Protestniki v Turčiji se ne predajajo. Množični protesti se nadaljujejo že dvanajsti dan, že dvanajsti dan pa jih spremlja tudi sadistično policijsko nasilje. Danes zjutraj je tako policija v svoji klasični zastraševalski ikonografiji, sestavljeni iz ščitov, jeklenk solzivca in vodnih topov, razbila improvizirane barikade, ki so jih postavili protestniki, in vdrla na carigrajski trg Taksim. Center protestov je bil v zadnjih dneh zaradi pozornosti svetovnih medijev nedotakljiv in razvilo se je karnevalsko vzdušje, ki so ga z vodnimi topovi uspešno zatrli. Pa najbrž ne za dolgo.

Zgodba o začetku protestov je znana. Nekaj ducatov aktivistov se je 27. maja utaborilo v parku Gezi, ki s trgom Taksim tvori tisti carigrajski javni prostor, kjer se največkrat začnejo in odvijejo protesti. Del megalomanskega urbanističnega načrta premierja Recepa Tayyipa Erdogana in njegove Stranke za pravičnost in razvoj je namreč tudi rušenje parka, ki je s svojimi četrt stoletja starimi drevesi še eden zadnjih javnih zelenih prostorov v mestu. Na tem mestu naj bi zraslo turistom prijazno nakupovalno središče, vključujoč še eno mošejo, spremenjen pa naj bi bil tudi dostop do trga, saj naj bi bile vse vhodne ulice spremenjene v avtomobilske predore. Duša Carigrada, kot tudi imenujejo Taksim, bi se tako iz družabnega prostora domačinov spremenila v še en moderen, visoko estetiziran bonbonček za turiste.

Desetim aktivistom, ki so prvo noč prespali v Geziju, je zjutraj policija pripravila budnico s solzivcem, vendar pa se ti niso predali, pač pa so v hipijevskem duhu nadaljevali s simbolično saditvijo novih dreves in igranjem kitare. Vse skupaj se je s prihodom novih protestnikov, ki niso odobravali policijskega nasilja, stopnjevalo do 31. maja, ko je policija zjutraj zaprla vse vhode v park Gezi, iz njega izgnala novinarje in napadla več sto protestnikov, ki so tisto noč preživeli v parku. Nasilje policije je hitro sprožilo solidarnostne proteste v več kot 50 mestih po vsej državi, ki se že skoraj dva tedna napajajo z ne pojenjajočo policijsko brutalnostjo.

Vendar pa ne gre le za drevesa ali pa Erdoganovo žaljivost do protestnikov, ki jih je označil že za teroriste, tuje agente, temne sile, pijance in tatove. Transformacija parka Gezi je del širšega projekta gentrifikacije Carigrada, ki ji načeluje Erdogan. Bolj turistom prijazno mesto pomeni izčiščeno modernost nakupovalnih središč, avtomobilom prijazen center mesta in očiščenje sosesk revnih, priseljencev in Romov, torej vseh motilnih elementov, ki kazijo podobo mesta. Erdogan nadalje kulturni boj stopnjuje s svojimi vse bolj islamsko konzervativnimi politikami. V državi, ki je utemeljena na sekularnosti, je tako na osnovi islamskih zapovedi prepovedal točenje alkohola po deseti uri zvečer in v krogu 100 metrov od katerekoli verske ali izobraževalne ustanove.

Mnogi protestniki nasprotujejo tudi zunanji politiki, ki je v Turčiji vedno temeljila na nevmešavanju, z Erdoganom pa je Turčija predvsem pod pokroviteljstvom Združenih držav Amerike postala pomemben regionalni akter. Skupaj s Savdsko Arabijo in Katarjem je tako Turčija med najbolj gorečimi podporniki in oboroževalci sirskih upornikov proti režimu Bašarja Al Asada. Ravno v povezavi s Sirijo smo lahko slišali nekaj v luči današnjega dogajanja protislovnih Erdoganovih izjav o tem, kako Asad ne sliši zahtev svojega ljudstva in podobno. Erdogan je še naprej ignorantski tudi do Kurdov, ki med turško javnostjo niso več enoznačno dojeti kot teroristi. Konec lanskega leta je tako smrt 35 kurdskih civilistov v letalskem napadu na meji z Irakom premier hladnokrvno označil za napako.

Nezadovoljstvo z Erdoganom seveda ni samo kulturno, pač pa tudi ekonomsko. Turčija je celo bolj dohodkovno neenaka kot ZDA, po podatkih Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi je le dve tretjini Turkov zadovoljnih s svojo nastanitvijo v primerjavi z 90 odstotki povprečja OVSE. Prav tako je visoko šolstvo dostopno le premožnejšim, državna poraba za zdravstvo na osebo pa je najnižja v OVSE. Tudi kriza Turčiji ni prizanesla, vendar pa se je v odgovor nanjo Erdogan odločil za spodbujanje zadolževanja in s tem večanje domačega povpraševanja, kar je sicer kratkoročno omililo situacijo, vendar hkrati tudi napihnilo nov dolžniški balon, ki bo Turčijo naredil še bolj občutljivo za cikličnost ekonomije.

Težave v Turčiji so torej večje kot le pomanjkanje zelenih površin. Tudi skoraj sto novinarjev in publicistov, ki sedijo v turških zaporih zaradi domnevnega terorja, včasih pa kar preprosto zaradi zločina, brez dodatne obrazložitve, je razlog, da Turki, ki jih je na ulice prignala policijska brutalnost, izkoristijo svojo številčnost in ne zahtevajo le opravičila svojega avtokratskega vodje, pač pa bolj korenite spremembe. Začne se lahko že s tem, da izvajalec več milijonov evrov vrednega projekta porušitve parka Gezi ne sme biti Erdoganov svak.