Zaton ameriške moči

Zaton ameriške moči

Mnenje, kolumna ali komentar
30. 12. 2014 - 15.00

Beseda imperij lahko opisuje veliko različnih ureditev za različne ljudi iz različnih držav in druge časovne dobe. Smiselna in dovolj široka definicija je, da je to politična entiteta, ki svojo politično, gospodarsko ali vojaško hegemonijo udejstvuje na širokem geografskem območju, nad katerim zgodovinsko ni vzdrževala oblasti. Lastnost takšnih entitet je, da je njihov obstoj lahko dolgotrajen, propad, gnan z zunanjimi ali notranjimi pritiski, pa ponavadi precej bliskovit. Zadnjih nekaj manj kot deset let lahko takšen razvoj dogodkov opazujemo tudi na primeru ameriškega imperija, čeprav je globina propada še neznanka. Leto 2014 nam je ponudilo ničkoliko dogodkov, ki to tezo utemeljujejo.

Napad na Irak leta 2003, na višku jenkijevske hegemonije, je predstavljal dejstvo, da ZDA lahko na svetovnem odru uporabljajo svojo moč, kakor jim ustreza. Z njim so branili petrodolar in mu v luči 10-odstotne letne kitajske gospodarske rasti skušali zagotoviti prihodnost. Dobrih deset let kasneje je Mezopotamija vse prej kot ameriška utrdba v srcu Bližnjega vzhoda.

Petrodolar, ki temelji na dogovoru z monarhijami Perzijskega zaliva, da z nafto trgujejo v dolarjih, ima danes vse prej kot zagotovljeno prihodnost. Katar je letos postal prva izmed teh monarhij, od katerega bo Kitajska lahko plin kupovala neposredno z juani. Tudi od Rusije bo azijska sila poslej del energentov, zaenkrat gre za nafto iz arktičnega morja, kupovala v svoji valuti. Z juani je od letos mogoče trgovati tudi v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Luksemburgu, Južni Koreji in Kanadi. Državni banki Rusije in Kitajske, Bank of China in VTB, sta sklenili dogovor, da si vrednost izmenjavata v lokalnih valutah.

Rusija in Kitajska, skupaj z Indijo, Brazilijo in Južnoafriško republiko, sta letos načeli tudi monopol ZDA nad svetovnimi finančnimi institucijami. Julija so omenjene države ustanovile Novo razvojno banko, imenovano tudi BRICS banka. Priča smo bili izgradnji vzporedne globalne finančne infrastrukture, ki bo služila kot protiutež evroatlantskim institucijam, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Njihove odločitve zaradi svojega kapitalskega deleža pogosto diktirajo ZDA. Nova razvojna banka bo državam omogočila dostop do sredstev mimo diktata severnoatlantskega kapitala.

Ameriški kapital je letos dobil hladen tuš tudi na nasprotnih straneh tako Tihega kot Atlantskega oceana. Transpacifiško partnerstvo, prostotrgovinski sporazum, ki izključuje Kitajsko in Rusijo in v katerem bi prevladovale Združene države Amerike, napreduje zelo počasi. Na srečanju voditeljev držav azijsko-tihooceanske regije je dobil protipredlog s strani Kitajske, ki ga je podprla večina držav. Ta predvideva ustanovitev trgovinskega območja, ki bi vključeval vse države v regiji.

Kitajska vse bolj dokazuje, da je vzhodna Azija njeno dvorišče, na katerem ZDA ne morejo imeti svojega vrtička. Maja je v ta namen v Južnokitajsko morje, ki ga šteje pod svoje teritorialne vode, zvlekla naftno ploščad. Proti koncu leta so se pojavila poročila, da Kitajska na enem izmed grebenov v spornem območju gradi umetni otok, ki bo domnevno služil kot vojaško oporišče. ZDA, nezmožne spustiti se v še eno konfrontacijo, so lahko le nemočno obsodile provokativnost teh dejanj.

Na nasprotni strani Atlantskega oceana pa hegemoniji navajeni Ameriki težave povzroča Evropa. Tudi ta omahuje s pogajanji glede proameriških prostotrgovinskih sporazumov. ZDA so Evropo skušale potegniti tesneje v svojo orbito tudi s provokacijo v Ukrajini in ustvarjanjem vtisa ekspanzionistične Rusije. Združenim državam namreč ni po godu evropska odvisnost od ruskega plina, želijo pa si tudi vpliv nad diplomatskimi odločitvami evropskih držav, ki v Združenih narodih zasedajo stolčke v dveh od petih geografskih blokih.

A Evropi slepa lojalnost severnoatlantskemu zavezništvu očitno ni več samoumevna. Že od začetka ukrajinskega konflikta države stare celine ameriških sankcij proti Rusiji ne izvajajo ravno dosledno. Nedavno pa je Federica Mogherini, visoka predstavnica Evropske unije za zunanjo politiko, nedvoumno povedala, da si Evropa želi končati konflikt in začeti dialog z Rusijo.

Evrazijsko sodelovanje in pogled na vzhod pač trenutno obetata preveč. Kitajska je novembra napovedala desetine milijard dolarjev investicij v infrastrukturo na novi svileni poti. Ta se bo razpredala preko Srednje in Jugovzhodne Azije, Bližnjega vzhoda, Indijskega oceana, Rusije in Evrope. Združene države pa se v teh dneh poražene umikajo iz Afganistana, ki leži v osrčju Evrazije.

Te svilene poti bodo v večji meri, kot so ZDA zdaj navajene, izven njihovega nadzora. Nadzorovale jih bodo vpletene države: Kitajska, Rusija, Indija ali Evropska unija. Njihovo izgradnjo bo financirala Nova razvojna banka. Trgovanje pa bo potekalo v juanih, rupijah, rubljih ali evrih. Te trditve so morda nekoliko pogumna ekstrapolacija dogajanja zadnjih 364 dni v prihodnost. A kljub temu nam je leto 2014 ponudilo dovolj materiala, da lahko sklepamo, da se bo v zgodovino zapisalo kot leto pospešenega pešanja ameriške geopolitične moči.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness