Meje mojega jezika so meje mojega sveta
Besede štejejo. In kako kaj poimenujemo, ima lahko pomembne politične posledice. Zato se pomembne politične bitke bijejo okoli rabe ter pomena določenih besed. Kdor uspešno vsili svojo definicijo in svojo narativo, bo imel pomemben vpliv na razvoj dogodkov. Ena takšnih besed je antisemitizem, ki se jo pogosto usmerja proti kritikom izraelske politike. Kako definicija antisemitizma ključno vpliva na govor o politični situaciji v Izraelu, ponazarjajo dogodki v Veliki Britaniji. Včeraj se je na britanskih univerzah pričel Teden izraelskega apartheida, ki opozarja na okupacijo Palestine. Njegovo izvedbo vsako leto spremljajo obtožbe antisemitizma, letos pa so te vodile do prepovedi nekaterih dogodkov.
Pot do prepovedi spominja na politične spletke s pridihom lingvističnih diskusij. Britanska vlada je lani decembra sprejela novo definicijo antisemitizma, ki jo razširja tudi na kritiko izraelske okupacije. Čeprav definicija ni pravno obvezujoča, pa je v začetku februarja minister za univerze in znanost Jo Johnson v pismu krovni organizaciji britanskih univerz Universities UK opozoril nanjo. V pismu se je obregnil ob prihajajoči Teden izraelskega apartheida in ga opisal kot dogodek z veliko stopnjo nevarnosti za antisemitske napade. Pritisk je vodil do prepovedi predavanja na University of Central Lancashire in ulične predstave na University of Exeter. Oba dogodka naj bi bila antisemitska, ker kršita novo definicijo.
Ta na ne ravno prikrit način enači kritiko Izraela z antisemitizmom. Primerjava dejanja izraelske vlade z nacizmom je v skladu z novo definicijo antisemitska. Trditi, da je nastanek Izraela rasističen in da je Izrael kot tak rasističen, pomeni biti antisemit. Te in druge obtožbe močno omejujejo debato o izraelski politiki. Zato je več kot 200 akademikov v ponedeljek objavilo javno pismo, v katerem opozarjajo, da definicija omejuje svobodo govora. Prvopodpisani je Jonathan Rosenhead z British Committee for the Universities of Palestine.
Definicija ima zanimivo zgodovino, ki sega v leto 2004. Pojasnjuje Rosenhead.
Raba antisemitizma za omejevanje debate je del širše zunanjepolitične strategije Izraela. Ta temelji na prikazovanju države kot demokratične in moderne ter na zakrivanju militarizacije ali okupacije Palestine. Kako se obtožbe antisemitizma prepletajo z drugimi diskurzivnimi politikami Izraela, opisuje Robert Wintemute s King’s College London.
Prepoved dogodkov v Veliki Britaniji ni izoliran primer, ampak se podporniki izraelske politike podobnih strategij poslužujejo tudi v drugih državah. V enem bolj zabavnih incidentov leta 2014 je član nemške stranke Die Linke Gregor Gysi antisemitizma obtožil novinarja Maxa Blumenthala in Davida Sheena. Ta obtožba je vodila v prepoved njunega predavanja v berlinskem gledališču. Ko sta novinarja ujela Gysia na hodniku nemškega parlamenta, se je ta pred soočenjem skril na stranišče.
Kako je mogoče, da ima izraelski diskurz tako veliko moč, opisuje Rosenhead.
Obtožbe antisemitizma pa niso problematične le zaradi preprečevanja kritike Izraela, ampak tudi zaradi uokvirjanja debate o okupaciji Palestine. Govor o antisemitizmu preprečuje politično debato o dejstvih in jo seli na etnično in kulturno področje. Tako vodi v dojemanje konflikta kot verskega, in ne kot političnega. Druga težava pa je kontraproduktivnost zlorabe etikete antisemitizem, saj otežuje naslavljanje resničnih antisemitskih incidentov. Takole logiko opiše Wintemute.
Dodaj komentar
Komentiraj