Priznanje Izrela v zameno za kaj?

Mnenje, kolumna ali komentar
15. 8. 2023 - 16.00

Po več mesecih pogajanj in obiskov ameriških diplomatov na Bližnjem vzhodu se je ta mesec izrisala bolj jasna slika zunanjepolitične kupčije, ki jo poskuša doseči ameriški predsednik Joe Biden. Zunanjepolitični napori administracije so usmerjeni k sporazumu o normalizaciji odnosov med Saudovo Arabijo in Izraelom. Predstavitev širši javnosti se je zgodila preko preverjenega režimskega novinarja Thomasa Friedmana, ki ima kot prvi apostol neoliberalne globalizacije že skoraj tri desetletja prestižno mesto zunanjepolitičnega komentatorja časopisa New York Times. V članku je Friedman sporazum predstavil ne samo kot prvi korak normalizacije odnosov Izraela z arabskim svetom in s tem tudi splošnega miru na Bližnjem vzhodu, temveč tudi kot pot »normalizacije« skrajno desno nacionalistične izraelske vlade.

Predlog sporazuma, če se osredotočimo zgolj na po več virih potrjene zakulisne informacije, vsebuje poleg normalizacije odnosov tudi številne člene, ki na tak ali drugačen način vključujejo Združene države Amerike.

Kot prvo, Saudova Arabija od ZDA želi varnostni sporazum, po katerem naj bi se Washington zavezal braniti Rijad v primeru napada, ki bi seveda v očeh saudske vlade najverjetneje prišel iz Teherana. Poleg tega bi ZDA v Saudovo Arabijo dovolile izvoz bolj naprednega orožja, predvsem vojaških letal in protibalističnih raket. Saudova Arabija si želi tudi svoj lasten jedrski program, sicer za civilne namene, toda z lastnim bogatenjem urana. Rijad bi poleg priznanja Izraela v zameno končal tudi svojo vojno v Jemnu in zagotovil dodatno financiranje palestinskih oblasti na Zahodnem bregu. Z vidika Washingotna je še posebej ključna zahteva, da Saudova Arabija omeji svoje odnose s Kitajsko, sploh kar se tiče prodaje nafte v kitajskih juanih [juánih] in investicij saudijskega naftnega bogastva. Izrael naj bi se po sporazumu zavezal, da ne bo širil judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Prav tako kot Saudova Arabija bi tudi Izrael dobil dodatna ameriška varnostna, se pravi vojaška zagotovila.

Povsem očitno je, da sta popolni zmagovalki takega sporazuma, če bi se uresničil, Saudova Arabija in Izrael. V zameno za prazne obljube o neširjenju judovskih naselij na Zahodnem bregu bi Izrael dobil priznanje najpomembnejše sunitsko muslimanske države. Ne samo, da je takšne in podobne obljube Izrael prelomil že ničkolikokrat, gradnja takih naselbin je bila vedno jasno nezakonita in obsojena v številnih resolucijah generalne skupščine Združenih narodov. Še bolj ključno, judovske naselbine z zidovi vred že sedaj prepredajo Zahodni breg in tako de facto onemogočajo nastanek funkcionalne palestinske države. Domnevna izbira, ki naj bi jo Washington postavil pred judovske nacionaliste – odnosi z arabskim svetom ali priključitev celotnega Zahodnega brega – je povem lažna. Cilj je in bo ostal oboje. Vse, kar bi tak sporazum omogočil Izraelu, je manj protestnih not vlad arabskih držav ob nadaljnjem zatiranju Palestincev.

Saudova Arabija bi dobila varnostni sporazum z ZDA. Zavarovalna polica ameriške vojske bi tudi zanjo zmanjšala tveganje povračilnih ukrepov Teherana ob agresivni politiki Rijada. Skupaj z možnostjo nakupa najmodernejšega ameriškega orožja gre torej za nominalno obrambni pakt, ki bi v praksi Saudijcem omogočil še bolj napadalno politiko.

Jedrski program, ki je predmet pogovorov, saudijskemu princu Mohamedu bin Salmanu še ne bi dal jedrskega orožja, bi pa postavil tehnološke in industrijske temelje za čas, ko bi si v Rijadu tega zaželeli. Obljuba konca vojne v Jemnu je brezpredmetna, saj si v Rijadu že zdaj sami močno želijo izkopati se iz te vojne. Denarna podpora Palestincem je za kraljevino, ki na stotine milijard evrov namenja za futuristična mesta sredi puščave, seveda drobiž. Ta denar bo najverjetneje zgolj pri življenju ohranjal skorumpirano politično elito okrog Mahmuda Abasa, ki na Zahodnem bregu nima demokratične legitimnosti in le upravičuje izraelsko okupacijo, s katero kolaborira.

Najbolj presenetljivo je to, kaj bi tak sporazum pomenil za ameriške interese. Biden bi s sporazumom ZDA zavezal izredno dragim vojaškim zavezništvom brez kakršnekoli recipročnosti. Ameriška vojska, ki se vse bolj osredotoča na novo hladno vojno s Kitajsko, bi se tako še enkrat zapletla v nove avanture na Bližnjem vzhodu.

Skoraj neverjetno je, da v Washingtonu še vedno mislijo, da bo normalizacija odnosov, pod katero bi se podpisala Benjamin Netanjahu in Mohamed bin Salman, pomenila preboj v odnosih med Izraelom in arabskim svetom. Kot da časi, ko je bil Izrael vsakih deset let v splošni vojni z arabskimi sosedi, niso minili pred pol stoletja. Minili so seveda zaradi izraelske vojaške premoči, ki so jo omogočili Američani. In kot da Izrael z večino arabskih držav že leta ne bi potihem sodeloval pri vprašanjih, pomembnih za vpletene vlade, kot so boj proti Iranu, Hamasu, vmešavanje v sirsko državljansko vojno in sodelovanje na področju energetike. Sporazum bi torej zgolj obelodanil dinamiko odnosov, ki obstaja že leta.

Če poskušamo biti razumevajoči do ameriške imperialistične zunanje politike, bi morali s prstom pokazati na dele sporazuma, ki se tičejo Kitajske. Zelo očitno je, da je Washington izredno občutljiv na sodelovanje katerekoli bližnjevzhodne države, še posebno svojih zaveznic, s Pekingom. Predvsem gospodarsko zbliževanje Saudove Arabije in Kitajske, ki je postala z naskokom največja uvoznica saudijske nafte, je precej ujezilo Američane. Jezi jih tudi, da je Kitajska nastopala v vlogi mediatorja pri uspešnih pogovorih med Saudovo Arabijo in Iranom. Američane nekoliko moti tudi neopredeljenost Izraela glede ruskega napada na Ukrajino.

Bolj kot karkoli drugega ameriški diplomatski napori kažejo na neuspeh Washingtona, da bi Izrael ali Saudova Arabija sledili ameriškim željam v zameno za gospodarsko in vojaško podporo, ki jo obe državi dobivata že desetletja. Če po vsej podpori, ki jo obe državi dobivata od Američanov, Washington še vedno ne more prepričati Izraela, naj obsodi ruski napad na Ukrajino, in Saudove Arabije, naj ne uporablja tehnologije kitajskega Huaweia, zakaj Biden misli, da bo to dosegel z novim sporazumom?

Sporazum poleg tega kaže na paranojo ameriške strani, ko pride do vprašanja Kitajske. Glede na moč ameriške naftne industrije, ki je s pomočjo frackinga uspela doseči neodvisnost na področju nafte, je povsem jasno, da mora bližnjevzhodna nafta najti nove trge. Dejstvo, da Kitajska del nafte plačuje v svoji valuti, položaja ameriškega dolarja temeljno ne ogroža. ZDA s preganjanjem vsakršnega sodelovanja katerekoli države s Kitajsko sporočajo predvsem svoj strah pred Kitajsko, s tem pa lastno šibkost.

Vseeno bi sporazum prinesel veliko zmago za Joeja Bidna vsaj na enem področju. Na notranjepolitičnem, posebej pri vplivnem proizraelskem lobiju. Ta ne vključuje le ameriških Judov, ampak tudi večje in vplivnejše segmente ameriške elite. Podpora Izraelu prinaša pomembne politične točke na Floridi, ki bo na predsedniških volitvah prihodnje leto ponovno ključna v boju za Belo hišo.

Povsem izpuščeni pa so seveda Palestinci, ki v pogovore niso vključeni. Zanje bi sporazum potrdil njihovo osamljenost. Tudi uradno bi pokazal, da Saudova Arabija ne nasprotuje apartheidskemu režimu, ki so mu podvrženi v Izraelu in na okupiranih območjih. Razkriti deli sporazuma kažejo, da so Palestinci ne-entiteta v bližnjevzhodni politiki. Za nobeno stran niso več kot žeton, ki se včasih zaigra za povsem prazen poskus pridobitve zaupanja arabskega javnega mnenja.

Palestinci niso dejavnik niti v izraelski domači politiki. Že zadnjega pol leta potekajo protesti proti sodni reformi, ki naj bi ogrožala obstoj demokracije v Izraelu. Izraelske demokracije po tej logiki nikoli ni ogrožalo sistemsko izvajanje vojnih zločinov na okupiranih območjih.

Podobno Američane bolj skrbi domnevno zatiranje muslimanskih manjšin na Kitajskem kot v Izraelu. Nezmožnost ameriškega liberalnega diskurza, da bi to opazil, pa pove veliko o zmožnosti ZDA, da bi izpolnile svojo ambicijo voditelja tako imenovanega svobodnega sveta.

 

Vir fotografije: Saudi Press Agency, creative commons

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.