Koalicija je, vsaj tako se zdi, poenotena glede ustanovitve demografskega sklada. Kljub temu, da se razhajajo mnenja glede tehnične izvedbe, pa sama ustanovitev tega sklada uživa skoraj univerzalno podporo. Zanj se zavzemajo tako politične stranke desnice, sredine in levice kot tudi sindikati in upokojenska združenja.

Po trenutnem predlogu bi država na demografski sklad prenesla portfeljske naložbe, torej tiste naložbe, ki jih država po strategiji o upravljanju kapitalskih naložb lahko odproda. Strateške naložbe pa bi ostale pod okriljem Slovenskega državnega holdinga. Poleg tega bi se v sklad stekal še del kupnin od prodaje državnih podjetij. To premoženje bi sklad do leta 2040 plemenitil, nato pa začel s tekočimi donosi dopolnjevati pokojninsko blagajno in blažiti obremenitve za državni proračun zaradi staranja prebivalstva. V času, ko postaja jasno, da bodo demografske spremembe v prihodnjih desetletjih predstavljale vedno večji izziv, in hkrati v času, ko so vse politične stranke ugotovile, da je volilni bazen DeSUSa relativno lahek plen, je podpora demografskemu skladu razumljiva. Pa vendar, ali tak pristop resnično rešuje problem staranja prebivalstva?

Osnovni problem demografskega sklada je dvojen. Prvič, da so pokojnine vedno politično vprašanje, njihovo izplačilo pa odgovornost celotne države in družbe, ne pa tega ali onega sklada. In drugič, da prihodke upokojencem vedno izplačuje vsakokratna delovna generacija, ne glede na to, ali je način izplačevanja organiziran pretočno prek pokojninske blagajne ali prek investicij sklada.

Pokojninska blagajna deluje pretočno oziroma po tako imenovanem dokladnem principu. Vplačila trenutne delovne generacije neposredno financirajo izplačila za trenutno upokojene. Iz tu izhaja osnovni problem. Če se razmerje med velikostjo delovne in upokojene generacije spremeni v prid slednje, se bodo morali delavci v prihodnosti odpovedati večjemu delu svojih prihodkov za vzdrževanje upokojencev. Enako je z demografskim skladom. Ta bo svoje prihodke črpal iz dividend podjetij v portfelju, ki bodo izhajale iz dobičkov, ki jih bodo ustvarili takratni delavci. Ti se bodo odpovedali delu dobičkov, ki bi jih sicer lahko prelili v višje plače ali pa investicije, in ga namenili za vzdrževanje upokojencev. Neizogibno dejstvo je, da je vsakokratni prihodek prebivalstva - vključujoč upokojence - mogoče vzdrževati le iz takratnega družbenega proizvoda, ne pa iz preteklega. Pri tem ni pomembno, ali se ta prihodek prerazporeja prek vplačil in izplačil pokojninske blagajne ali pa kapitalskih naložb demografskega sklada.

Demografski sklad torej ne more rešiti osnovne težave: da bo s staranjem prebivalstva večji del družbenega proizvoda treba nameniti vzdrževanju upokojencev. Res je sicer, da uvaja dodaten kanal in dodatna sredstva za financiranje pokojnin - na nek način gre za dokapitalizacijo pokojninske blagajne. A ta dokapitalizacija ni posebno velika. Kapitalska družba že sedaj letno v pokojninsko blagajno vplača petdeset milijonov evrov, kar je v primerjavi s petimi milijardami, kolikor znašajo izplačila pokojnin, pljunek v morje. Po vladnih načrtih bi se to KAD-ovo premoženje preneslo na demografski sklad, kjer bi se dvajset let plemenitilo - ta letna izplačila bi torej za dve desetletji usahnila. Po srednji oceni Ministrstva za finance bi to plemenitenje dosegalo 5-odstotni letni donos, kar je - če pogledamo donose primerljivih skladov po svetu - največ, kar je mogoče pričakovati. Tako bi leta 2040 lahko demografski sklad v pokojninsko blagajno prinesel približno 180 milijonov današnjih evrov, kar pa je v primerjavi z več kot šest milijardami, kolikor naj bi takrat znašali izdatki, še vedno skoraj zanemarljivo.

Poleg tega tudi ni jasno, zakaj potrebujemo poseben, ločen, neodvisen demografski sklad. Isto funkcijo bi lahko opravljal obstoječi Slovenski državni holding. Kot omenjeno, je izplačilo pokojnin odgovornost celotne države. Če se s prispevki ne zbere dovolj sredstev za izplačilo, razliko pristavi državni proračun - trenutno ta razlika znaša okoli milijarde in pol evrov. Popolnoma vseeno je, če namesto demografskega sklada del te razlike krije Slovenski državni holding. Ali pa če Slovenski državni holding izplača dividende državi v proračun, ta pa iz proračuna nato financira pokojnine. Ustanovitev demografskega sklada je dejansko prestavljanje sredstev iz enega žepa v drugega.

Skratka, popolnoma vseeno je, koliko državnih holdingov in skladov imamo, v končni fazi je za izplačilo pokojnin vedno odgovorna država. Če se je politiki lažje poenotiti za ohranjanje državnega lastništva v podjetjih tako, da lastniške deleže prenese iz SDH na demografski sklad, na katerem piše "za upokojence", tudi prav. A vse skupaj bolj spominja na ustanovitev še enega državnega holdinga, v katerem se bo dalo kadrovati.