Neuvrščeni mediji, bolje rečeno spregledani mediji
Ministrstva bodo v petek zaključila s podajanjem pripomb na predlog novega zakona o medijih. Po tem ko bo strokovno-pravniško-birokratska ekipa pripombe in predloge ministrstev vključila v besedilo predloga, bo pripravljen na obravnavo v državnem zboru. A vsebina zakona se bo lahko spreminjala le še s poslanskimi amandmaji. Dotlej poglejmo, kakšen predlog je ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko, koordinatorice stranke, ki si reče Levica, poslalo v medresorsko obravnavo.
Od predloga, ki smo ga preizpraševali v času javne razprave decembra lani in januarja letos, se trenutni predlog bistveno ne razlikuje. Še najbolj so na ministrstvu posegli v poglavje o vzpostavitvi novega Nacionalnega sveta za medije, ki so ga v novem predlogu iz besedila popolnoma odstranili.
Odstranili so tudi kvote glasbe v slovenskem jeziku. No, spremenili so besedišče: Iz kvot »glasbe v slovenskem jeziku« se vračamo h »kvotam slovenske glasbe«. Slovenski jezik, ki so ga na ministrstvu uporabljali kot pravno kategorijo, vzdržno za branjenje na sodišču, je zamenjal nejasen koncept slovenskosti. Svetovalec ministrice Aste Vrečko za področje medijev Lenart Kučić pojasni, da so slovenski jezik zamenjali s slovenskostjo zaradi številnih pripomb med javno razpravo.
Na ministrstvu seveda niso mogli upoštevati vseh pripomb. A upoštevali niso niti tistih, za katere so med javno razpravo obljubili, da jih bodo. Na okrogli mizi v organizaciji Radia Študent je Kučić trdil, da je pri opredelitvi neprofitnih medijev prišlo do lapsusa, redakcijske napake. Na ministrstvu so spregledali, da med neprofitne medije niso vključili tiskanih in digitalnih medijev, temveč le radie in televizije.
V posodobljenem zakonskem predlogu so členi, ki opredeljujejo nepridobitne medije, ostali nespremenjeni. Na ministrstvu so v obrazložitev zapisali, citiramo: »status programov posebnega pomena je tradicionalno namenjen radiodifuznim radijskim in televizijskim programom in namen tega zakona ni, da se ta status širi na vse oblike medijev«.
Saša Petejan, pomočnica odgovorne urednice Časorisa, spletnega časopisa za otroke, ki si je v javni razpravi prizadevala za razširitev statusa nepridobitnih medijev na digitalne in tiskane medije, v definiciji nepridobitnosti vidi diskriminacijo tiskanih in digitalnih medijev.
Lenart Kučić zdaj trdi, da na nepridobitne tiskane in digitalne medije v predlogu zakona niso pozabili, temveč so zanje poskrbeli s shemami državne pomoči, ne pa z razširitvijo statusa nepridobitnega medija.
Sheme državne pomoči v trenutnem predlogu res niso več tako fantomske, kot so bile za časa javne razprave. Zdaj sta v predlogu zakona dva člena, ki opredelujeta namen in pogoje državne pomoči za tiskane medije in digitalni prehod ter digitalne medije. Sheme po zakonu ne bodo namenjene zgolj nepridobitnim medijem ali vsaj zgolj programom posebnega pomena, ampak bodo lahko za državni denar enakovredno kandidirali tudi pridobitni mediji. Petejan ob tem opozarja na nejasnosti pogojev za pridobitev državne pomoči za digitalne medije.
Tudi profesor novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, Marko Milosavljević, je do reševanja nepridobitnih medijev preko novih državnih pomoči skeptičen, saj bo tudi na izvajanje shem vplivala politična volja vsakokratne oblasti.
Premaknimo se od zastarelih statusov posebnega pomena k prizadevanjem za sistemsko priznanje in financiranje tretjega medijskega sektorja. Tretji medijski sektor je našel prostor le na seznamu predlogov javnosti. Tretji medijski sektor od kapitala in politike neodvisnih medijev ni vključen niti na seznam upoštevanih predlogov niti na seznam zavrnjenih predlogov z utemeljitvijo. Kučić je prepričan, da bi zaščita in podpora tretjemu medijskemu sektorju prinesla več birokratskih težav za državo kot koristi za neodvisne, skupnostne in nepridobitne medije.
Mediji tretjega sektorja se bomo tako za javni denar še naprej morali potegovati v konkurenci mogotcev, ki so si podjarmili večino radiev in televizij s statusom lokalnega programa posebnega pomena, kot je Martin Odlazek s konglomeratom Media24.
V novem predlogu je ministrstvo razdelilo finančna sredstva za vsakoletni medijski razpis za financiranje pluralnosti medijev. Določilo je, da bodo za programe posebnega pomena namenjena sredstva v višini treh odstotkov letno pobranega RTV prispevka, kar znaša približno tri milijone evrov. Ostali mediji se bodo na razpisu potegovali za približno en milijon evrov, kar ustreza enemu odstotku RTV prispevka. Kapitalsko in politično izkoriščanje statusov posebnega pomena se ne bo končalo, saj ureditev podeljevanja statusov in financiranja programov po dveh desetletjih ostaja ista. Kučić pojasnjuje, da so to zagato poskušali razrešiti z uvedbo novih shem državne pomoči.
Marko Milosavljević opozarja, da je koncept programov posebnega pomena, kot ga beremo v predlogu zakona, zastarel.
Površnost ali zanemarjanje, to sedaj ni več vprašanje. Liberalna vlada se na tretji medijski sektor požvižga, saj pozna samo državno-javne in privatne medije. Zato nam ne preostane drugega, kot da še naprej zahtevamo:
Zahtevamo jasno opredelitev svobodnih, neprofitnih, skupnostnih medijev tretjega medijskega sektorja, ki preprečuje privatnim žepom in političnim apetitom prisesavanje njihovih medijskih projektov na državno vime.
Zahtevamo stabilno strukturno državno financiranje medijev tretjega sektorja, ki ne bo odvisno od politično imenovanih komisij in tržnega uspeha medijev.
Tretji medijski sektor, vstani!
Dodaj komentar
Komentiraj