Tri mesece po prvotno določenemu roku, ki se je iztekel v začetku aprila, je sir Tim Berners Lee - direktor Konzorcija svetovnega spleta, krajše W3C, sprejel odločitev glede implementacije upravljanja z avtorskimi pravicami v html5 standard. Standard, ki določa način zapisovanja in prikazovanja spletnih strani, utegne dobiti, v kolikor bodo na odločitev že vložene pritožbe neuspešne, kriptirane medijske razširitve, z angleško kratico imenovane EME. Debata o njihovi vpeljavi ima že dolgo brado in sega v leto 2012. Njihovi kritiki opozarjajo na spodkopavanje odprtosti spleta, interoperabilnost in neodvisnost od brskalnika, varnostne luknje, zmanjšanje zasebnosti in dostopnost vsebin. Preden zajadramo v povsem neznane vode tehno-pravnega diskurza, pa nekaj obrazložitev.

Tim Berners Lee je leta 1989 kot raziskovalec v CERN-u združil TCP protokol za prenos podatkov po internetu z idejo hiperteksta, s hiperpovezavami med ločenimi besedili. Opisal je html standard in razvil brskalnik za njegovo prikazovanje - k temu pa ga je gnal obup nad težavami pri izmenjevanju dokumentov prek interneta.

Odprtost html standarda pa je bila tudi eden izmed pogojev za njegovo razširitev. Če drugim uporabnikom ne bi bil dostopen ali bi morali za njegovo implementacijo plačati, se vsekakor ne bi razširil do te mere, da danes nadomešča ali vključuje druge internetne storitve. Spletni brskalniki so tako postali tudi odjemalci spletne pošte, predvajalniki avdio in video vsebin, nadomeščajo telefonske in video klice, v njih igramo računalniške igre, urejamo pisarniške dokumente in še bi lahko naštevali ... Za razvoj svetovnega spleta je angleška kraljica Timu Berners-Leeju pripela plemiški naziv, nedavno pa je za svoje delo prejel tudi nagrado Alana Turinga, najprestižnejšo nagrado s področja računalništva.

Splet se je od svojega nastanka hitro širil in razširjanje standarda je postala prevelika naloga za enega človeka. TBL je zato leta 1994 ustanovil Konzorcij svetovnega spleta in vanj povabil zainteresirane organizacije, ki jih v grobem lahko kategoriziramo na telekomunikacijska in računalniška podjetja, založnike in ponudnike vsebin, raziskovalne in izobraževalne ustanove ter različna interesna združenja. Predvsem med telekomunikacijskimi podjetji in distributerji vsebin najdemo tiste, ki jim odprtost in dostopnost ne dišita najbolj.

Če si ponudniki in založniki avdio in video vsebin ne zagotovijo ekskluzivnosti pri njihovi distribuciji, s tem izgubijo tudi možnost kovanja dobičkov iz njih. Ekskluzivnost distribucije pa si zagotavljajo s kriptiranjem vsebin in nato prodajanjem ključev za njihovo odprtje. Ne glede na opozorila, ki so se skoraj že izpela, da bodo založniki za svoje dejavnosti potrebovali nov poslovni model, saj moderna tehnologija omogoča praktično brezplačno kopiranje in izmenjavo, pa slednji raje tiščijo glavo v pesek in še naprej bijejo svoj boj proti vsem oblikam piratstva, kamor sodi tudi vpeljava kriptiranih medijskih razširitev.

Upravljanje z avtorskimi pravicami in streamanje avtorsko zaščitenih vsebin v brskalnikih sicer ni novost. V ta namen se je močno razširila uporaba tehnologije Flash (ki se počasi umika), ki jo je razvilo telekomunikacijsko podjetje Adobe in je v svojem času močno povečala interaktivnost spletnih strani. Temeljila je na povsem zaprti licenci in fodprla tudi veliko število varnostnih lukenj, s čimer si je pridobila naziv hekerjevega najboljšega prijatelja. Sprememba, ki jo vpeljujejo EME, pa je, da bo po novem odgovornost za predvajanje avdio in video vsebin ležala na samem brskalniku, in ne več v njegovih razširitvah. EME določa načine, kako v brskalnik vpeti zunanjo programsko opremo za dekripcijo vsebine, ki pa bo nujno zaprtokodna in izdelana po naročilu ponudnikov vsebin. Pri W3C v njih vidijo nekakšen kompromis med odprtostjo in zadoščanjem avtorskemu pravu.

Če svetovni splet svoj uspeh dolguje svoji odprtosti, se moramo vsekakor vprašati, kateri argumenti so njegovega varuha prepričali, da poklekne pred interesi velikih založnikov in IT korporacij. Kot je zapisal na svojem blogu že marca, ko smo to temo obdelali v Tehnoklistirju z naslovom DRMr, je svojo naklonjenost EME argumentiral s tem, da je bolje imeti stol za mizo, kot pa prepustiti ponudnike vsebin, da razvijejo svoje implementacije za upravljanje avtorskih pravic. A močan lobi, ki ga sestavljajo Apple, Google, Microsoft, Netflix, Ameriška filmska zveza in drugi, je imel v rokavu več asov.

Eden je tudi način financiranja organizacije w3c. Ta namreč temelji na letnih članarinah, ki so odvisne od velikosti organizacije članice. Razpon članarin tako znaša od 1000 dolarjev za neprofitne ustanove do slabih 60000 za velika podjetja. Leejevo željo po ohranitvi stola za mizo pa lahko razumemo tudi kot strah, da bi se streamanje avdio in video vsebin preselilo na druge platforme in zaobšlo splet. Ponudniki vsebin bi lahko razvili svoje aplikacije in platforme za distribucijo vsebin, s čimer bi se s spleta odselil največji del njegovega podatkovnega prometa.

Proti vpeljavi EME so se najbolj angažirale organizacije Electronic Frontier Foundation, Defective by Design, fundacija Mozilla ter mnogi drugi. Mozilla lahko zaradi njihove vpeljave še dodatno izgubi že tako močno upadli tržni delež med spletnimi brskalniki, saj njihova ognjena lisica temelji na odprtosti in dostopnosti izvorne kode programa, kar ni najbolj kompatibilno z zaprtimi programi za dekripcijo vsebin.

W3C je s svojo odločitvijo pred uporabnike in uporabniško svobodo postavila interese Hollywooda in zabavne industrije. V primeru dokončne implementacije upravljanja z avtorskimi pravicami bi se zapiranje spletnih vsebin razširilo, kar bi obenem zmanjšalo njihovo dostopnost, odprlo vrata za zlorabe in onemogočilo legitimne načine uporabe medijskih vsebin.