Turčija je po prvih zračnih napadih na Islamsko državo v Siriji pretekli petek napadla tudi sedem oporišč Kurdske delavske stranke v severnem Iraku. Napade je ponovila v soboto ter razglasila, da bodo osvobojena ozemlja v Siriji postala varnostne cone, ki naj bi zaščitile pribežno civilno prebivalstvo. Hkrati pa bi vzpostavljene cone, za katere si Turčija že dlje časa prizadeva, preprečile kurdskim borcem nadzor meje.

Ob že tretjem valu napadov je turški premier Ahmet Davutoglu dejal, da se bodo operacije, citiramo, “nadaljevale vse dokler obstaja grožnja zoper Turčijo.” V bojevanje zoper ohlapno definirano in dandanes sicer modno permanentno grožnjo pa po turškemu režimu spada tudi nadaljevanje aretiranja posameznikov, osumljenih pripadništva Islamski državi ali kurdskim borcem, katerih število sega že do približno 600. Drevi pa naj bi Turčija napadla tudi vas pod nadzorom koalicije Svobodne sirske vojske in Kurdske ljudske zaščitne enote v severni Siriji blizu Kobaneja, kar sicer Turčija zanika.

Zračni napadi so kakopak sprožili ogorčenje Kurdov in Kurdske delavske stranke, ki so opozorili, da so tovrstna dejanja lahko močna ovira pri nadaljevanju pogajanj s Kurdsko delavsko stranko, ki so se pričela leta 2012. Napadi so prav tako sprožili množične proteste v Ankari, kjer je približno tisočglava množica izražala nestrinjanje. To je turška policija s pomočjo solzivca in vodnega topa razpršila. Vzporedno s protesti v Ankari pa je v podporo Kurdom v še večjem številu potekal tudi protest v Parizu.

Proti terorizmu pa se sicer pravno bojujejo tudi v Tuniziji. Parlament je s 174-imi glasovi za, nobenim proti in 10-imi vzdržanimi sprejel nov, poostren protiteroristični zakon. Ta med drugim vsebuje možnost zadržanja osumljenih terorizma do 15 dni brez dostopa do odvetnika ter olajšuje telefonsko prisluškovanje. Prav tako z zaporno kaznijo sankcionira javno podporo terorizmu in uvaja možnost smrtne kazni za številna kot teroristična okarakterizirana dejanja. Smrtna kazen je za nekatera dejanja v tunizijski zakonodaji opredeljena že od leta 1991, vendar se v praksi ni izvajala.

Na predsedniških volitvah v Burundiju je z 69-imi odstotki glasov mandat spet dobil Pierre Nkurunziza. Sledil mu je Agathon Rwasa, ki je dobil 19 odstotkov glasov od 74 odstotkov vseh volilnih upravičencev, ki so se udeležili volitev. Te so opozicija in druge civilne skupine bojkotirale zaradi suma možnosti goljufije pri poteku volitev. Rezultatov volitev kasneje ni priznal niti drugouvrščeni Rwasa, saj da ni imel možnosti ustrezne izvedbe kampanje, četudi je pred znanimi volilnimi izidi pozival k oblikovanju vlade narodne enotnosti. Spomnimo, da je že tretje kandidiranje Nkurunzize, kar naj bi kršilo ustavno omejitev največ dveh mandatov, sprožilo številne proteste, oborožene konflikte in poskus državnega udara.

Te dni se v Afriki mudi predsednik Združenih držav Amerike Barack Obama, ki je poleg pozivanja k večjemu podjetništvu obiskal tudi Kenijo. S tamkajšnjim predsednikom Uhurom Kenjatto sta sklenila številne sporazume, ki segajo od bojevanja zoper virus HIV, večje finančne podpore za kenijsko pravosodje, vojsko in policijo do boja zoper terorizem. Med drugim pa sta naslovila tudi odnos do pripadnikov LGBT skupnosti, ki v Keniji ni med najboljšimi. Obama je pri tem dejal, citiramo: “Ko začneš obravnavati ljudi drugače zaradi tega, ker so drugačni, to je pot, kjer svoboščine začnejo izginjati. In se zgodijo slabe stvari”, konec citata. Na kar pa je Obama od Kenjatte dobil sledeč, sicer od njegove izjave drugačen odgovor:

Izjava

Navkljub drugačnemu pogledu o drugačnosti pa predsednika najdeta skupno točko pri obravnavi spolne neenakosti, ki leži predvsem v duhu podjetništva. Ta po Obami namreč ni le moralno vprašanje, ampak tudi …

Izjava

Da ne bi izpadli iz gospodarske tekme, si prizadevajo tudi v Liberiji, kjer oblast naravna bogastva države v izkoriščanje ponuja multinacionalkam. Organizacija Global Witness je v poročilu pretekli teden izpostavila prakso Global Veroleum Liberia, ki se ukvarja s pridelovanjem afriške palme, v času izbruha ebole, ki je zajel tudi to državo. V tem obdobju ji je uspelo povečati koncesijo nad več desettisočimi hektarji zemlje predvsem na račun osamljenih in nepismenih skupnosti, ki so se odpovedale svoji zemlji, brez pomoči sicer prisotnih nevladnikov, a ne v obdobju, ko je strašila ebola. Več o tem v Offsajdu ob 17-ih, še prej pa splošen oris stanja, ki ga ponudi avtor poročila Jonathan Gant:

Izjava

Francoski kmetje so včeraj pričeli s protestno blokado cest. S traktorji skušajo preprečiti uvoz španskih in nemških kmečkih izdelkov, s čimer skušajo opozoriti na svoje neugodno stanje. Tega pesti velika zadolženost in nizke cene, kar pripisujejo nizkocenovnemu uvozu in visokim trgovinskim maržam. Spomnimo, da so kmetje s cestnimi zaporami, nameščanjem mrtvih prašičev v nakupovalnih centrih in odložitvijo gnoja zaradi istega razloga protestirali tudi pretekli teden. Francoska vlada jim je zatem v pomoč namenila 100 milijonov evrov v obliki odpisa dolga in olajšave davkov ter dodatnih 500 milijonov za izboljšanje njihove likvidnosti, kar pa je po njihovem mnenju le kratkoročno krpanje težave.

Hrvaški premier Zoran Milanovič je po srečanju s parlamentarnimi strankami v Zagrebu dejal, da so se dogovorili o izstopu Hrvaške iz arbitrarnega postopka. Spomnimo, da so se odnosi zaostrili po pricurljanju posnetkov komunikacije med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in uslužbenko Ministrstva za zunanje zadeve Simono Drenik. Slovenski premier Miro Cerar se je odzval, da Hrvaška po mednarodnem pravu in arbitražnih pravilih ne more odstopiti in da je to potrdilo tudi arbitražno sodišče v Haagu. O možnosti odstopa bo hrvaški Sabor razpravljal v sredo.