Če imaš vrt in knjižnico, imaš vse, kar potrebuješ, je modroval Mark Tulij Cicero, za mnoge največji retorik antičnega Rima. Slovenski parlamentarci bi verjetno k tej misli dodali marsikaj, a skupna bi jim bila ena misel. Imeti 46. glas v Državnem zboru - v nadaljevanju DZ - in s tem imeti absolutno navadno večino, ki omogoča nemoteno izvajanje osnovnih interesov vladne strani. Trenutno se zdi, da ne koalicija, zbrana pod taktirko premierja Janeza Ivana Janše, ne del opozicije, ki z vlado nima sklenjenih formalnih ali neformalnih dogovorov o sodelovanju, tovrstne večine ne premoreta. Takšno stanje v zibelki modernega parlamentarizma, Veliki Britaniji, imenujejo z izrazom hung parliament – viseči parlament.

O visečem parlamentu lahko pri nas govorimo predvsem zaradi nekaterih izidov glasovanj v DZ. Najprej je propadel prvi od zaenkrat dveh poskusov koalicije, da bi odstavila predsednika DZ Igorja Zorčiča. O odstavitvi je takrat glasovalo 47 poslancev, 45 jih je glasovalo za, dve glasovnici sta bili neveljavni. Nato je padla v vodo redna majska seja, ko je bilo prisotnih 84 poslancev in poslank, vendar je podpora za dnevni red majske redne seje znašala zgolj 42 glasov. Treba je sicer omeniti, da so bili trije od šestih manjkajočih poslancev iz vrst koalicije, eden iz vrst opozicijske SD, preostala dva glasova pa sta pripadala manjšinjskima poslancema. Sledila je izredna seja, na kateri so poslanci glasovali o ustavni obtožbi Janše. Znova je zmanjkalo glasov za, saj je za ustavno obtožbo glasovalo zgolj 42 poslancev. Politično pestro obdobje se je za sedaj končalo z drugim poskusom odstavitve Zorčiča, ki je bila ponovno neuspešna, zgodil se je isti scenarij kot v prvem poskusu.

Tretja Janševa vlada zaenkrat še plava nad gladino vode, a se zdi, da bo tudi ta vlada šla po poti obeh preostalih manjšinskih slovenskih vlad. Prva, vlada Boruta Pahorja, je bila manjšinska slabe tri mesece, od 27. 6. do 20. 9. 2011; od izstopa stranke Zares do izglasovanja nezaupnice. Druga, ki jo je vodil Marjan Šarec, je kot manjšinska začela svoj mandat in ga kot taka tudi zaključila ob Šarčevem odstopu. Za vse tri je značilno postopno izgubljanje poslanske kot tudi javnomnenjske podpore. Če pod drobnogled vzamemo Janševo vlado, je v začetku leta 2021 slednja še imela nominalno večino, a se sedaj zdi, da večina poslancev glasuje tako, da se določene zakone podpre, določene vladne podvige zaustavi, vendar da ne pride do padca vlade in do predčasnih volitev. Nenazadnje je pomanjkanje apetita za tovrstne spremembe pokazalo tudi neuspešno glasovanje o mandatarstvu Karla Erjavca.

Interes strank na vladni strani je, da bi bile naslednje volitve redne volitve leta 2022. Po besedah poslancev iz vladnih strank in drugih vladnih predstavnikov vlada deluje dobro, hkrati pa nikakor ne bi smeli imeti volitev sredi predsedovanja Evropski uniji. Če je bilo nasprotovanje izvedbi predčasnih volitev med valovi pandemije še moč razumeti in celo podpreti, so novi izgovori sedaj, ko precepljenost počasi, a vztrajno raste, brezpredmetni. Komplikacije ob uvedbi spletne strani za naročanje na cepljenje proti covid-19 so res pokazale, da so elektronske volitve za Slovenijo še precej oddaljene; tudi strah pred okužbo med prvim ali drugim valom bi marsikoga izmed volilnih upravičencev odvrnil od voljenja, kar bi lahko imelo velike posledice za sestavo DZ. Toda pri predsedovanju Uniji leta 2021 slovenska vlada ne bo imela enakega vpliva kot leta 2008 in je Slovenija kot predsedujoča država zadolžena za opravljanje tekočih poslov, tako da morebiten padec slovenske vlade ne bi dramatično vplival na delovanje evropskih institucij, kot bi to želeli predstaviti na vladni strani, saj tudi vlada v odstopu lahko opravlja tekoče posle.

Veliko bolj verjetno je, da za odlašanjem volitev leži drugačna politična matematika. Tudi če bi imeli do anket javnega mnenja povsem odklonilni odnos, bi vam dejstvo, da je v anketi Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana na vprašanje ‘Ali zaupate svoji vladi, da bo sprejela prave odločitve za našo državo?’ pritrdilno odgovorilo zgolj 119 izmed 505 udeležencev, dalo misliti o priljubljenosti vlade. V primeru, da bi se predčasne volitve odvile v kratkem, bi vlado najverjetneje sestavljala trenutna opozicija, vladne stranke z eno izjemo pa bi izgubile volivce. Odlašanje volitev vladi tako ne omogoča samo obstanka na oblasti, temveč tudi to, da se njeno delovanje v spominu povprečnega volivca začne megliti in bodo v obdobju volitev v ospredju drugi dogodki, ki bi premešali politične karte in možnosti za uspeh.

Opozicija si seveda prizadeva za predčasne volitve, ne zgolj zaradi želje po prekinitvi praks trenutne vlade, ampak zaradi zavedanja, da bi ji negativno ljudsko razpoloženje do vlade omogočila velik volilni uspeh ob sicer slabi tržnosti strategij in programov opozicijskih strank. Opozicija po večini ostaja pri osnovah in preverjenem bojnem kriku: »Samo da ni Janša!«. Morda bi vendarle bilo bolj smiselno počakati na redne volitve, izpiliti strategije za približevanje ciljnemu volilnemu telesu in politične programe, kot je to nedavno storila Levica. Nenazadnje bi bilo slednje smiselno tako za stranke kot tudi za državo, ki bo v post-covid časih potrebovala jasno začrtane smernice razvoja v smer dobrobita državljanov in državljank, kar je po Ciceru smoter države.

Ob vsem tem se vedno bolj zdi, da slovenska politična scena še ni zrela za manjšinske vlade. Pojavljajo se težave že pri sestavljanju vlad in usklajevanju interesov, da vedno večje polarizacije, ki deli slovensko politično sceno in onemogoča sprejemanje smiselnih vsebinskih predlogov z druge strani, niti ne omenjamo. Viseči parlament tako ni vzrok, temveč posledica dogajanja na političnem prizorišču, ki ne bi smel biti v interesu nobene politične stranke, saj paralizira delovanje zakonodajne veje oblasti, kar lahko vpliva tudi na življenja državljanov in državljank. Naj nam Združene države Amerike in tamkajšnje zaustavitve vlad ne bodo za zgled. Raje naj predsednik vlade veže zaupnico vladi na kakšnega od pomembnih prihodnjih glasovanj, da se stanje izkristalizira in se jasno predstavi slovenski javnosti, kam se nagibajo izvoljeni predstavniki ljudstva. Če Janševa vlada ne uživa več podpore večine poslancev, naj se nemudoma razpiše predčasne volitve. V nasprotnem primeru pa je za vse bolje, da se stranke temeljito pripravijo na redne volitve, saj je potreba po konsolidaciji vidna tako na strani vladnih kot tudi opozicijskih strank. Nenazadnje na to nakazuje tudi pojav vedno novih strank, ker že obstoječe morebiti ne naslavljajo vseh potreb in pričakovanj volivcev.