Med kladivom in nakovalom
Egiptovski predsednik Abdel Fatah el-Sisi je v državi razglasil izredno stanje, ki bo v veljavi naslednje tri mesece. Razglasitev izrednega stanja je odziv na sobotne bombne napade na dve cerkvi krščanske manjšine koptov. Kopti, katerih status je ustavno izenačen z ostalimi verskimi skupnostmi v Egiptu, se kljub temu, da tam v zadnjih desetletjih vladajo vsaj deklarativno sekularne vlade, soočajo z diskriminacijo, ki je tako kulturna kot institucionalna. Njihov položaj pa je od zrušitve oblasti Hosnija Mubaraka tekom arabske pomladi še nekoliko bolj negotov.
Kdo so Kopti, pojasni Primož Šterbenc iz Univerze na Primorskem:
Kopti se kljub deklarativno sekularni naravi vojaških oblasti v Egiptu v zadnjih desetletjih soočajo z diskriminacijo. Gradnja ali le obnavljanje koptskih cerkva je dovoljena le z dovoljenjem predsednika države oziroma guvernerjev posameznih pokrajin. Podobne omejitve pa ne veljajo za mošeje. Prav tako je otežena spreobrnitev v krščanstvo, medtem ko je obraten proces precej lažji. Kljub tem birokratskim omejitvam pa egiptovski bloger in samostojni novinar Wael Eskandar meni, da je najbolj problematična kultura, ki Kopte predstavlja kot manjvredne:
Primož Šterbenc priznava neenako pozicijo Koptov v Egiptu, ki izhaja predvsem iz političnih potreb vojaških voditeljev. Kljub temu pa opozarja, da odprte državne represije nad Kopti ni:
Po zrušenju vojaške vladavine Hosnija Mubaraka leta 2011 je na oblast prišla do takrat prepovedana islamistična skupina Muslimanska bratovščina. Kljub temu da nova oblast ni izvajala večje represije nad Kopti, pa so ti v njej prepoznavali nevarnost. Pojasni Eskander:
Posledično je bila koptska Cerkev ena izmed najmočnejših zagovornic vojaškega prevzema oblasti leta 2013, s katerim je vajeti v državi prevzel trenutni predsednik Abdel Fatah el-Sisi. Kljub tej podpori pa so Kopti v zameno prejeli le govorjenje o nujnosti svobode religije in zaščiti manjšin, ne pa tudi dejanskega izboljšanja stanja:
Prav to zavezništvo koptske Cerkve s Sisijevo vojaško oblastjo se je izšlo v nadaljnje marginaliziranje Koptov. Sisijeva represivna politika namreč zadeva vedno večji del prebivalstva: od širokega kroga pripadnikov in simpatizerjev Muslimanske bratovščine do novinarjev in prebivalstva regije Sinaj. Pojasni Šterbenc:
S takšno analizo se strinja tudi Eskander:
Sisi pa je, takrat še kot obrambni minister, leta 2012 začel tudi vojno proti upornikom na polotoku Sinaj. Upor na Sinaju se je začel kot upor lokalnih beduinskih plemen zaradi zapostavljanja s strani egiptovske vlade. Z eskalacijo spopadov pa je vedno večji vpliv dobila tudi Islamska država, ki je prevzela odgovornost za nedavne napade na koptske cerkve. Eskander radikalizacijo upora na Sinaju pripisuje predvsem nediskriminatornemu nasilju egiptovske vojske:
Šterbenc pri situaciji na Sinaju povleče paralelo z vojno v Jemnu:
Dodaj komentar
Komentiraj