Novi predsednik vlade je najodličnejši mož, kar jih v Sloveniji premoremo. Je skromen. Odrekel se je vendar lepi plači – po njegovih besedah višina plače sploh ni pomembna. Pristal je na nižjo premiersko. Je sposoben. Poglejte, kaj je naredil iz svojega majhnega garažnega podjetja. Lastnoročno! Je tudi pameten. Saj je vendar doktor znanosti. Še preden bi karkoli sploh storil, so mediji pričeli s pisanjem slavospevov novoustoličenemu zmagovalcu volitev. 

A ustavimo konje. Slavospeve pišemo velikim dejanjem velikih ljudi v spomin. Z njimi postavljamo spomenike tistemu, česar prihodnji rodovi ne smejo pozabiti. Je mar zgolj zmaga na volitvah že tako dejanje ali pa si vladarje zapomnimo po tem, kako so nam vladali?

Po našem golo dejstvo prevzema vladarskega žezla še ne naredi junaka, zato je namesto preuranjenih hvalospevov Golobovi osebi prikladnejši ep. Ep, ki v zgodbo spravlja tako dobre kot slabe prigode na poti nastajanja junaka. Ep, ki v isti sapi s hvalo svari pred nevarnostjo, ki se skriva v hvali sami. Ki se zaveda, da slava kvari in ljudi ne dela nesmrtnih drugače kakor v njihovih dejanjih. Ki ne slavi zgolj enega in edinega zmagovalca, junaka brez para, ampak mu nasproti postavi izzive, bodisi v obliki junakovih notranjih skušnjav bodisi s prav tako božjega blagoslova vredno opozicijo tistih, ki bi ga radi pokončali. 

Prav vsem je jasno, da je Goloba za junaka naredil Janez Janša. Da je Janša, tako kot je bil že mnogokrat doslej, epski protijunak, ki je neustrašen, je človek na misiji. V svojih zlih namenih domala vsemogočen, njegov pogled prek oči in ušes podanikov božanski. Golob je premagal nepremagljivega in tako postal junak. 

Taka je zgodba, ko pišemo hvalospev. Vrhunec zgodbe je hkrati njen konec. Zgodbe je konec, še preden bi se zares začela. Hvalospev nam pravo zgodbo zamolči, ep pa odstira doslej nevidne stvari. To, kar nam je ob zatopljenosti v hvalospeve, ki trajajo že vse od volitev, ostalo zakrito, je nova prigoda Golobove in Janševe zgodbe. 

Ko je Golob novembra prvič javno nastopil z očitnim namenom kandidiranja na volitvah, čeprav tega takrat še ni želel jasno priznati, se je na novinarski konferenci kot direktor GEN-I pokazal kot močan, odločen, skorajda nagonski človek. Neustavljivi aplavzi in očitno zrežirani nagovori njegovih podrejenih so inscenirali kult nevprašljivo legitimnega vodje, blagoslovljenega ne od politike, ampak z magično roko trdo prigaranega kapitala. Vse od tedaj je Golob stopnjeval svoj kult očiščevalca slovenske politike. Politika je bila v njegovi zgodbi tako zelo nora in v zasebnost ljudi invazivna kurba, da jo je bila zmožna očistiti le popolna katarza. Norosti Janše je lahko kontrirala le drugačna, racionalna norost. Politika je potrebovala norca, da bi jo očistil norosti.

Izkušnja boja z Janšo je medtem prečistila, na novo postavila Goloba samega. Potem ko je zmagal, je Janšev duh vzel vase kot svojo gorečo plat. Nad njo je po novem zavladala razumna, preudarna in umirjena plat, ki je bila prej skrita za katarzičnim ciljem. Ljudstvu zagotavlja, naj ne skrbi. To počne redno, zato da ljudstvo ne bi tudi zares pozabilo skrbeti in pozabilo na vedno prisotno možnost kaosa ali norosti. Pri tem pazi, da njegovo zagotavljanje ni tako pogosto, da bi ljudstvo zares zaskrbelo, zakaj le mu stalno pravi, naj ne skrbi, in ali ni ravno v tem razlog za skrb.

V medijskih izjavah Golob ni več tako zelo prepričan v prav svojega kulta, ki ima rešitve za vse. Golob »naslavlja«, ne odpravlja. Je bolj mediator med interesi kot tisti, ki pove svoje jasno stališče. Je pridni upravitelj, ki tiho kadruje. Z njegovimi besedami: »Najprej bomo delali in potem govorili.«

Prav v tem, da vlada, kakor da ne bi vladal, je tudi razlog za vse slavospeve, s katerimi Goloba obmetavajo. Ljudje ne želijo vlade, ki bi svojo oblast razkazovala. Največje dejanje Goloba je njegovo nedejanje. Slavospevi so tako uspešno prikrili, da sta po spopadu, v katerem je zmagal Golob, junaka postala – prijatelja. Janša je njegov prijatelj postal kot opomin na vedno prisotno možnost vrnitve havarije, ki je preživela v Golobu. Ta pa, potem ko ga je ljudstvo ustoličilo, ljudstva ne potrebuje več. Počne lahko iste stvari kot Janša. Lahko izvaja depolitizacijo depolitizacije policije. A ker pri tem daje vtis, kakor da ne bi nič počel, ker razumna plat kroti očiščevanje posledic Janše, ker dela in ne govori, je Golob naš junak, slovenski Gilgameš. 

Vir fotografije: STA