Ante Salvinium
Vlada Republike Italije je sprejela spremembe varnostnih dekretov in omilila antimigrantsko politiko, ki jo je zagovarjal nekdanji notranji minister Matteo Salvini. Ta je lani in predlani z varnostnima dekretoma uvedel visoke kazni za humanitarne organizacije, ki rešujejo migrante v Sredozemskem morju. Drugi Salvinijev »dosežek« je bila efektivna onesposobitev rednega azilnega sistema, ki je v Italiji organiziran decentralizirano in zato prosilcem za azil omogoča aktivno vključevanje v lokalno skupnost. Namesto tega je Salvini spodbujal velike migrantske centre, v katerih so ljudje prepuščeni samim sebi, zanje pa »skrbijo« večje zasebne korporacije, saj majhne humanitarne organizacije nimajo sredstev in kadrov za upravljanje tako velikih centrov.
Salvini je na krilih dobrih rezultatov na evropskih volitvah in v javnomnenjskih anketah lanskega avgusta s svojo Ligo izstopil iz vlade, ki jo je Liga tvorila skupaj z Gibanjem petih zvezd, največjo parlamentarno stranko. A namesto predčasnih volitev, ki si jih je želel Salvini, je Gibanje petih zvezd septembra oblikovalo novo vlado z nekaj manjšimi, bolj levimi strankami ter Demokratsko stranko in stranko Živa Italija, ki jo je po odcepitvi od prve ustanovil nekdanji premier Matteo Renzi. Premier je ostal Giuseppe Conte, Salvini pa brez ministrskega stolčka.
Nominalno levo-sredinska vlada je s spremembami Salvinijevih dekretov sedaj v osnovi razveljavila njegove domislice in povrnila prejšnje stanje na področju italijanske migracijske politike. Spremembe vračajo pravico do prebivanja na italijanskem teritoriju iz humanitarnih razlogov, ki jo je Salvini ukinil, uvajajo pa tudi nekaj novosti. Največja je možnost zamenjave različnih statusov pravne zaščite – na primer subsidiarne oziroma posebne zaščite – za pravico do prebivališča na podlagi delovnega dovoljenja.
Kazni za humanitarne organizacije tako ostajajo, vendar so te nižje kakor pod Salvinijem. Ta je reševalno delo organizacij oteževal in onemogočal tako, da jim je kdaj celo zaplenil ladje, predvidel pa je tudi visoke kazni v višini milijona evrov. Po novem bodo lahko organizacije, ki migrante pripeljejo na migrantske obale, kaznovane le v primeru, da tega ne bi prej sporočile italijanskim oblastem, maksimalna kazen pa znaša 50.000 evrov. Vseeno si tudi nova vlada pridržuje možnost kaznovanja posameznikov, ki želijo z ladij izkrcati migrante na italijanskih obalah, v primeru, da predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti. Kazen za to je do dve leti zapora. Komentira Tomaž Gregorc, ki aktivno deluje na področju migracij v Trstu.
Na deklarativni ravni je torej vlada uprizorila odstopanje od Salvinijeve politike, toda njeno vsebinsko dojemanje migracij kot varnostnega vprašanja ostaja enako. Zato lahko tudi v času nove vlade beremo, kako inšpektorji v južni Italiji za več tednov pridržujejo ladje humanitarnih organizacij ter jim pišejo kazni zaradi neprimerne opreme ali presega najvišjega števila potnikov. Prav tako italijanske oblasti povzročajo težave letalom, ki jih upravljajo nevladniki, in ladjam sporočajo lokacije ljudi na odprtem morju. Letalo Moonbird nemške nevladne organizacije Sea-Watch ostaja zaradi postopkov oblasti redno prizemljeno.
Reforme varnostnih dekretov ne prinašajo sprememb v politiki pohitrenih postopkov obravnav migrantov in njihovega hitrega pristanka v deportacijskih centrih, kjer nimajo svobode gibanja. Vzpostavljanje deportacijskih centrov, ki jih je po Italiji danes okoli 50, je z dekretom Minniti-Orlando uveljavila že vlada Paola Gentilonija, v kateri Salvini ni sodeloval.
Kot poudarja Gregorc, so postopki, po katerih migranti pristanejo v deportacijskih centrih, v veliki meri arbitrarni.
Spremembe varnostnih dekretov torej na ravni deportacijske politike ne bodo spremenile ničesar. Spremembe se dogajajo na nižji ravni, na ravni azilnega sistema, torej preden so migranti določeni za deportacijo. Salvini je namreč napadel redni azilni sistem ter vzpostavil velike azilne centre, ki naj bi jih sedaj počasi začeli ukinjati.
Salvinijeva logika je bila precej podobna logiki, ki jo ubirajo slovenske oblasti: dokler migranti nimajo vsaj enega statusa, naj zgolj čakajo na ta status, do takrat pa naj bodo strogo ločeni od lokalnega prebivalstva. S tem, ko se po spremembah dekretov ponovno uvaja redni azilni sistem, se uvaja temeljno načelo izvajanja človekovih pravic v praksi.
Čeprav je vlada razmišljala, da bi vsem, ki še čakajo na azil, omogočila pridobitev pravice do prebivališča na podlagi delovnega razmerja, se za tako radikalno spremembo na koncu ni odločila. Zgolj tisti, ki že pridobijo nekakšen status – na primer status posebne zaščite –, bodo lahko ta status spremenili v pravico do prebivališča zaradi delovnega razmerja.
Seveda ima tudi taka ureditev svojo temno plat.
Migranti v Italiji bodo, kot kaže, dočakali normalizacijo razmer. Vprašanje je, koliko boljša bo nova normalnost od stare.
Dodaj komentar
Komentiraj