V današnjem OFF komentarju se bomo v namen dobre politične oziroma državljanske vzgoje skupaj podučili o pomenu, delu in smislu drugega doma slovenskega parlamenta, državnega sveta. Osredotočili se bomo predvsem na delovanje državnega sveta v trenutni sestavi in poskušali ugotoviti, ali državni svet opravlja svoj namen, ali je predstavniško telo preprosto postalo samo sebi namen.

Ustavno je državni svet definiran kot zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Ustava določa, da ima organ 40 predstavnikov, med katerimi so štirje predstavniki delodajalcev, štirje predstavniki delojemalcev, štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti ter dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov. Bolj natančno organiziranost državnega sveta ter število posameznih svetniških mest, ki pripada določeni interesni, gospodarski, lokalni in poklicni skupini, določa Zakon o državnem svetu. Čeprav bi lahko iz pojmovanja državnega sveta kot drugega doma parlamenta sklepali, da ima torej enako kot prvi dom oziroma državni zbor zakonodajno moč, temu ni tako. Državni svet ima ustavno določene štiri glavne pristojnosti. Drugi dom parlamenta lahko državnemu zboru predlaga sprejem zakonov. Svet lahko daje mnenje o vseh zadevah državnega zbora, ki so del njegove pristojnosti. Zahteva lahko tudi, da državni zbor pred razglasitvijo zakona o njem ponovno odloča. Zadnja pristojnost državnega sveta pa je pobuda za izvedbo preiskave o zadevah javnega pomena. Pred dobrimi desetimi leti je državni svet imel še pravico do zahteve za razpis javnega referendum, vendar temu ni več tako. 

Za boljši oris nedelovanja državnega zbora si oglejmo njegove aktivnosti v aktualnem sklicu, torej od leta 2022 do sedanjosti. Poleg tega, da se v državnem svetu lomi govorniške pulte, je v dobrih dveh letih državni svet izdal tri zakonodajne iniciative, štiriinpetdeset mnenj, šestnajst odložilnih vetov, ustanovil eno parlamentarno preiskavo in podal devet zahtev za presojo ustavnosti in zakonitosti. Čeprav bi se lahko poslušalcu ob branju statistike zazdelo, da državni svet aktivno deluje, pa temu ni povsem tako. Lep primer napihnjenosti zgornjih številk je dejstvo, da se med njimi pojavijo mnenja državnega sveta, kot je naslednje. Državni svet je podal pozitivno mnenje na dopolnjen zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju, vendar ne brez pripomb, ki bi bile na mestu, če bi člani državnega sveta dejansko spodbudili državni zbor, da poskusi rešiti probleme interesnih skupnosti. Opombe bi tako lahko opozarjale na dejstvo, da zakon še vedno ne rešuje razlike med najvišje in najnižje plačanimi kadri, kljub temu, da si ga vlada tolmači kot revolucionarnega za najslabše plačane kadre, ki bodo sedaj imeli zakonsko zagotovljeno minimalno plačo. Najvišji plačni razred, ki pripada predsedniku republike, predsedniku vlade in predsedniku vrhovnega sodišča, znaša dobrih 8821 evrov bruto na mesec. Na drugi strani plačne lestvice pa imamo prvi razred, ki predvideva plačo v višini 1254 evrov bruto na mesec. 

Državni svet je v mnenju na zakon med drugim napisal naslednjo pripombo: »Državni svet izpostavlja tudi problematiko uvrstitve v nove plačne razrede za predsednika Državnega sveta in sekretarja Državnega sveta, glede katerih so potekala usklajevanja z Ministrstvom za javno upravo, vendar zadeva tudi v dopolnjenem predlogu zakona ostaja neusklajena. Predsednik Državnega sveta tako ostaja, za razliko od predsednika Državnega zbora, predsednika Republike in predsednika Vlade, ki so uvrščeni v 67. plačnem razredu, uvrščen v 65. plačni razred. Še posebej pa je za Državni svet diskriminatorna uvrstitev sekretarja Državnega sveta, ki je uvrščen v 55. plačilni razred in tako izrazito odstopa od uvrstitev generalnega sekretarja vlade (v 63. plačni razred), generalnega sekretarja predsednika republike (58. plačni razred) in generalnega sekretarja Državnega zbora (61. plačni razred). Takšna uvrstitev sekretarja Državnega sveta po mnenju Državnega sveta predstavlja izraz nespoštovanja do institucije Državnega sveta in v primerjavi z Državnim zborom povzroča tudi neupravičeno in protiustavno neuravnoteženost posameznih vej oblasti ter neupravičeno in protiustavno neuravnoteženost med Državnim zborom in Državnim svetom.«

Tako kot državnemu svetu se tudi meni zdi dejstvo, da bo predsednik državnega sveta Marko Lotrič prejemal samo 8000 evrov bruto namesto 8821 evrov bruto, nesprejemljivo. V imenu državnega sveta mislim, da je tu na mestu 8 sekund tišine, s katerimi bomo pokazali podporo Lotriču v njegovem boju za dostojno plačo.

S šalo na stran, zadnji del najstinškega punta predsednika državnega sveta je dejansko na svojem mestu. Državni zbor in državni svet nista v uravnoteženem položaju. To potrjuje že samo dejstvo, da predstavniško telo državnega sveta nima zakonodajne moči. Akti, ki jih sprejema državni sveta, pa lahko državni zbor vedno preglasuje. Odložilni veto državnega sveta tako ne služi svojemu namenu, saj akta ne pošlje v ponovno presojo, v kateri bi lahko poslanci razglabljali o razlogih državnega sveta za veto, ampak gre akt samo skozi ponovno glasovanje. O pešanju moči oziroma izgubljanju pomena državnega sveta priča tudi dejstvo, da je pred dobrimi 10 leti državni zbor potrdil spremembo ustave, v kateri državnemu svetu črta pravico do razpisa javnega referenduma.

Od obdobja osamosvojitve Slovenije, ko je bil ustanovljen državni svet, do danes, je drugi dom v predstavniški demokraciji postal sam sebi namen. Akti, ki jih sprejemajo, so zgolj pretveza, saj ničesar ne urejajo in spreminjajo. Odložilni veto, ki ga sprejme državni svet, je zanemarjen, mnenja na zakone, ki jih državnemu zboru sploh ni nujno upoštevati, so uporabljena za pritoževanje nad plačami svetnikov, preiskovalne komisije so redko ustanovljene, predlogi zakonov so velikokrat neupoštevani. Rešitev je le v dejanski spremembi državnega sveta, da služi svojemu namenu kot utež proti strankarskim interesom, ali pa prenehanje obstoja, saj koristi le samemu sebi.