Ubogi slovenski prekerni evroposlanci. Morajo se boriti za vsak mandat, da obdržijo službo in ne pristanejo na cesti. Imajo tudi zelo zajebanega delodajalca, ki vse dni in noči bdi nad njihovim delom in jih lahko nažene, kadar se mu tako zazdi. Ubogi slovenski prekerni evroposlanci. Od plače morajo dajati velike najemnine v Bruslju in Strasbourgu za plesniva stanovanja, katerih aranžman sega v predmestje Londona za časa viktorijanske dobe. Sami si plačujejo kosila, sami si plačujejo stroške letal in za bencin, v kolikor se vozijo z avtomobilom. Izbirajo si svoje asistente. Ubogi slovenski prekerni evroposlanci. Sami si plačujejo zdravstveno zavarovanje, tako dodatno kot osnovno in vlagajo v pokojninski sklad. Verjetno ste ugotovili, da se navezujemo na izjavo evropskega poslanca Jelka Kacina, ki je v neki debati o prekernosti izjavil, da je konec koncev tudi on prekeren delavec, saj deluje po principu mandatov. Če ga izgubi, trg dela mu pomagaj.

To je tako, kot če bi predsednica vlade ali predsednik Republike razlagal nekim prekernim delavcem v gradbeništvu, kako so v bistvu na isti barki, saj se morajo vsi iz dneva v dan boriti za svoje delo. Še posebej pa je potrebno izpostaviti, da so prekerni delavci tipa Kacin še na slabšem kot običajni prekerni delavci, saj so izpostavljeni javnosti, ki občasno izvaja pritisk na njih, kar jim lahko povzroči frustracije. To je tudi eden od razlogov, zakaj so njihove plače višje od drugih prekernih delavcev, ki ždijo tam nekje v nevidni senci. Višje plače imajo tudi zato, ker so neprestano podvrženi undercover novinarstvu, ki se pretvarja, da je lobi. Imamo takšne in drugačne lobije, kot se je enkrat izrazil Kacin.

V resnici pa je največji problem za takšnimi Kacinovimi hipotezami totalna relativizacija pojma prekernost. Po njegovi logiki je lahko prekeren domala že skoraj vsak. Predsednik uprave z mandatom, predsednik računskega sodišča, poslanec v Državnem zboru, odgovorni urednik z mandatom, celo Roger Federer in Lionel Messi sta prekerna delavca, saj nimata redne zaposlitve in tako dalje. Gre torej za gesto vsiljene identifikacije in plehke projekcije v stilu: saj jaz sem v bistvu skoraj da v isti poziciji kot vi ostali prekerci. Takšni so pač dandanašnji časi. Skoraj vsi smo prekerci.

Sedaj pa obrnimo logiko Kacina in pojdimo v varno zavetrje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Vsi morajo biti zaposleni. Varnostniki pri Menzi pri koritu na Metelkovi, natakarice v lokalu Varga, prodajalci kostanja na Prešernovem trgu, čistilci čevljev na letališču in tako dalje. Nekoč davno tega smo lahko slišali izjavo mlade eminence Zveze Gorana Lukiča, ki je skeptičen do univerzalnega temeljnega dohodka, češ da bo ta olajšal delodajalcem odpuščanje. Ponovno obsedenost z zaposlenostjo. Realnost pa je takšna, da večino delovnih mest, na katerih so ljudje redno ali začasno zaposleni, predstavlja klasičen delovnik. Osem ur na dan v smislu kronometra.

Da ne bo pomote, seveda tudi število delovnih mest, ki ne ustrezajo tej definiciji in kjer so ljudje zaposleni, ni zanemarljivo. Vprašanje, ki si ga sindikati ne zastavijo, je, ali si mladina še želi delati po klasičnem delovnem času? Ali si ljudje sploh želijo tako delati? Ali je takšno delo intrinzična lastnost človeka? Ali si ljudje sploh želijo redne zaposlitve, saj ta lahko predstavlja tudi veliko breme. Utopično pa je pričakovati, da bodo vsi ljudje, ki jih klasični delovni čas ne zanima, zaposleni. Saj morda tudi nočejo biti. Slikarji, kiparji, pisatelji, pesniki, glasbeniki, novodobni novinarji, cirkusanti, striptizete in podobni bodo pač delili Kacinovo usodo, le za mandat se jim ne bo potrebno potegovati. Dialektiko med Kacinovo prekernostjo in Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije pa naj v sintezo spravi Trojka.