Komu smrdi ruski plin
Zahodne države so se odločile, da bodo rusko vojaško intervencijo v Ukrajini poskusile zaustaviti tudi s sankcijami ruskega gospodarstva. Doslej so že uvedle sankcije ruskih bank in številne omejitve trgovanja, med drugim embargo na uvoz premoga. Ruski predsednik Vladimir Putin je v odgovor na sankcije zagrozil, da bo v prihodnje ruski plin mogoče plačati zgolj z ruskimi rublji. To se v praksi za zdaj še ni zgodilo.
Ena najpomembnejših surovin, ki jih Rusija izvaža v Evropo, je zemeljski plin. Ta je zaradi visoke cene, ki je po začetku vojne v Ukrajini narasla, po vrednosti prehitel nafto. Evropska unija je lani 155 milijard kubičnih metrov oziroma okoli 40 odstotkov uvoženega plina dobila od Rusije. Sankcij na ruski plin in nafto Evropska unija tako še ni sprejela, se pa vse bolj omenja možnost, da bi se to v prihodnje zgodilo. Od ruskega plina so najbolj odvisne države severovzhodne Evrope, med drugim Nemčija, ki več kot polovico plina uvozi iz Rusije.
Evropska komisija si je zadala cilj, da do konca letošnjega leta zmanjša evropsko odvisnost od ruskega plina za dve tretjini, kar pomeni okoli sto milijard kubičnih metrov. Gre za deklariran cilj, ki naj bi bil sčasoma podprt tudi z zakonskimi akti. Zaenkrat je Evropska komisija predstavila zgolj direktivo, da morajo biti skladišča do novembra vsaj 80-odstotno polna. To je manj, kot je bil prvi cilj - 90-odstotna zapolnjenost do oktobra. Trenutno so skladišča za 10 odstotkov bolj prazna, kot je povprečje zadnjih štirih let ob tem času.
Polovico zmanjšanega uvoza iz Rusije naj bi nadomestili z uvozom utekočinjenega zemeljskega plina, ki se prevaža s posebnimi tankerji. Na ta način bi v EU uvažali predvsem plin iz ZDA in Katarja. Ostali glavni ukrepi, ki bi nadomestili pomanjkanje plina, bi bili večja proizvodnja obnovljivega plina, zmanjšanje sobne temperature v gospodinjstvih za eno stopinjo Celzija in povečanje uvoza norveškega in alžirskega plina prek obstoječih plinovodov. Različne evropske države so zato začele z intenzivnim iskanjem plina v državah, ki so bogate z nafto. Nemčija je sklenila pogodbo s Katarjem za uvoz utekočinjenega zemeljskega plina, Italija pa se je z Alžirijo dogovorila za povečanje dobave plina prek plinovoda. Igor Dekanić z Rudarsko-geološko-naftne fakultete Univerze v Zagrebu meni, da je ruski plin sicer mogoče popolnoma nadomestiti, ni pa jasno, koliko časa bo moralo preteči do takrat.
Najpomembnejši ukrep, na katerega se zanaša Evropska komisija, je povečanje uvoza utekočinjenega zemeljskega plina. Če se bodo prekinile dobave po plinovodih, čakajo Evropo številne logistične težave. Infrastruktura za ponovno uplinjanje tekočega zemeljskega plina je velikokrat preveč zgoščena na določenem območju ali pa je slabo povezana z evropskimi gospodarskimi centri.
Zaradi težavnosti dobave je utekočinjen zemeljski plin veliko dražji od plina, ki priteče po plinovodih. Zato se predvideva, da bodo v primeru sankcij cene plina močno narasle, tudi če bo ruski plin v celoti nadomeščen.
Katar, ki ima tretje največje rezerve plina na svetu, nima dovolj infrastrukture za utekočinjenje plina. Tako je mogoče, da bo Nemčija, ki je s Katarjem sklenila dogovor za dobavo plina, vložila sredstva tudi v izgradnjo dodatne infrastrukture.
Preden bodo zgrajeni domači terminali, bo Nemčija za pretovor utekočinjenega plina skušala uporabljati na plavajoče terminale. To so ladje, ki se za daljše obdobje zasidrajo ob obali in priključijo na kopensko plinovodno omrežje. Nemška vlada je za najem takšnih plavajočih plinskih terminalov predvčerajšnjim rezervirala 3 milijarde evrov.
Na globalni ravni se letno proizvede nekaj več kot 500 milijard kubičnih metrov utekočinjenega zemeljskega plina. Evropski uvoz je lani znašal 77 milijard kubičnih metrov. Večina utekočinjenega plina se izvozi v Azijo in je vezana v večletnih dobavnih pogodbah. Količina plina, ki je dejansko na voljo na trgu, je okoli 50 milijard kubičnih metrov. To pomeni, da Evropska unija predvideva, da bo letos kupila tako rekoč ves utekočinjeni plin, ki se prodaja na svetovnih trgih.
Zaradi iskanja nadomestnega plina se je začelo tudi tekmovanje med različnimi plinskimi družbami, ki lobirajo v afriških in bližnjevzhodnih državah. Kako gre trenutno italijanski multinacionalni naftni in plinski družbi ENI in ostalim mednarodnim družbam, nam pojasni novinar Il Manifesta in profesor na Univerzi v Padovi Giuseppe Acconcia.
Evropska unija kot politična entiteta sicer deluje homogeno, a ko je govora o dobavi energentov, je vsaka država dolžna poskrbeti sama zase. Dekanić pojasni, kako se evropska solidarnost pri energentih konča.
Tako je veliko odvisno od tega, kje so posamezne države do sedaj dobivale plin.
Italija je lani štirideset odstotkov plina uvozila iz Rusije. V luči vojne v Ukrajini se je italijanski predsednik Mario Draghi z alžirskim predsednikom Ajmenom Benabderhmanom dogovoril za povečanje uvoza alžirskega plina prek obstoječega plinovoda. Kaj to pomeni za italijansko-alžirske odnose, nam pojasni Acconcia.
Tudi alžirska infrastruktura naj ne bi bila povsem ustrezna za povečanje izvoza plina. Njen razvoj namreč stagnira že zadnjih deset let. Vendar Acconcia pravi, da Alžirija ne bo imela problemov s povečanim izvozom.
Alžirija je tradicionalno v dobrih odnosih z Rusijo in tudi ni obsodila ruskega napada na Ukrajino. Zato povečanje uvoza alžirskega plina ne prinaša nujno sprememb na geopolitični šahovnici.
Največ plina Alžirija sicer izvaža v Španijo, zato so se po dogovorih z Italijo pojavile domneve, da bi se lahko izvoz plina na Pirenejski polotok zmanjšal. Acconcia zagotavlja, da uvoz plina v Španijo ni ogrožen.
Italija se je za dobavo plina dogovorila tudi z Egiptom, s katerim sicer zaradi vladne represije nad italijanskimi aktivisti ni v najboljših odnosih. A kot je v navadi, so tudi tokrat gospodarski interesi prevladali nad človekovimi pravicami.
Prihranek okoli 14 milijard kubičnih metrov plina, torej skoraj 10 odstotkov trenutnega uvoza, bi EU rada dosegla z odrekanjem plina državljanom. Namera Evropske unije, da bi vsako stanovanje pozimi zmanjšalo temperaturo za eno stopinjo Celzija, ostaja povsem nejasna. Odgovornost za to naj bi prevzeli stanovalci sami, saj je tako rekoč nemogoče uravnavati temperaturo v posameznem stanovanju. Zelo optimistična je tudi napoved, da naj bi obnovljivi plin letos prispeval dodatnih 20 milijard kubičnih metrov, saj za to ni ustrezne infrastrukture. Zato je bolj malo verjetno, da bodo evropske države popolnoma sankcionirale ruski plin. Nove pogodbe z različnimi državami, bogatimi z nafto, pa nakazujejo, da se bo uvoz ruskega plina v prihodnosti vsaj do neke mere zmanjšal.
OFFsajd je pripravil Fin, mentorirala je Tia.
Dodaj komentar
Komentiraj