istočasno z željami po izstopu iz skupne države. Smučanje je tako postalo eden od načinov manifestacije slovenskega nacionalizma. Smučanje nas je postavilo v nasprotno pozicijo do drugih narodov Jugoslavije. Slovenci so se tako predstavili kot delovni, uspešni posamezniki, ki vrhunske rezultate dosegajo s trdim delom, v tem pa naj bi se razlikovali od sodržavljanov, ki so igrali nogomet, lenarili in bili vpleteni v korupcijo. S tem smo se Slovenci tudi poskušali približati srednji Evropi in karakteristikam par excellence, ki naj bi jo opisovale.

Pripovedka o zimskih športih in slovenski, po krvi dani sposobnosti zanje, se je nadaljevala tudi po osamosvojitvi in je postala malodane simbolna kot harmonika, goveja juha in narodnozabavna glasba. Recimo leta 2013 so pri časopisu Delo po drugem mestu Tine Maze na svetovnem prvenstvu izvedli anketo, v kateri so spraševali, ali je smučanje slovenski nacionalni šport. Prek tri četrtine vprašanih je odgovorilo pritrdilno. A kljub temu se danes izrisuje vprašanje, ali so zimski športi res tako poistoveteni s slovensko narodnostjo in ali smo Slovenci res tako športna država, kot si radi pripisujemo. 

Če »največji športni dogodek v zgodovini samostojne države« kaj razkriva, je to dejstvo, da se radi priključimo vsakemu hajp vlaku, ki ga vozijo uspešni športniki. Spomnimo se na odbojkarsko evropsko prvenstvo leta 2019 ali na evropsko košarkarsko zlato leto 2017, ko so se polnile športne dvorane in ekspresno tiskali potni listi za let v Turčijo. Danes lahko na klubskem nivoju pri odbojki ali košarki vidimo le peščico gledalcev. Tako je tudi tokrat, ko povprečni dosežki športnikov nordijskih disciplin enostavno ne zanimajo tako imenovanega športnega naroda. Ali pa športne dosežke izrabi politika za prikazovanje lastne domnevne uspešnosti. Slednje se je tako zgodilo tudi v primeru tega prvenstva, ko je prvak SDS, Janez Janša, na svojem Twitter profilu delil sliko s tekme svetovnega pokala v skokih v Planici, ki se je zgodila za časa, ko je bil sam premier in je tekmo obiskalo več deset tisoč ljudi, ter sliko letošnjega manj obiskanega prvenstva ter zraven pripisal: »Prva slika je iz časov diktature, druga in časov vladavine svobodnjakov.« Do tu tudi seže športnost te države in njenih državljanov.  

Svojo vlogo v drugačenju skozi šport odigrajo tudi država in njene institucije, ki nudijo usluge bodisi za promocijo dogodkov bodisi za izboljševanje infrastrukture ali fizično delo pri samih dogodkih, ob tem pa plastično dajejo vtis, da so zimski športi še vedno neločljivi od identitete naroda. Drugi športi bi si lahko le želeli nekaj promilov iste vrste pomoči ali odobravanja institucij države, da bi si izborili isti prostor pod slovenskim soncem kot zimski športi. Kot da si država oziroma politika želi deliti športne panoge na naše in njihove.  

Šport ima možnost povezovanja skupnosti in lahko ponudi marginaliziranim delom družbe možnost za javno izpostavljanje. Letošnje svetovno prvenstvo v Planici in vsi drugi športni dogodki, ki šport vzamejo za postransko zadevo ter ga vidijo samo skozi prizmo dobička in dodane vrednosti, pa so nasprotje športa kot dejavnika, ki lahko poveže skupnost ter opolnomoči tiste, ki so v družbi prezrti. 

Vir slike: https://twitter.com/TVladars