Stavka prekarnega kapitala
Vlada in Petrol obračunavata med seboj. Slovenska vlada je dvanajstega junija sprejela uredbo, s katero se regulacija cen goriv razširi tudi na avtoceste. Temu je sledila odločitev uprave Petrola, da bodo »začasno« zaprli štiri servise, sledili pa so tudi drugi ukrepi. Največji ponudnik bencina v Sloveniji je namreč po sprejetju nove uredbe o regulaciji cen začel z izvajanjem stavke kapitala, v kateri so sprejeli vrsto »neljubih ukrepov,« kot so »začasno« zapiranje »neprofitnih« prodajnih mest, zamrznitev investicij v Sloveniji in grožnje s prekinitvijo financiranja športnih, kulturnih in drugih projektov.
Gre za precej klasičen primer stavke kapitala, s katero eden od največjih ponudnikov ključnih dobrin, bencina in elektrike na slovenskem trgu poskuša izsiliti kapitalu bolj ugodno ureditev. Ker se je Slovenija kot vrla predstavnica neoliberalne ekonomije odrekla direktnemu nadzoru nad ključnimi dobrinami, se mora za dostop do bencina pogajati s predstavniki kapitala. Ti kot kaže ključen problem vidijo v dejstvu, da je v Sloveniji in drugod po Balkanu cena bencina zakonsko omejena, kar kot »breme za poslovanje Petrola« izpostavijo tudi v poročilu vlagateljem o obratovanju podjetja v prvih treh mesecih leta 2025. Iz istega poročila pa je tudi razvidno, da gre podjetju dobro, dobički rastejo, obratovanje pa je stabilno. Že pred uveljavitvijo nove ureditve pa se je iz Petrola vsul plaz previdno pripravljenih narativ, ki se osredotočajo na »prekarno« stanje podjetja, ki na prodajo bencina v Sloveniji zasluži »zgolj« 7 odstotkov marže. Pri tem, da gre večina tega denarja pohlepu države, ki pehari uboge poštene trgovce, ki imajo v lasti zgolj majhen de facto monopol nad dostopom do bencina v Sloveniji, kar lahko demonstrirajo s tem, da zapirajo servise na območjih, kjer je naslednja (Petrolova) pumpa več kilometrov stran. Poleg tega na Hrvaškem od prenehanja regulacij cene naftnih derivatov dizel in bencin prodajajo ceneje od večine konkurentov, čeravno naj bi životarili.
Ne smemo namreč pozabiti, da je Petrol multinacionalno podjetje, ki ne obratuje zgolj v Sloveniji, temveč tudi drugod po Balkanu, pri čemer je prav Hrvaška tista, kjer je razen Slovenije največ Petrolovih pump. Vloga Slovenije kot trga tukaj seveda ni zanemarljiva, toda od 593 servisov, ki jih upravlja Petrol, jih je 316 v Sloveniji, na Hrvaškem pa 203. Gre torej za podjetje, ki ni zgolj odvisno od slovenskega trga, temveč tudi od drugih trgov v regiji, ki so veliko manj regulirani od slovenskega. Toda slovenski trg ima za Petrol pomembnejšo vlogo, ker gre za trg, na katerem ima Petrol de facto monopol. Po njihovih lastnih podatkih je kar 58 odstotkov vseh bencinskih servisov njihovih. Deregulacija cen je tako v Petrolovem interesu, saj bi jim omogočila, da na trgu, ki ga obvladujejo, nemoteno višajo cene goriva zavoljo povečanja dobička.
Toda vse to je že kar samo po sebi umevno. Pes laja, podjetja pa maksimizirajo dobiček, jebeš narod. Primer Petrola proti državi je zanimiv predvsem zaradi prej omenjenega vidika stavke kapitala. Petrol se namreč popolnoma zaveda svojega položaja vodilnega v Sloveniji in ga je poskušal izkoristiti za dosego cilja. Regulacija cen je Petrolu že dlje časa trn v peti. Že leta 2023 so namreč vložili tožbo zoper državo zaradi 106,9 milijona evrov »škode«, ki jo je povzročila regulacija cen. Začetek junija, pred novo odločbo, je Petrol na državno tožilstvo vložil ponudbo, da bi se spor razrešil, če država plača zgolj 68,6 milijona evrov. Pri tem so seveda svoje trditve podkrepili s študijo kolaborantov kapitala na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se osredotoča na neoliberalne krilatice o zmanjševanju konkurenčnosti, o tem, da dejansko ni družbeno koristno, ne omejuje inflacije in pa seveda ne spodbuja investicij v zeleni prehod. Celotna stvar, kakor večina sodobne ekonomske »znanosti«, seveda zveni precej kot izmišljevanje čedalje višje cifre, s katero kapital prikrito grozi in hkrati ponudi izhod iz krize, ki absolutno prihaja, če se jim ne ugodi v celoti. Cijena? Prava sitnica.
Seveda ne gre zanemariti tudi vprašanja: Zakaj ravno zdaj? Država ima skozi različne fonde skoraj 30 odstotni delež lastništva Petrola in ima tako precej močan vzvod na samo delovanje. Petrolova uprava je tako verjetno pričakovala, da bo lahko kljubovala pritiskom vlade, tako kot dejansko obstoječe strukture kot tudi največjega posameznega lastnika podjetja. Vlada se vsaj na videz ni predala pritiskom, vrli premier Robert Golob je seveda Petrol obtožil, da ne dela za družbeno dobro in da gre za čisto oderuštvo. Dva tedna po novi uredbi pa je država zvišala ceno dizla za 6,5 centov in bencina za 2,5 centov – precej bolj, kot bi šlo v skladu z gibanjem cene nafte v istem obdobju. Za bencin bomo plačevali več zgolj, če bo to dovolila vlada.
Celotna zgodba o Petrolovi stavki kapitala pa se je vsaj na videz za podjetje končala dokaj klavrno. Štirje »neprofitni« bencinski servisi so spet odprti, vlada zaenkrat še ne razmišlja o ukinitvi nadzora cen, nova uredba o cenah goriv pa je še vedno v veljavi. Hkrati pa tukaj država še vedno vztraja pri svoji neoliberalni liniji: torej, življenje ljudi se bo olajševalo skozi pogajanja s kapitalom in s prilagoditvami ureditev, ki bodo posredno spodbujale bolj »družbeno odgovorno« ravnanje. Ostaja pa dejstvo, da Petrol vidi regulacijo goriv kot grožnjo svojemu poslovnemu obratovanju in temu primerno ne bo prenehal s pritiskom. Edino, kar morajo storiti, je počakati na politiko, ki jim bo ugodila, tako kot je to že storila Hrvaška. Odziv vlade na stavko kapitala je pohvalen, saj niso takoj popustili pritisku Petrola, hkrati pa so kot vedno dosegli, da je volk lačen, koza pa ni cela, saj za bencin izven avtocest še vedno plačujemo več, razlogi, ki so privedli do Petrolovih groženj, pa niso bili razrešeni in tako se bo celotna klavrna stvar ponovila, ko bo čas volitev. Nikoli se ne zgodi nič, stvari gredo samo na slabše.
Dodaj komentar
Komentiraj