Teden dni je v politiki dolga doba. Do nedeljskih državnozborskih volitev, prvih rednih po letu 2008, je ostalo še manj časa in politične stranke izkoriščajo zadnje priložnosti za nagovarjanje volivcev pred volilnim molkom, ki nastopi s polnočjo na soboto.

Uradna volilna kampanja, katere pravila ureja zakon iz leta 2007, sicer traja od 24. marca, 30 dni pred dnem glasovanja, a zaradi splošne pravne dikcije njen neformalni začetek določimo arbitrarno. Tako ga je mogoče datirati v lansko poletje, ko se je politika v senci civilne družbe trudila mobilizirati volilno telo ob referendumu o zakonu o vodah. Ali kasneje, ko so se na kozolcih in ob cestah začeli pojavljati prvi plakati političnih strank, sicer ne z neposrednim pozivom »volite nas«, temveč s splošnejšimi programsko-ideološkimi stališči.

Verjetno najbolj intriganten del prve predvolilne kampanje v tako imenovanem supervolilnem letu je uporaba, recimo temu, podizvajalskih sredstev. Pojav lahko opredelimo kot posredno vmešavanje politične opcije, konkretno političnih strank, ki z akterji, ki formalno nimajo strankarske izkaznice, dosežejo, da neko dejanje dobi status dogodka. O tem dogodku se nato piše in govori. To dejanje je lahko, denimo, pobuda za ugotovitev protiustavnosti delovanja političnih strank Levica in SD, ki sta jo na ustavno sodišče januarja vložila Vili Kovačič in Luka Perš. Bizarna iniciativa, ki so jo ustavniki s šestimi glasovi za in tremi proti zavrnili kot očitno neutemeljeno, je dobila nesorazmerno veliko medijske pozornosti, ki jo je zlasti NSi izkoriščala za strašenje pred razlastninjenjem, ki naj bi ga vseboval »škodljivi« program Levice.

Če je bil opisani primer poskus, da bi se sodna veja vmešala v dogajanje pred volitvami, je poziv za pojasnila v zvezi z domnevnimi kršitvami volilne zakonodaje, ki so ga prvega aprila od ministrstva za notranje zadeve prejeli v Inštitutu 8. marec, poseg izvršne veje oblasti v delovanje nevladne organizacije. Inšpektorat za notranje zadeve je kot pristojni prekrškovni organ namreč začel zbirati dodatna obvestila in dokaze o domnevnih prekrških. V pozivu, pod katerega se je podpisal glavni inšpektor Marko Kandolf, piše, da je Inštitut 8. marec, ki je tedaj pozival k oddaji podpisov podpore svojemu predlogu zakona proti škodljivim ukrepom oblasti, »v okviru kampanje izvajal dejavnosti tako na shodih po slovenskih mestih kot tudi na spletnih straneh in družabnih omrežjih«. Inšpektorat je od inštituta tako zahteval, naj se opredeli do navedb, da izvaja volilno kampanjo. Pri tem sam ne le nakazuje, temveč kar zatrdi, da se kampanja izvaja, ter nazadnje še obrne dokazno breme na obtoženke.

Oba dogodka, torej poskus prepovedi delovanja političnih strank in vmešavanje v delo nevladne organizacije, dejansko nista dosegla oziroma verjetno ne bosta dosegla razsežnosti, ki ju implicirata. Vseeno je nanju v kontekstu predvolilnega obdobja treba gledati kot na kriminalizacijo in penalizacijo političnega, pa tudi civilnodružbenega prostora. Sklicevanje na neprijavljeno volilno kampanjo oziroma, v širšem, njeno izvajanje, je selektivno dejanje inšpektorata za notranje zadeve. Za ilustracijo: strankarski medij SDS, portal Nova24, je pri spletnem brskalniku Google zakupil nekatere z volitvami povezane izraze in imena strank, ki so del Koalicije ustavnega loka, ter Gibanje Svoboda. Uporabnikom se tako na vrhu zadetkov pokaže povezava na spletno stran omenjenega medija s članki, ki so tem strankam nenaklonjeni, in provladnimi vsebinami, na platformi YouTube pa voditelj Boris Tomašič in urednik Aleksander Rant pozivata, naj bo 24. april brez eksperimentov - ta slogan je izpisan tudi na plakatih Janeza Janše. Odziva inšpektorata za notranje zadeve na to, vsaj po védenju javnosti, ni bilo.

Naivno bi bilo trditi, da je tovrstna negativna in navijaška kampanja pred nedeljskimi državnozborskimi volitvami unikum. A ob ponavljajočih se izigravanjih pravil volilne kampanje, ki so tokrat dobila novo dimenzijo, bi veljalo razmisliti o spremembi zakona o volilni in referendumski kampanji, ki je bil nazadnje noveliran leta 2013. Tako bi Računsko sodišče lahko učinkoviteje izvajalo nadzor nad financiranjem in delovanjem političnih strank v kampanji. Tudi ali predvsem zato, da se ekscese, kakršnim smo bili priča, omeji, če se jih že ne da povsem preprečiti.