»Je mogoče živeti v tem svetu, ne da bi se zanimali za denar? Cerkve ni mogoče voditi le z zdravamarijami.« Tako je pred leti zdaj že pokojni vodja vatikanske banke oziroma uradno Inštituta za verska dela, kardinal Paul Marcinkus, zavrnil očitke, da cerkveno kopičenje in preštevanje novcev pač ni v duhu evangelija. In verjetno so te iste besede rojile po glavah vodstva slovenske Rimskokatoliške cerkve, ko je zagovarjalo svojo odločitev, da od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov zahteva 30 milijonov evrov odškodnine. Zavoljo počasnih denacionalizacijskih postopkov in posledično nerazrešenih lastninskih razmerij namreč ne morejo koristiti lesa v lastnih gozdovih.

Nikakor ni absurdno, da je k zavlačevanju postopkov veliko pripomogla tudi Cerkev sama, saj je samo skrbela za svoj interes in za lastne finančne tokove. To je sicer njena legalna pravica. In v duhu Marcinkusove doktrine. Ob tem se vsaj malo kritičnemu državljanu kakopak postavi vprašanje, kako je za svoj interes poskrbela država. Zakaj kljub ne tako maloštevilnemu aparatu uslužbencev ni zmogla vsaj na svoji strani poskrbeti za čim bolj nemoten potek denacionalizacijskih postopkov? To bi že tako drago vračanje nacionaliziranega premoženja vsaj malo pocenilo. Ampak pustimo to vprašanje za zdaj ob strani. Konec koncev je denacionalizacija ideološko vprašanje. Prav tako kot je bila eklatantno ideološka tudi nacionalizacija. Ker živimo v kapitalistični družbenoekonomski ureditvi, ima zasebna lastnina status svetinje. Denacionalizacija pa v takšnem kontekstu figurira kot eden od korakov, ki so na sončni strani Alp po dobrih štirih desetletjih »komunajzarskega« zaničevanja vsega zasebnega vnovič vzpostavili normalno stanje stvari.

Zgolj v dobro danes tako modnega uravnoteženega prikazovanja dejstev je vredno omembe, da je bilo nacionaliziranje, konfisciranje, ekspropriacija ali če hočete podružbljenje v letih po drugi svetovni vojni na pohodu tako rekoč po celotni Evropi. Celo v Veliki Britaniji, zibelki industrijskega kapitalizma, so oblasti nacionalizirale številne gospodarske sisteme. Se razume, da je bila nacionalizacija pri nas, predvsem pa na vzhodni strani železne zavese bolj dosledna, bolj neusmiljena, tudi bolj surova in nasilna. Bila pa je ne glede na vse tudi v duhu časa. Tedanji zeitgeist je pač bil zaznamovan s poskusi vzpostavitve pravične družbenoekonomske ureditve – pa kakorkoli so že bile predstave o tej različne. Verjetno največji oškodovanec politik nacionalizacije na evropskih tleh je bila ravno Rimskokatoliška cerkev - tudi v Sloveniji. Izgubila je številna kmetijska zemljišča in druge nepremičnine. Vse brez odškodnine. V tedanji družbeni konstelaciji se je pač znašla na napačni strani zgodovine in pristala v družbi tistih, ki so jim tedaj rekli razredni sovražnik.

Kritično razmišljujoč državljan bo zdajle znova nekoliko zategnil uzde in se vprašal: »Čakaj malo, od kod pa tej sveti instituciji toliko bogastva? Mar v Bibliji ne piše, kako je Jezus iz templja pregnal prekupčevalce?« Dejstvo, ki ga Rimskokatoliška cerkev noče obešati na veliki zvon, je, da je večina tega premoženja fevdalnega izvora. Torej iz obdobja, ko so bili tisti, ki so se imeli za edine pristne pričevalce Jezusove besede, hkrati v središču oblastnih struktur. S prižnice so jim zagarantirali legitimnost in v zameno dobili v fevd ogromna zemljišča z vso živo in neživo naravo vred. Že takrat se cerkve pač ni dalo voditi zgolj z zdravamarijami. Kot danes.

Rimskokatoliška cerkev se torej v okviru procesa denacionalizacije poteguje za prej podržavljeno imovino in se z Zakonom o denacionalizaciji predvideni odškodnini za obdobje, ko ni mogla kot skrben gospodar uporabljati svoje lastnine, ne namerava odpovedati. To je seveda povsem legalno in legitimno. Saj vendarle sleherni podeželski duhovnik, če le lahko, potoži, kako težko je vzdrževati neštete cerkvice in druga verska znamenja, ki v tako velikem številu zaznamujejo slovensko krajino. Lahko je bilo Jezusu, čigar Cerkev je bila bosopeta množica vernikov, danes pa gre za kompleksno institucijo, ki za svoje delovanje rabi obsežen nepremičninski fond. Nerodno je le sporočilo, ki ga s svojim ravnanjem lansira v javnost samooklicani največji moralni steber naše družbe z dvatisočletno tradicijo. Kako gre to skupaj z besedami papeža Frančiška o škodljivosti pohlepa in nujnem samoomejevanju? Zakaj ne bi Slovenska škofovska konferenca za cerkveno odškodnino predvidenih milijonov namenila v recimo izboljšanje kakovosti zraka v slovenskih mestih? Ali v kakšen družbeno koristen namen? Mar to zveni demagoško? Niti ne, saj naj bi ravno Cerkev s svojim delovanjem človeštvo usmerjala proti presežnemu in preko materialne sfere. Toda le kako, če pa je tudi sama globoko ujeta v to paradigmo.

Ne gre zanikati, da je marsikateri cerkveni novčič dejansko porabljen za dobrodelni namen. Le da je Cerkev zelo dosledno posvojila korporativno logiko delovanja, pri čemer se v imenu kolateralne škode nemalokrat pojavi še kakšen dodaten strošek. Kot sodi v nabor postranske škode tudi to, da si pripadniki duhovščine, ki so zaradi svoje izobraženosti, ambicioznosti in mogoče včasih tudi komolčarstva prilezli med maloštevilno elito škofov in kardinalov, pač lastijo pravico do malo izbranega življenjskega sloga. Kljuke na vratih v dvorcu Goričane pač ne morejo biti iste kot v kakšni stolpnici iz samoupravnega obdobja v kateri izmed ljubljanskih četrti.

Ni tako enostavno obsojati, je pa verjetno pošteno s prstom pokazati na neskladje besed in dejanj. Če se Rimskokatoliška cerkev percipira kot moralni kažipot naše družbe, potem je od nje upravičeno pričakovati, da bo s svojim delovanjem to tudi upravičila. Pa četudi bo na ta račun opustila rabo katere svoje nepremičnine ali pa konec koncev znižala stroške za reprezentanco kardinalskega zbora v Vatikanu. Mar to pomeni, da naj Cerkev živi samo od zdravamarij? No, po pričevanjih, z vidika zgodovinopisja vodotesnih, je prvotna Cerkev živela od darov svojih vernikov. In od nobenih drugih virov. Pošteno - tudi za današnji čas. Zato pogumno naprej, pa četudi z dva tisoč let starimi prijemi.