Kdo šahira na ukrajinski šahovnici?
V zadnjem delu serije Offsajdov o Ukrajini bomo v nekoliko daljši oddaji pogledali, kako se ukrajinska kriza vpleta v širši mednarodni kontekst, kdo upravlja s figurami na ukrajinski šahovnici in kako brezupna je prihodnost tega konflikta. Kot smo ta teden že slišali, v minulem letu v Ukrajini ni bilo bistvenih sprememb v razdelitvi teritorija oziroma nadzora nad njim. Regijo Donbas na vzhodu Ukrajine še vedno nadzirajo proruski uporniki, ki so v stalnih nizko intenzivnih spopadih z ukrajinsko vojsko, polotok Krim pa ostaja priključen Rusiji.
Ob začetku ukrajinske krize je bilo veliko govora o tako imenovanem vračanju geopolitike. Spet sta bila namreč zelo jasno izoblikovana bloka, spor med njima pa je po dolgem času dejansko dobil tudi teritorialne razsežnosti. Na eni strani je bila Rusija z delom Kavkaza, ki je vključen v Evrazijsko gospodarsko skupnost, na drugi strani pa tako imenovani Zahod oziroma Evropska unija, Združene države Amerike in pripadajoče institucije ter povezave - predvsem Nato ter Mednarodni denarni sklad.
Ukrajina že vse od razpada Sovjetske zveze in osamosvojitve stoji na križišču trenutno precej zaostrenih odnosov med Rusijo in Zahodom. Kako se je v tej vlogi znašla v letih po osamosvojitvi, smo povprašali Volodimirja Iščenka, sociologa, namestnika direktorja Centra za družbene in delavske študije in profesorja na Kijevskem politehničnem inštitutu.
Ta nezmožnost uravnoteženja med obema poloma je torej konec leta 2013 prispevala k množičnim protestom na Maidanu, katerih neposredni povod je bila odločitev ukrajinske vlade, da prekine priprave na podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Naš sogovornik Iščenko poudarja, da je šlo pri tem sporazumu za dogovor med močno Evropsko unijo in šibkejšo Ukrajino, ta razmerja moči pa so se odsevala tudi v sporazumu oziroma vplivih, ki bi jih ta prinesel.
Ukrajina tako na primer zdaj, ko po zmagi Euromaidanske revolucije nekoč zamrznjeni sporazum de facto deluje, na primer v Evropsko unijo izvaža mnogo manj zelenjave, kot bi jo lahko, saj se je slednja zaščitila s kvotami. Kaj pa bi prinesel sporazum s konkurenčnim blokom oziroma vključitev v rusko vodeno Evrazijsko gospodarsko skupnost oziroma Evrazijsko carinsko unijo? Odgovarja Volodimir Iščenko.
Ukrajina je torej trenutno zelo očitno in močno razdeljena in politično razpeta. Položaj Ukrajine opiše Gonzalo Pozo-Martin, profesor na Univerzi v Stockholmu.
Na neodgovornost Evropske unije je v svojem odgovoru na vprašanje o stališču evropskih poslancev do dogajanja v Ukrajini opozoril tudi eden izmed njih, Ivo Vajgl, sicer član poslanske skupine Zavezništvo liberalcev in demokratov.
Še ena institucija z zelo zanimivo vlogo v tem konfliktu je bil Mednarodni denarni sklad. Ta je v času, ko je Grčiji moralistično pridigal o zavezah in odplačevanju dolgov, velikodušno pomagal Ukrajini in tamkajšnji prozahodni oblasti. Vlogo IMF-a komentira Pozo-Martin.
Poleg razmaha uporabe besede geopolitika se v povezavi z Ukrajino pogosto govori tudi o imperializmu. Ta v klasičnem smislu sicer implicira formalen nadzor metropole nad kolonijami ali njihovimi ozemlji. Čeprav ukrajinska kriza ne ustreza vsem kriterijem nekdanjih imperialnih sporov, je Pozo-Martin mnenja, da imperializem ostaja zelo uporaben koncept.
Redko viden element tega spora je bila prav ruska aneksacija Krima, ki je bila veliko presenečenje in po mnenju Iščenka z ruskega vidika precejšnja napaka. Pogosto se razlage ruske aneksacije Krima opirajo na zgodovino tega polotoka, za katere pa Iščenko pravi, da so nezadostne in lahko upravičijo katerokoli od političnih opcij.
Prav Krim je bil tudi prizorišče nedavne zaostritve razmer. V zadnjih dveh tednih sta bila ob ostri politični retoriki in kopičenju orožja na krimsko-ukrajinski meji ubita tudi dva ruska vojaka. Vse to kaže, da se razmere še ne umirjajo in da kljub mirovnim sporazumom iz Minska razmere ostajajo daleč od mirnih. Iščenka smo zato povprašali, kako vidi prihodnost ukrajinskega spora in kje so možnosti za njegovo mirno razrešitev.
Z oceno o relativno brezizhodnem položaju se strinja tudi Pozo-Martin, ki opozarja tudi na brezidejnost ZDA in Evropske unije.
S tem pesimističnim zaključkom končujemo tudi enotedensko serijo Offsajdov o Ukrajini in se za državo ter njene ljudi nadejamo boljših časov.
Dodaj komentar
Komentiraj