Državljanska nepokorščina po zaporniško
9. septembra, 45 let po krvavi stavki v newyorškem zaporu Attica, se je v približno 20 ameriških zaporih začela ponavljati zgodovina. Največja stavka zapornikov v ameriški zgodovini zdaj poteka že četrti teden, pridružilo pa se ji je okoli 24.000 zapornikov. Prvi načrti so se začeli kovati že spomladi, je pa že med marcem in majem zaradi prezasedenosti, pomanjkanja zdravil in hrane stavka potekala v desetih zaporih. Zahteve in pritožbe zapornikov se od zapora do zapora sicer razlikujejo. V zaporniškem sistemu Združenih držav Amerike, največjem na svetu, kazni prestaja 2.4 milijona zaprtih. Večina je prezasedenih, iz več zaporov prihajajo pritožbe o vodi, kontaminirani z arzenom, gnili hrani, neobstoječem prezračevalnem sistemu, zaradi česar temperature v celicah narasejo tudi do 65 stopinj, nasilnih paznikih in pretirani rabi samic. Problematika, ki se na seznamih zahtev in pritožb uvršča najviše, pa je prisilno delo. Od 2.4 milijona zapornikov jih je 900.000 prisiljenih v delo za nekaj centov na uro ali celo brez plačila. Več o zahtevah zapornikov nam pove Heather Ann Thompson, profesorica zgodovine na Univerzi v Michiganu:
Razmere v zaporih se sicer razlikujejo, vseeno pa se v večini zaporov pojavljajo podobni problemi. Več o tem Noelle Hanrahan, direktorica aktivističnega združenja Prison Radio:
Vzroke za začetek organiziranja zapornikov nam oriše Hanrahan:
Delo, ki so ga zaporniki prisiljeni opravljati, v večini primerov obsega kuhanje, brisanje tal, pranje oblačil, košnjo trave in druga opravila, potrebna za normalno delovanje zapora. Upravljanje večine zaporov tako dejansko temelji na delu zapornikov. Več o tem Hanrahan:
Kot slišano, delo v zaporih še zdaleč ni vse, v kar so zaporniki prisiljeni. V okviru delovnih programov se pod krinko rehabilitacije zapornike daje tudi v najem zasebnim korporacijam, od česar ti v najboljšem primeru prejmejo dobre 4 evre na uro, pogosto pa plačila sploh ni. Zapornike med drugim najemajo pri McDonald’su, Victoria’s Secret, Microsoftu, Verizonu in mnogih drugih korporacijah, ki z lobiranjem poskrbijo za slabo medijsko poročanje. Druge razloge za manko medijskega poročanja o stavki, ki poteka v kar 12 zveznih državah, in posledice za protestirajoče opiše Thompson:
Višina minimalne plače in standardi pravičnega dela za zapornike ne veljajo, saj se po interpretaciji upravnikov zaporov ti ne uvrščajo med delavce. Ta sporna interpretacija jim tako omogoča neupoštevanje oziroma kršenje delavskih in nenazadnje človekovih pravic. Zakaj po njenem mnenju delavci zaporniki ne prejemajo vsaj podpore delavskih sindikatov, razloži Hanrahan:
Leta 1865, po sprejetju slovitega trinajstega amandmaja, ki je v Združenih državah Amerike odpravil suženjstvo, v praksi zaporniki še vedno delajo v podobnih razmerah. Kaj trinajsti amandma pomeni za zapornike, pojasni Thompson:
Namesto denarja zaporniki za opravljeno delo tako prejemajo posebne kredite, s katerimi lahko hitreje pridejo do zaslišanja za pogojni izpust. To pa ne velja za obtožene hujših zločinov, ki so delo prisiljeni opravljati popolnoma zastonj. Sporno je tudi obravnavanje delavcev zapornikov, saj so prisiljeni delati tudi v primeru bolezni, hkrati pa v več primerih niso imeli dostopa do zdravil. Še slabše se piše tistim, ki so osumljeni organiziranja stavk. Kako pa se je zapornikom sploh uspelo organizirati do te mere, da stavka poteka v kar 12 zveznih državah? Hanrahan:
Protestirajočim zapornikom v Alabami, ki je nekakšna gonilna sila stavkovnega vala, so se pri nepokorščini pridružili tudi pazniki. Dojemanje problematike z njihove perspektive pojasni Thompson:
Kako pa se s problematiko zaporov soočajo na vladni ravni in kakšna so stališča zdajšnjih protagonistov ameriške predvolilne kampanje, oriše Thompson:
Dodaj komentar
Komentiraj