Slovenska medicinska akademija se je ostro odzvala na izhodišča Ministrstva za zdravje za predlog zakona, ki bi urejal alternativne oblike zdravljenja. Izhodišča namreč predvidevajo, da bi alternativne metode zdravljenja, kot so akupunktura, homeopatija, tradicionalna kitajska medicina in druge, lahko izvajali le zdravniki z licenco. V Slovenski medicinski akademiji, ki deluje v okviru Slovenskega zdravniškega društva, nasprotujejo prepletanju medicine in zdravilstva in trdijo, da bi ti dve sferi morali biti striktno ločeni. Tako ureditev določa tudi trenutna zakonodaja, po kateri oseba, ki se ukvarja z zdravilstvom, ne more imeti zdravniške licence. Ministrstvo trdi, da trenutna ureditev nedopustno omejuje svobodo zdravnika pri uporabi različnih metod zdravljenja, prav tako pa ni v skladu s trendi iz drugih evropskih držav.

Od leta 2007 v Sloveniji velja Zakon o zdravilstvu, ki definira zdravilske metode in pogoje za opravljanje zdravilske dejavnosti. Med drugim na primer definira metode vplivanja z biopoljem, ki ga zakon definira, citiramo, “biopolje je predvidoma vsaj delno koherentno endogeno bioelektromagnetno polje organizmov, ki odraža njihovo biološko stanje,” konec citata.

Oseba, ki izvaja zdravilsko dejavnost, mora imeti opravljeno najmanj srednješolsko izobrazbo zdravstvene smeri in izpit iz zdravstvenih vsebin. Za izvajanje homeopatije, kiropraktike in osteopatije pa je zahtevana diploma medicinske fakultete. Poleg tega mora imeti izvajalec licenco za opravljanje zdravilskih dejavnosti. Te naj bi izdajala Zdravilska zbornica, ki pa 11 let po sprejemu zakona še vedno ne obstaja.

Leto po sprejemu Zakona o zdravilstvu pa je Državni zbor sprejel novelo Zakona o zdravniški službi, ki je uvedel denarno kazen in odvzem licence zdravnikom, ki bi opravljali zdravilsko dejavnost. Od takrat sta torej medicina in zdravilstvo ločena. Izhodišča novega zakona pa predvidevajo brisanje te ločnice.

V Zdravniškem društvu temu nasprotujejo. Kot pojasni Pavlo Poredoš, prepoznavajo uporabnost komplementarnih metod, ki bolniku olajšajo prebolevanje bolezni, ne pa tudi alternativnih metod, katerih učinki niso znanstveno dokazani.

Izjava

Zakon med metode, ki bi jih lahko izvajali le zdravniki, uvršča več psevdoznanstvenih metod, med njimi homeopatijo in akupunkturo. V Zdravniškem društvu smatrajo, da izvajanje tovrstnih metod ni združljivo s prakticiranjem šolske medicine.

Izjava

Samo Kreft s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani pa se načeloma strinja s tem, da bi moral biti cilj, da čim več alternativnih oblik zdravljenja izvajajo zdravniki. A hkrati popolno prepoved za vse ostale smatra za pretiran ukrep:

Izjava

Storitvene dejavnosti, ki jih omenja Kreft, naj bi obsegale tiste alternativne oblike zdravljenja, ki v zakonu ne bodo neposredno omenjene. Izhodišča namreč predvidevajo, da bi le zdravniki lahko izvajali akupunkturo, homeopatijo, kiropraktiko, osteopatijo, antropozofsko medicino, ajurvedsko in tradicionalno kitajsko medicino ter medicinsko hipnozo in manualne tehnike. Ostale oblike alternativne medicine, torej vse, ki ne bodo naštete v zakonu, pa lahko izvaja katerikoli zdravstveni delavec kot storitveno dejavnost.

Kreft izpostavlja tudi, da tako v trenutni ureditvi kot v izhodiščih za nov zakon ni definirano, kdo preverja usposobljenost zdravilcev za izvajanje dejavnosti.

Izjava

Poleg tega bi po Kreftovem mnenju morali definirati kriterije za izvajanje alternativnih medicinskih metod ne le za zdravilce, temveč tudi za farmacevte.

Izjava

V Zdravniškem društvu so tekom javne razprave o izhodiščih za zakon podali predloge, ki bi ohranili ločitev šolske in alternativne medicine, hkrati pa bi težili k večji regulaciji zdravilstva, a kot pove Poredoš, niso bili uslišani.

Izjava