Po napovedi slavnostne predaje lastništva Narodnega doma v Trstu, ki se bo zgodila v ponedeljek, in po tem, ko smo bili priča Pahorjevemu klanjanjanju na vse strani, rumenosrajčnikom pred Prešernovim kipom in Janševim obsodbam antifašizma, se  zdi smiselno pregledati in si izposoditi poglede kraškega pesnika Srečka Kosovela. Pisatelj Boris Pahor ga je opisal kot  »inspiratorja zavesti in upora ter enega poglavitnih navdihovalcev generacije, ki se je pripravljala na spoprijem s črno diktaturo«, poleg tega pa ga je označil za »pesnika tigrovskega upora«. 

Gibanje TIGR je bilo sicer ustanovljeno z znamenitim sestankom na Nanosu septembra 1927, več kot leto dni po Kosovelovi smrti, vendar se pesnika povezuje z manj znanim in starejšim gibanjem TIGER. To je bilo osnovano konec januarja 1924 na sedežu časopisa Edinost v Trstu, njegovo ime pa sestavljajo začetnice besed: Trst, Istra, Gorica, Edini, Reka. Njegovi člani so delovali predvsem ob meji, v okolici Postojne, in sicer z zbiranjem vojaških in političnih informacij za potrebe jugoslovanske vojske. Ne glede na to, ali lahko Kosovela povežemo s TIGR-om, pričajo njegovi zapisi in poetika o veliki ljubezni do domače Primorske in o grozi, ki jo je čutil ob izginjanju slovenstva pod oblastjo italijanskih fašistov. V svojem širokem opusu, pa naj je bil impresionističen ali konstruktivističen, je  ostajal zvest nacionalnim temam in politični angažiranosti.

Njegova močna nacionalna zavest se kaže v doživljanju požiga Narodnega doma v Trstu.  V pismu kolegu Jegliču julija 1920 je pisal, da so »podrli grad Slovencev«, vendar s tem hkrati  podprli vstajo in potrdili slovensko zavednost. V svoji ekspresionistični pesmi Ekstaza smrti piše o žgočem rdečem morju, v katerem tonejo največji dosežki evropske civilizacije. Tako je v Tržaški zaliv, ožarjen od plamenov, ki so objemali Narodni dom, tonil dom slovenske kulture v Trstu. Poleg tega, da je Narodni dom nosil vsebinsko in simbolno vrednost, je bil tudi arhitekturna mojstrovina, ki jo je po zgledu Doževe palače v Benetkah oblikoval arhitekt Maks Fabiani. Borut Pahor lahko reflektira dejstvo, da gasilci gorečega Narodnega doma niso smeli niti pogasiti,  ker so jim to preprečili fašisti. Namen Italijanov je bil popolno ponižanje  Slovencev ter dokazovanje večvrednosti in premoči - cilj fašizma je totalna oblast. V tej točki se lahko Pahor naknadno vpraša, kako je mogoče doseči popolno spravo po dejanjih, ki jih vodita samo sovraštvo in prezir. Legitimna podlaga, s katero bi bilo mogoče upravičiti italijansko nadoblast in njeno željo po kulturnem uničenju Slovencev, ne obstaja. Tudi v žeji po premirju se lahko odločno opredelimo.  Nima vsak dogodek enake teže in pomena – sprava ne pomeni, da je potrebna relativizacija, ampak da se je treba problema lotiti jasno, nezadržano in podkrepljeno z zgodovinskimi dejstvi.

Do kulturnega izbrisa pride z izbrisom jezika. Kosovel je bil kot primorski pesnik v času italijanske okupacije izredno skrben do svoje materinščine, ki je izginjala iz javnega življenja. Zanj so bile zakonitosti avantgardističnih poetik, ki zahtevajo prekinitev z normami takratnega knjižnega jezika in vodijo pesnike v ustvarjanje ter iskanje jezika, onkraj razuma, nesprejemljive. Semantična komponenta je bila za Kosovela kljub njegovi avantgardistični pozi  svéta,  pesem je morala imeti pomen – slovenski jezik je namreč ostal  še edini prostor narodne identitete. Ob razpuščanju slovenskih kulturnih društev in rušenju ter požiganju slovenskih kulturnih domov je slovenska literatura dobila poseben položaj v boju za ohranitev kulture. Slovenščina se je lahko na skrivaj ohranjala doma in seveda v knjigah. Na Primorskem je bilo slovenske knjige skoraj nemogoče dobiti; večinoma so jih tihotapili iz matične Slovenije – Kosovelova družina je pripovedovala, kako so nosili knjige in različne uporniške letake čez mejo. Vsak študent, ki je odšel iz Ljubljane na počitnice domov, je moral čez mejo na zasužnjeno Primorsko prinesti knjige. 

Kosovelu danes pripisujemo naziv konstruktivističnega pesnika, vendar je znal v okviru teorije konstruktivističnega gibanja kot samostojna ustvarjalna osebnost ustvariti svojim potrebam primerno teorijo pesniške besede z namenom, da bi pripomogla k zanosu primorskih Slovencev. 

Težko bi nam kdo nasprotoval, če bi Srečka Kosovela naznanili za tistega pravega zavednega Slovenca.  Kako to, da potem med slovenskimi politikanti, predvsem temi, ki se sami razglašajo za neizmerne domoljube, nikakor ne moremo prepoznati spoštovanja ali poklona takšnim slovenskim pesnikom, ki so se borili proti smrti jezika in s tem kulture? Podhranjenost kulturnega sektorja v Sloveniji je dokaz, kako patriotski so današnji oblastniki v resnici, kako so besede o ohranjanju slovenskega jezika samo prazne floskule, ki so med drugim priročne za spodbujanje sovraštva do prišlekov in paranoje. Resničen odnos do materinščine se je pokazal z letošnjo uradno državno proslavo, s kvazidomoljubnimi pesnitvami brez občutka in smisla za lepoto, ki jo premore slovenščina. Svojo ljubezen do slovenske pokrajine in ljudi je režiser Igor Pirkovič pokazal z nekoliko preurejenimi cenenimi slikami z interneta, ki so se v slogu osnovnošolske  Power Point predstavitve vrtele v ozadju. 

Kosovel je bil kritičen do Slovencev, posedenih v osrednjeslovenskih kavarnah, ki so si zatiskali oči glede dogajanja po Rapalu, in do primorskih intelektualcev, ki so migrirali v notranjost Slovenije. Slovence je videl kot neangažirane in brezciljne: »Slovenci še nikoli niso bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« 

Kako kratkovidni in nerazmišljujoči so predstavniki naše države šele danes! Oni in poleg njih samozvani intelektualci, še vedno sedeči v kavarnah, so dovolili, da so se pod krniko neoliberalnega sistema ponovno dvignili zametki fašizma, ki se med drugim kažejo v obliki ograje na južni meji. Pahor z Janšo ob boku stopa še korak dalje - relativizira grozote iz časov pred drugo svetovno vojno in med njo ter to označuje za spravo. S tem, ko bo istočasno obiskal spomenik ustreljenih tigrovcev, ki so se med prvimi borili proti okupatorju, in fojbo v Bazovici, kjer so ob koncu druge svetovne vojne jugoslovanske enote pobile italijanske aretirance, ne bo prav nič pripomogel k svojemu opevanemu dialogu. Za uspešen dialog sta potrebni dve povsem enakovredni strani, to pa Slovenija in Italija nista. Italijani so leta 2004 sprejeli zakon o spominskem dnevu, ko se spominjajo tragedije fojb in eksodusa Istranov ter Dalmatincev s svojega ozemlja po drugi svetovni vojni. Takratno dogajanje so jasno označili za etnično čiščenje Italijanov, medtem pa se je Slovenija vzdržala komentarjev o italijanskem 25-letnem preganjanju in razseljevanju slovenskih Primorcev ter izživljanju nad njimi. Poleg tega pa je država še 19 let čakala na izročitev Narodnega doma v Trstu, torej od leta 2001, ko je bila z zakonom o zaščiti manjšin predvidena njegova vrnitev Sloveniji. Ob izgradnji Narodnega doma leta 1904 proslave ni bilo zaradi strahu pred izgredi italijanskih someščanov, tako bomo le dočakali to prvo svečano odprtje Narodnega doma.