Če smo se novembra še spraševali o tem, ali je Res vse tiho na desni fronti, zdaj dvoma več ni. Z migranti je v slovenski javni prostor prišlo tudi brbotajoče dogajanje na desnici. Če je ta sprva uspela zasesti medijski prostor tekom kampanje za izenačitev pravic istospolnih parov, ji zdaj uspeva zasedanje ulic.

Predno porečete, da smo mračnjake, ljubitelje srednjega veka ter nerazgledane traktoriste pred dnevi uspeli nagnati iz ljubljanskih ulic, si dovolimo opozoriti, da nam Vrhnike, Šenčurja, Logatca in Lenarta ni uspelo obraniti. Še več, z izjemo Vrhnike opozicije na terenu praktično ni bilo.

Poskusimo se potopiti v vso umazano realnost desnice v vzponu. Predvsem pa začnimo govoriti o dimenzijah, ki jih radi spregledamo, saj desnico tako v parlamentu kot na ulici razumemo preveč homogeno. Če jih že poenotimo, jih dajmo zavoljo razlage poimenovati “desne vstaje”. Ne bomo skrivali, da prav tako homogeniziramo in poenostavljamo, a poskušali bomo doseči, da nadomestitev ene poenostavitve z drugo poenostavitvijo osvetli problematičnost prve. Tisti za nami bodo lahko upravičeno problematizirali našo poenostavitev.

Desne vstaje so presenetljivo podobne tistim “ne levim ne desnim”, pa vendar levim vstajam iz let 2012 in 2013. Morda to ni očitno na prvi pogled, a obisk spletnih omrežij, kjer potekajo organizacije, koordinacije in mobilizacije protimigrantskega vrenja, hitro nakaže razvijajočo se dinamiko desnih vstaj. Medtem ko se je pred nekaj tedni govorilo zgolj o migrantih in apokaliptičnih razsežnostih njihovega prihoda, se vedno bolj začenjajo pojavljati tudi pozitivne zahteve, ki se zgolj delno ali pa sploh ne tičejo migrantov.

Desnim vstajam je jasno, če jih nekoliko poosebimo, da je prvi korak za spremembo politike odstop zdajšnjih oblastnikov, ponovne volitve ter pregon odgovornih. Tako kot pri levih vstajah se krepijo tudi zahteve po ljudskih sodiščih ter vrnitvi oblasti ljudstvu. Temu naj bi bil odvzet glas. Kdo je namreč vprašal ljudstvo, če si zares želi migrante? Kdo je ljudstvo vprašal, koliko migrantov želijo sprejeti v svojo domovino?

Desne vstaje se ponašajo tudi z lastnimi ekonomskimi in geopolitičnimi analizami. Med zahtevami, ki jih najdemo na facebook strani “Ljubljana je PROTI migrantskemu centru”, je moč prebrati, da je Slovenija del problema, dokler s podporo Turčiji v bistvu podpira predvsem turško toleriranje terorizma ter njihovo teroriziranje Kurdov. Prav tako desni vstajniki problematizirajo turško vlogo v sirski vojni ter kličejo po sankcijah Saudovi Arabiji zaradi napadanja upornikov v Jemnu. Med zahtevami pa najdemo tudi klice k odpravi sankcij Rusiji, saj naj bi te škodile slovenskemu gospodarstvu.

Če smo lahko tekom levih vstaj slišali pozive k povezovanju evropske periferije, se pravi pretežno mediteranskih držav, ki naj se združene borijo proti varčevalnim ukrepom in finančnim izsiljevanjem s strani Nemčije, je podobno pri desnih vstajah. Sicer pretirane solidarnosti z Grčijo ni, so pa toliko močnejši pozivi k vzpostavitvi politične zveze z Višegrajsko skupino. Le tako mednarodno združeni se lahko zoperstavimo uničujoči politiki Merklove.

Podobnosti med enimi in drugimi vstajami se kažejo tudi pri odnosu do državnih institucij. Medtem ko so pred leti po vsakokratnih protestih na fasadah ministrstev, sodišč in državne banke ostale nalepke z napisom “naša last”, si vstaje na desni raje lastijo vojsko ali policijo. Med pomembnejšimi vzroki za leve vstaje so bile ekonomske politike takratne vlade, zato so bile tudi zahteve obarvane bolj ekonomsko. Tokrat pa so klice k vrnitvi državnih podjetij v službo ljudstva zamenjali klici k vrnitvi represivnega aparata v službo ljudsta.

Kot vsake prave vstaje, imajo tudi tokratne svoje razsvetljene izobražence, ki vendarle vedo, da so nekatere zadeve nekoliko kompleksnejše, kot se zdi na prvi pogled. Takšni kličejo po reševanju težav pri izvoru. Pred leti se je govorilo o Evropski uniji kot izvoru evropskih perifernih težav, tokrat se problematizira ameriško vlogo na bližnjem vzhodu.

O teorijah zarote, ki se valjajo v nižjih nivojih razprav v okviru vstaj, ne izgubljajmo besed. Pa vendar zavoljo začinjenosti komentarja omenimo, da so žaljivke enih in drugih vstaj podobne. Nasprotniki so vedno degeneriranci, ki se jim že na obrazu vidi, kaj so. Na levih vstajah osovraženim janšistom ter na desnih vstajah osovraženim migrantom je skupno, da zloba vpliva celo na fizionomijo njihovega obraza.

Porekli boste, da so vendar astronomske razlike med levimi in desnimi vstajami. Nas namreč niso podpirale nobene stranke, medtem ko je za trenutnim dogajanjem pretežno SDS. Ne bomo zanikali, da imajo stranke na desnici svoj vpliv tudi na organiziranje in koordiniranje desnega uličnega vrenja. A nalijmo si čistega špricerja. Levih strank, ki bi takrat podprle leve vstaje zares še ni bilo, ali pa so že bile propadle. Saj veste, vedno znova nastanejo in poniknejo. A podpora levice je bila še kako močna. Prihajala je s strani mnogih vladnih in nevladnih organizacij, institucij, inštitutov, pobud ter posameznikov. Da je podpora leve elite obstajala, ni pa bila materializirana v strankah, kaže zgolj na hegemonijo levice, ki je v slovenski družbi mnogo trdneje zasidrana kot desnica. Zaradi relativne odsotnosti na neposrednem prestolu oblasti ima desnica nekoliko manj razpredeno in ukoreninjeno civilno družbo. Dokler projekt druge republike ne uspe, se bo desnica pač prisiljena v ulične izbruhe nezadovoljstva vključevati v veliki meri preko njenih strank. Posledica dolgoletne oblasti leve sredine je, da ima leva politična elita večjo zaslombo v nestrankarskih institucijah, zato uzurpacija s strani konkretnih strank ni bila niti potrebna niti možna.

Vpletenost strankarskih, etabliranih in manj etabliranih organizacij pa ne more zanikati dejstva, da vstaje poganja pristni gnev množic, ki se borijo proti svojemu bednemu položaju ali pa njegovi možnosti. Vsa ekonomska in socialna beda se je včeraj projicirala pretežno v Janšo, danes se projicira pretežno v migranta. Kdo je bolj, če sploh, kriv, postane zanemarljivo, če zanikamo pristnost enih in drugih vstaj. Ne glede na vpletenost ene ali druge elite ter ne glede na instrumentalizacijo, gnev obstaja. Kdor bo najbolje razumel njegove vzroke ter bo znal z njim delati, bo imel tudi največ besede pri iskanju rešitev. Ali pač uspešnemu manipuliranju zavoljo partikularnih interesov.

Komentiral je Mladen Zobec